Pravopis 8.0

Tvorjenje svojilnih pridevnikov

Splošno

Svojilne pridevnike tvorimo iz samostalnikov moškega in srednjega spola s priponskim obrazilom -ov (ali po preglasu nastalim -ev), iz ženskega spola pa s priponskim obrazilom -in, in sicer iz imen in poimenovanj bitij ter nekaterih stvarnih lastnih imen.

Moški in srednji spol Ženski spol
-ov -ev -in
Štefan – Štefanov, Miha – Mihov Andrej – Andrejev, Aleš – Alešev Ana – Anin, Jedrt – Jedrtin
Anže – Anžetov Izidor – Izidorjev Nives – Nivesin, Karin – Karinin
Kalan – Kalanov, Skaza – Skazov Križaj – Križajev, Škufca – Škufčev Kobilca – Kobilčin
Arso – Arsov, ARSO – ARSOV, NUK – NUK‑ov Teš – Tešev, TEŠ – TEŠ‑ev Alpina – Alpinin, Fifa – Fifin, FIFA – FIFIN
Delo – Delov, Jutro – Jutrov Gorenje – Gorenjev
vnuk – vnukov, prerok – prerokov stric – stričev, mož – možev sestra – sestrin, babica – babičin
bik – bikov, veter – vetrov netopir – netopirjev krava – kravin, puška – puškin

Izražanje vrstnega pomena

Če priponsko obrazilo -ov/-ev dodajamo besedotvornim podstavam iz samostalnikov moškega spola, ki ne označujejo bitij ali ustanov, ali pa iz samostalnikov ženskega spola, označujemo vrstnost in ne svojilnosti, npr. apnenec – apnenčev, kisik – kisikov, češnja – češnjev, smreka – smrekov …

Pridevniške izpeljanke iz samostalnikov ženskega spola sicer izražajo vrstnost tudi s priponskimi obrazili -ji (krava – kravji), -ski (celina – celinski, regija – regijski), -ni (barva – barvni, sobota – sobotni, zveza – zvezni), redkeje tudi -in (soja – sojin, limona – limonin/limonov).

Posebnosti

1. Iz slovenskih in nasploh slovanskih izpridevniških imen s priponskimi obrazili ‑ov, ‑ev, ‑ski, ‑sky, ‑cky, ‑i in ustreznih ženskih oblik ‑ova, ‑eva, ‑ska, ‑cka, ‑a ne tvorimo svojilnih pridevnikov, ampak svojino izražamo z rodilnikom: Koseski – pesmi Koseskega, Aleksandrov – pesmi Aleksandrova, rus. Pavlov – refleks Pavlova, rus. Saharov – nagrada Saharova, rus. Ahmatova – pesmi Ahmatove, mak. Redžepova – pesmi Redžepove, rus. Prokofjev – balet Prokofjeva, rus. Politkovska – nagrada Politkovske, rus. Musorgski – opere Musorgskega, polj. Kubacki – skok Kubackega, rus. Navalni – upor Navalnega.

2. V sodobni rabi s priponskima obraziloma ‑ov/‑ev in -in tvorimo svojilne pridevnike tudi iz nekaterih zemljepisnih imen, ki poimenujejo gore, vode, planete (enakozvočne z imeni bitij) ali druga nebesna telesa, če opisujemo z njimi povezane pojave ali sestavne dele. Pogosto nastopajo v lastnih imenih:

• Prisank – Prisankovo okno, Jalovec – Jalovčev ozebnik, Skuta – Skutin ledenik
• Martuljek – Martuljkovi slapovi (poleg Martuljški slapovi), Nil – Nilova delta, Krka – Krkina struga, Donava – Donavina delta
• Saturn – Saturnovi obroči, Jupiter – Jupitrove lune, Mars – Marsova orbita, Venera – Venerina orbita, Orion – Orionov pas
• Severnica – Severničin, Betelgeza – Betelgezin

Pridevniki iz vodnih imen, npr. Nil, Krka, so bili prvotno tvorjeni le s priponskim obrazilom -ski/-ški, s katerim izražamo vrsto (nilski konj, nilski ostriž; krška škofija), s priponskima obraziloma -ov/-ev in -in pa se nedvoumno izkazuje pripadnost konkretnemu zemljepisnemu pojavu: Nilova delta (delta reke Nil), Krkina struga (struga reke Krke). Poleg tega se vrstni pridevnik krški lahko nanaša tudi na različne zemljepisne pojave, npr. na reko (Krka), na otok (Krk), na mesto (Krško).

3. Nekatera prevzeta imena so tako moškega (navadno ustanovitelj podjetja, npr. Tesla, Barilla, Prada) kot tudi ženskega spola (podjetje z enakim imenom). Svojilni pridevnik iz moškospolskega imena tvorimo s priponskim obrazilom -ov/-ev (Teslov, Barillov, Pradov), iz imena podjetja pa s priponskim obrazilom -in (Teslin, Barillin, Pradin).

Imena na končni a

Namesto pridevnikov, tvorjenih s priponskim obrazilom -ov/-ev, se pri imenih na končni -a (tudi pod vplivom drugih južnoslovanskih jezikov) pojavljajo tvorjenke s priponskim obrazilom -in, npr. namesto Šenoa – Šenoov, Krleža – Krležev napačno Šenoin, Krležin. Pojavljajo se tudi pri domačih oblikah imen (Mitja – Mitjev, napačno Mitjin) in priimkih, prevzetih iz neslovanskih jezikov, npr. Balboa – Balboev, napačno Balboin, Goya – Goyev, napačno Goyin, Seneka – Senekov, napačno Senekin.

4. Iz slovenskih priimkov ženskih oseb ne tvorimo svojilnih pridevnikov, izjema so priimki ženskega spola na končni -a, npr. Kobilca – Kobilčin. 

Glej poglavje »Svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola«.

Pridevniki iz priimkov ženskega spola

Tvorjenje svojilnih pridevnikov iz priimkov, katerih nosilka je oseba ženskega spola, se neuradno ali v manj formalni rabi pojavlja le pri nekaterih tujih imenih. Pri teh slovensko govorečemu ni razviden pomen imenske podstave, kot je to npr. pri slovenskih priimkih tipa Podlesnik, Kovač, Hribar ipd. Tako se pojavljajo pridevniki kot Curie – Curiejin inštitut, Montessori – Montessorijin vrtec, Apgar – Apgarjina lestvica, sicer pa je uveljavljeno rodilniško oz. opisno izražanje svojine – inštitut Marie Curie, metoda Marie Montessori, lestvica Virginije Apgar. Neustrezno je samostalnikom ženskega spola dodajati priponsko obrazilo -ov/-ev, saj s tem dajemo napačen vtis, da je nosilec priimka oseba moškega spola.

Svojilni pridevniki iz samostalnikov moškega spola

Svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo priponsko obrazilo -ov (brat – bratov, Rok – Rokov). Če se podstava končuje na soglasnike c, j