Neobstojni samoglasniki pri pregibanju ali tvorjenju novih besed izpadajo ali se pojavljajo sredi izglasnega soglasniškega sklopa. Neobstojni samoglasnik ima vlogo začasnega zlogovnega jedra, s čimer omogoča, da se soglasniški sklop (v izglasju, pri tvorjenkah pa tudi pred soglasnikom) lažje izgovori.

Neobstojni samoglasniki so samoglasniki a, i in o, najpogosteje pa polglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩. Če ta polglasnik ni zapisan, se njegova neobstojnost odraža le v govoru.

Izpadanje samoglasnikov pri pregibanju imenujemo tudi krajšanje osnove. Krajšanje osnove je:

• pisno in govorno (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; muren [múrǝn], rod. murna [múrna]; pesem [pésǝm], rod. pesmi [pésmi]; dober [dóbǝr], rod. dobrega [dôbrega];

• samo govorno, ko polglasnika v zvočniških sklopih ne pišemo, ga pa v imenovalniku (in enakem tožilniku) izgovarjamo (žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]).

Osnova se spreminja tudi zaradi vrivanja samoglasnikov v osnovo: metla [mêtla], rod. dv./mn. metel [mêtǝl]; ladja [ládja], rod. dv./mn. ladij [ládij].

Samostalniške in pridevniške izpeljanke iz samostalnikov z neobstojnimi polglasniki v osnovi izpeljujemo na dva načina – iz podstave, ki je enaka neskrajšani osnovi, ali iz podstave, ki je enaka skrajšani osnovi, kar je odvisno od priponskega obrazila.

I. Podstava je enaka neskrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski), izpeljanka v podstavi ohranja polglasnik iz osnove, ki ji sledi ničta končnica (boben|ø [bóbən] – bobenček, bobenski; rod. dv./mn. tabel|ø [tábǝl] – tabelni).

II. Podstava je enaka skrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima in je enaka osnovi, ki ji sledi glasovna končnica (rod. bobna [bóbna] – bobnar, bobnič; tabla [tábla] – tablica).

Če osnovo s končnim r pri sklanjanju zaradi izpadanja neobstojnih samoglasnikov krajšamo (veter [vétər], rod. vetra [vétra]), je podstava izpeljanke enaka pisno skrajšani osnovi, izgovor pa je odvisen od priponskega obrazila:

• če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski), ima izpeljanka v podstavi polglasnik, ki ni zapisan s črko ⟨e⟩, saj črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju že označuje glasovni sklop [ǝr] (manjš. vetrček [vétərčək], prid. vetrni [vétərni]);
• če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima (manjš. vetrič [vétrič]).

Neobstojni polglasnik se pojavlja

1. v končajih -ec in -ek, ‑elj in ‑enj pri nekaterih samostalnikih moškega spola v imenovalniku (in pri neživih in tudi v enakem tožilniku) ednine;
2. v končajih -en in -ek ter -er pri nekaterih pridevnikih v obliki moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
3. med dvema izglasnima soglasnikoma, in sicer vedno med (a) nezvočnikom in zvočnikom, lahko pa tudi med (b) dvema zvočnikoma ali (c) dvema nezvočnikoma:
   • pri samostalnikih prve moške (a – boben, b – sejem, c – hrbet) in druge ženske sklanjatve (a – pesem, c – laket) v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ali pri samostalnikih druge moške (a – tesla), prve ženske (a – tabla, b – himna) in prve srednje (a – okno, b – gumno) sklanjatve v rodilniku dvojine in množine;
   • pri pridevnikih moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine (a – piker, b – širen, c – lahek);
   • pri števnikih osem in sedem v imenovalniku (in enakem tožilniku);
   • pri enozložnicah s polglasniškim jedrom – samostalnikih pes in sel, pridevniku zel (ž. sp. zla), zaimku ves – v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
   • pri nekaterih deležnikih na ‑l moškega spola ednine (padel).

Polglasnik ohranjamo tudi v podstavi izpeljank med soglasnikoma v nezvočniško‑zvočniških in zvočniških sklopih (ogenjček [ogən’čək/ôgənčək], murenček [múrənčək]).

Pri samostalnikih moškega spola s končaji -ec in ‑ek ter ‑elj in ‑enj se neobstojni polglasnik pojavlja v govoru in zapisu v imenovalniku (in enakem tožilniku):

• Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca], svoj. prid. Kekčev [kékčev-];
• Bovec [bôvəc], rod. Bovca [bôu̯ca], prid. bovški [bôu̯ški];
• dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka], svoj. prid. dvojčkov [dvójčkov-];
• špargelj [špárgəl’/špárgəl], rod. šparglja [špárglja], prid. špargljev [špárgljev-];
• škorenj [škórən’/škórən], rod. škornja [škórnja], prid. škornjev [škórnjev-].

Pri pridevnikih s končaji ‑en, ‑ek in -er (smešen, gladek, dober) se neobstojni polglasnik pojavlja v pisavi in govoru:

• smešen [sméšən], rod. smešnega [sméšnega]; ž. sp. smešna [sméšna];
• pogumen [pogúmən], rod. pogumnega [pogúmnega]; ž. sp. pogumna [pogúmna];
• gladek [gládək], rod. gladkega [glátkega]; ž. sp. gladka [glátka];
• tanek [tánək], rod. tankega [tánkega]; ž. sp. tanka [tánka];
• dober [dóbər], rod. dobrega [dôbrega]; ž. sp. dobra [dôbra].

Neobstojni samoglasnik se pojavlja tudi v pridevniških pisno-govornih dvojnicah, v katerih pred končajema ‑en in ‑ek izgovarjamo bodisi polglasnik (zapisan z ⟨e⟩) bodisi a – v naglašenih končajih -an in -ak:

• droben [drôbǝn] in droban [drobán], rod. drobnega [drôbnega]; ž. sp. drobna [drôbna];
• močen [môčǝn] in močan [močán], rod. močnega [môčnega]; ž. sp. močna [môčna];
• krepek [krêpǝk] in krepak [krepák], rod. krepkega [krêpkega]; ž. sp. krepka [krêpka].

Tako še: mehek/mehak, grenek/grenak, težek/težak ipd.

Neobstojni polglasnik se pojavlja v zadnjem zlogu osnove med nezvočnikom in zvočnikom pri:

• samostalnikih moškega in ženskega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
• samostalnikih ženskega in srednjega spola v rodilniku dvojine in množine;
• pridevniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. -ski, -ni);
• samostalniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. -ce, -(č)an, -ček);
• pridevnikih tipa desen [désən], viden [vídən] v moški imenovalniški (in enaki tožilniški) edninski obliki;
• nekaterih števnikih (osem [ósəm], sedem [sédəm]) zaimkih in deležnikih na ‑l v moškem spolu ednine (šel [šə̀u̯], tresel [trésǝu̯]).

Izpeljanke z obrazili na soglasnik izpeljujemo iz podstave z govorjenim polglasnikom med nezvočnikom in končnim r. Polglasnik je v izpeljankah zapisan s črko ⟨r⟩, ki v medsoglasniškem položaju označuje glasovni sklop [ǝr].

Neobstojni polglasnik se pojavlja v govoru in zapisu v zadnjem zlogu osnove med dvema zvočnikoma ter med zvočnikom in zvočniškima sklopoma ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, in sicer v:

1. samostalnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
2. pridevnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
3. samostalnikih ženskega spola v rodilniku dvojine in množine;
4. nekaterih izpeljankah iz samostalnikov obeh skupin;
5. samostalniških izpeljankah iz pridevnikov.

Izpeljanke z obrazili na soglasnik izpeljemo iz podstave z govorjenim polglasnikom med zvočnikom in končnim r (cimer [címǝr] m – cimrski [címǝrski]; kamra [kámra] ž, rod. dv./mn. kamer [kámǝr] – kamrni [kámərni]). Polglasnik je v izpeljankah zapisan s črko ⟨r⟩, ki v medsoglasniškem položaju označuje glasovni sklop [ǝr].

Neobstojni polglasnik se najpogosteje pojavlja v nezvočniških sklopih dveh netrajnikov, tj. zapornikov (p – b, t – d, k – g) ali zlitnikov (c – dz, č – dž). Ponazorjeno z zapornikom t:

• valpet [válpǝt] m, rod. valpta [válpta];
• hrbet [hə̀rbǝt/hərbə̀t] m, rod. hrbta [hə̀rpta/hərptà];
• ocet [ócət] m, rod. octa [ócta];
• laket [lákət] m, rod. lakta [lákta];
• laket [lákət] ž, rod. lakti [laktí].

V izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. ‑ski, ‑ček, -ni) iz samostalnikov z nezvočniško-nezvočniškimi izglasnimi sklopi je izpadanje neobstojnih polglasnikov odvisno od izgovorljivosti soglasniškega sklopa, ki nastane po izpadu, npr. ocetni [ócətni], valpetski [válpǝtski], toda laktni [láktni], hrbtni [hə̀rptni].

V enozložnem samostalniku pes izpada tudi naglašeni polglasnik, ki je hkrati edino zlogovno jedro: pes [pə̀s] m, rod. psa [psà] (v nasprotju s kes [kə̀s] m, rod. kesa [kə̀sa/kəsà]).

V samostalnikih mešanega naglasnega tipa se neobstojni naglašeni a pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine (dan [dán] m, rod. dne [dné]), pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa pa v rodilniku množine (tla [tlá] s mn., rod. tal [tál/táu̯]).

Neobstojni a se pojavi kot naglasna in pisna dvojnična možnost pri nekaterih pridevnikih s končajema ‑n in ‑k v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine:

• droban [drobán] in droben [drôbǝn], rod. drobnega [drôbnega]; ž. sp. drobna [drôbna];
• mehak [mehák] in mehek [mêhǝk], rod. mehkega [mêhkega]; ž. sp. mehka [mêhka];
• težak [težák] in težek [têžǝk], rod. težkega [têškega]; ž. sp. težka [têška].

Neobstojni, vendar nenaglašeni a se pojavlja v lastnih imenih, prevzetih v preteklosti, npr. Jakac [jákac], rod. Jakca [jákca]; Gradac [grádac], rod. Gradca [grátca], ali podomačenih kulturno specifičnih izrazih iz južnoslovanskih jezikov, npr. plavac [plávac], rod. plavca [pláu̯ca].

Neobstojni i se vriva v osnovo v rodilniku dvojine in množine pri samostalnikih s končajema ‑⟨ja⟩ in ‑⟨je⟩, tj. ženskega (gostja, ladja) in srednjega spola (gorovje, okrožje) ter tudi moškega spola (vodja), kadar jih pregibamo po drugi moški sklanjatvi.

V sklop soglasnika in zvočnika j, ki ni del dvočrkij ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, se v rodilniku dvojine ali množine v govoru in zapisu vriva samoglasnik i, in sicer

• vedno v sklopu nezvočnik + j (ladja [ládja] ž, rod. dv./mn. ladij [ládij]);
• pogosto v sklopu zvočnik + j (močvirje [močvírje] s, rod. dv./mn. močvirij [močvírij], vendar naselje [nasélje] s, rod. dv./mn. naselij [nasélij] tudi naselj [nasélj]).

Tako še: zarja [zárja], rod. dv./mn. zarij [zárij]; morje [mórje], rod. dv./mn. morij [mórij]; okrožje [okróžje], rod. dv./mn. okrožij [okróžij]; orodje [oródje], rod. dv./mn. orodij [oródij]; soglasje [soglásje], rod. dv./mn. soglasij [soglásij]; dvoumje [dvoúmje], rod. dv./mn. dvoumij [dvoúmij] itd.

Pri izpeljankah iz teh samostalnikov je podstava enaka rodilniški množinski osnovi, če se obrazilo začne na soglasnik; obrazila na samoglasnik sledijo imenovalniški osnovi, npr. ladijski [ládijski] nasproti ladjar [ladjár], ladjin [ládjin], toda naseljski [naséljski] tudi naselijski [nasélijski].

Neobstojni i, ki je zamenjal prvotni neobstojni polglasnik, se pojavlja v priimkih Kastelic, Lajovic, Primic ipd. V sodobni rabi se ta i načeloma ohranja:

• Kastelic [kastélic], rod. Kastelica [kastélica], prid. Kasteličev [kastéličev-], nekdaj samo Kastelic [kastélic], rod. Kastelca [kastélca], prid. Kastelčev [kastélčev-];
• Lajovic [lájovic], rod. Lajovica [lájovica], prid. Lajovičev [lájovičev-] nekdaj samo Lajovic [lájovic], rod. Lajovca [lájou̯ca], prid. Lajovčev [lájou̯čev-].

V redkih slovenskih besedah je neobstojen tudi nenaglašeni samoglasnik o, ki ga najdemo v izglasnem nezvočniško‑zvočniškem sklopu besede blagor [blágor] (rod. blagra [blágra]) in zemljepisnega imena Repentabor [repǝntábor] (rod. Repentabra [repǝntábra]). Pojavlja pa se tudi v eni od starinskih pisnih različic imena Karel, in sicer Karol [károl], rod. Karla [kárla] tudi Karola [károla].

V prevzetih imenih se neobstojni polglasnik pojavlja v izglasnih soglasniških sklopih pri samostalnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki v govoru in zapisu:

• v končajih -ec in -ek (pri slovanskih imenih, npr. polj. Mrożek [mróžǝk]) in
• v soglasniških sklopih nezvočnika ali zvočnika z zvočniki n, l in r (npr. nem. Diesel [dízəl]).

V pridevniških in samostalniških izpeljankah iz imen z neobstojnim polglasnikom (nem. Diesel; it. Etna; Niger) se polglasnik pojavlja, če se priponsko obrazilo začne na soglasnik, in sicer

• v pridevnikih z obrazilom -ski (dieselski/dizelski [dízəlski], etenski [étənski]; nigrski [nígərski]);
• v prebivalskih imenih z obrazilom -(č)an ali -c (Etenčan [étənčan]; Nigrc [nígərc]).

V pridevnikih, tvorjenih s priponskim obrazilom na samoglasnik (-in, -ov/-ev), vrivanja polglasnika v osnovo ni (Dieslov; Etnin).

V prevzetih imenih iz slovanskih jezikov se neobstojni polglasnik pojavlja v imenih s končajema -ec in -ek, če temu ne nasprotuje izgovorljivost. Pri pregibanju v slovenščini in drugih jezikih navadno izpada po podobnih pravilih, četudi črke ⟨e⟩ izvorno ne izgovarjajo polglasniško. Tudi podstava pridevnikov z obrazili -ov in -ev je enaka rodilniški (tj. skrajšani) osnovi.

• češ. Čapek [čápǝk], rod. Čapka [čápka]; svoj. prid. Čapkov [čápkov-];
• češ. Třinec [tšínǝc], rod. Třinca [tšínca];
• hrv. Šišinec [šíšinǝc], rod. Šišinca [šíšinca];
• rus. Starobinec [starobínəc], rod. Starobinca [starobínca]; svoj. prid. Starobinčev [starobínčev-];
• slš. Ďuríček [djúričək], rod. Ďuríčka [djúrička]; svoj. prid. Ďuríčkov [djúričkov-];
• polj. Mrożek [mróžǝk], rod. Mrożka [mróška]; svoj. prid. Mrożkov [mróškov-].

V tujih imenih z neobstojnim polglasnikom sta v izglasju osnove najpogosteje zvočnika l in n oziroma pisna končaja -⟨el⟩ ali -⟨en⟩ (Oslo – Osla, oselski;  Dresden – Dresdna, dresdenski). Polglasnik se pojavlja v govoru in zapisu pri:

• imenih moškega spola z ničto končnico v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
• imenih srednjega in ženskega, redkeje moškega spola z ničto končnico v rodilniku dvojine in množine;
• pridevniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (-ski, -ni …);
• samostalniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (-ce, -(č)an, -ček ...).

Tako še: nem. Hegel [hégǝl], polj. Paweł [pávǝl], nem. Hagen [hágǝn], nem. Bremen [brémǝn], nem. Schaffhausen [šafháu̯zǝn], nem. Beethoven [betôvǝn] itd.

Sklop nezvočnika in zvočnika v v potencialnem rodilniku množine izgovorimo s polglasnikom (Moskva [móskva], rod. dv./mn. Moskev [móskǝu̯]). Podstavi pri izpeljankah z obrazili -ski in -(č)an pa zaradi lažjega izgovora dodamo nekončno pripono, in sicer:

1. pripono -ov- (moskovski [móskou̯ski], Moskovčan [móskou̯čan]; Nikaragva [nikarágva] – nikaragovski [nikarágou̯ski], Nikaragovčan [nikarágou̯čan]) ali tudi
2. pripono -an- (Litva [lítva] – litovski [lítou̯ski] ali litvanski [litvánski], Litovec [lítovəc] ali Litvanec [litvánəc]).

Pri imenih s končnim govorjenim soglasnikom, najpogosteje pisnim končajem soglasnik + -er, polglasnik med soglasnikoma ob pregibanju izpade (Dover [dôvǝr], rod. Dovra [dôu̯ra]). V izpeljankah iz teh imen pa se pojavlja v govoru (ne tudi v zapisu), če jih tvorimo z obrazili na soglasnik (-ski, -(č)an in ‑c), npr. dovrski [dôvǝrski], Dovrčan [dôvǝrčan].

Tako še: Niger [nígǝr] – nigrski [nígǝrski], angl. Manchester [mênčestǝr] – manchestrski [mênčestǝrski], nem. Prater [prátǝr] – pratrski [prátǝrski], angl. Worcester [vústǝr] – worcestrski [vústǝrski] ipd.

Tako še: pol. Odra [ódra] – odrski [ódərski], Biafra [bijáfra] – biafrski [bijáfərski], arab. Basra [básra] – basrski [básərski] ipd.

Nezapisani polglasnik, ki ga pri pregibanju opuščamo (osnovo krajšamo), se pojavlja v prevzetih imenih, in sicer:

1. v imenih z izvornimi zlogotovornimi izglasnimi zvočniki, ki jih v slovenščino vedno prevzemamo s polglasnikom (nem. Haydn [hájdən], nem. Lidl [lídǝl], češ. Petr [pétǝr]);
2. v angleških in francoskih imenih z nemo črko ⟨e⟩ za soglasniškim sklopom (soglasnik + zvočnik l ali r), v katerega se vriva polglasnik (angl. Hubble [hábəl]; fr. Grenoble [grenóbəl]; fr. Sartre [sártər]);
3. v francoskih imenih z nemim črkovnim sklopom ⟨es⟩ za soglasniškim sklopom (fr. Langres [lángər]).

Neobstojni polglasnik se pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) ter v govorni podstavi izpeljank z obrazili -ski in -(č)an med izglasnimi soglasniki, in sicer med

• nezvočnikom in zvočniki l, n in r (češ. Lendl [léndəl]) ter
• zvočnikom m in zvočnikoma l in n (nem. Krimml [krímǝl]).

Tako še: češ. Kajkl [kájkǝl], češ. Ruml [rúmǝl], češ. Semargl [sémargǝl], isl. Mývatn [mívahtǝn] ipd. 

Neobstojni polglasnik v imenih s končnim nemim e ni zapisan. Pojavlja se v imenovalniku (in enakem tožilniku) ter pri izpeljankah z obraziloma -ski in -(č)an, če je pred končajema -⟨le⟩ in -⟨re⟩ soglasnik, in sicer

1. v angleških in francoskih imenih s pisnim končajem -⟨le⟩ (angl. Newcastle [njúkasǝl], rod. Newcastla [njúkasla]); v izpeljankah se polglasnik zapisuje s črko ⟨e⟩ (newcastelski [njúkasǝlski], Newcastelčan [njúkasǝlčan]);
2. v francoskih imenih s končajem -⟨re⟩ (Le Havre [lǝ ávǝr], rod. Le Havra [lǝ áu̯ra]); v izpeljankah se govorjeni polglasnik ob ⟨r⟩ ne zapisuje (lehavrski [lǝávǝrski], Lehavrčan [lǝávǝrčan]).

Tako še: angl. Hubble [hábəl], angl. Gable [gêjbǝl], angl. Riddle [rídǝl], angl. Google [gúgǝl], angl. Apple [êpǝl], angl. Doolittle [dúlitǝl] itd.

Tako še: Alexandre [aleksándǝr], Lemaître [lemêtǝr/ləmêtǝr], Lefèvre [lefévǝr/ləfévǝr], Le Havre [lǝ ávǝr] itd.

V francoskih imenih z nemim končajem -⟨es⟩ je pojavljanje neobstojnega polglasnika odvisno od soglasniškega sklopa pred končajem. Pri zapisu obeh tipov izpeljank iz teh imen – tako pridevniških z obrazilom -ski kot samostalniških z obrazilom -(č)an – pa se ravnamo po pisni rodilniški osnovi (Sèvres [sévǝr], rod. Sèvresa [séu̯ra]), zato se pridevniška oblika in prebivalsko ime v zapisu ne razlikujeta: sèvreski [sévǝrski]; Sèvresčan [sévǝrčan].

Pridevniška oblika je v nekaterih besednih zvezah tudi pisno povsem podomačena (sevrski mir [sévǝrski mír]), v tem primeru se tudi v zapisu ravnamo po imenovalniški govorni osnovi, ki ji dodamo obrazilo -ski.

Neobstojni a se pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) imen, prevzetih iz nekaterih južnoslovanskih jezikov. Podstava izpeljank je enaka rodilniški osnovi.

Zapisani a v imenovalniku izgovorimo po črki, pri pregibanju pa ga opuščamo v imenih s končajema -ac (hrv. Pelješac, srb. Šabac) in -ar (hrv. Zadar), v katerih osnove ne podaljšujemo z j. Podstava izpeljank je enaka rodilniški osnovi. 

• hrv. Pelješac [pélješac], rod. Pelješca [pélješca], vrst. prid. pelješki [pélješki]; preb. Pelješčan [pélješčan]
• srb. Šabac [šábac], rod. Šabca [šápca], vrst. prid. šabski [šápski]; preb. Šabčan [šápčan]
• hrv. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra], vrst. prid. zadrski [zádərski]; preb. Zadrčan [zádərčan]

Tako še: hrv. Gotovac [gótovac], hrv. Jasenovac [jasénovac], hrv. Obrovac [obróvac], srb. Kragujevac [kragújevac], hrv. Zagorac [zágorac]; hrv. Bakar [bákar] itd.

Pri prevzemanju imen s končajema -ak in -at upoštevamo izgovorljivost soglasniškega sklopa, nastalega po izpadu a, in sicer

1. neobstojni a opuščamo, če je soglasniški sklop izgovorljiv:
   • hrv. Susak [súsak], rod. Suska [súska], vrst. prid. suški [súški], preb. Suščan [súščan];
   • hrv. Paljetak [páljetak], rod. Paljetka [páljetka], svoj. prid. Paljetkov [páljetkov-];
   • čg. Tivat [tívat], rod. Tivta [tíu̯ta], vrst. prid. tivtski [tíu̯tski]; preb. Tivtčan [tíu̯tčan].
2. samoglasnik a ohranjamo, če je soglasniški sklop težje izgovorljiv:
   • hrv. Cavtat [cáu̯tat], rod. Cavtata [cáu̯tata], vrst. prid. cavtatski [cáu̯tatski]; preb. Cavtatčan [cáu̯tatčan];
   • srb. Sandžak [sándžak], rod. Sandžaka [sándžaka]; vrst. prid. sandžaški [sándžaški]; preb. Sandžačan [sándžačan].

Samoglasnik i se pri slovanskih zemljepisnih imenih s končajem -⟨Cje⟩ vriva pred zvočnik j, kadar iz teh imen tvorimo vrstne pridevnike z obrazilom -ski, npr. slš. Hostie [hóstje], prid. hostijski [hóstijski].

Kot neobstojni samoglasnik se pojavlja tudi zapisani (izvorno polglasniški) o, in sicer v končaju imen iz zahodnoslovanskih jezikov. Pri pregibanju se lahko tudi ohranja, kar vpliva na različne pisne in glasovne uresničitve oblik. Podstava tvorjenk je enaka rodilniški osnovi. 

• slš. Dudok [dúdok], rod. Dudka [dútka], svoj. prid. Dudkov [dútkov-] tudi Dudok [dúdok], rod. Dudoka [dúdoka], svoj. prid. Dudokov [dúdokov-];
• slš. Pavol [pávol], rod. Pavla [páu̯la], svoj. prid. Pavlov [páu̯lov-] tudi Pavol [pávol], rod. Pavola [pávola], svoj. prid. Pavolov [pávolov-].

Tako še: slš. Sivok [sívok], rod. Sivka [síu̯ka] tudi Sivoka [sívoka]; slš. Pezinok [pézinok], rod. Pezinka [pézinka] tudi Pezinoka [pézinoka]; slš. Ružomberok [rúžomberok], rod. Ružomberka [rúžomberka] tudi Ružomberoka [rúžomberoka] itd.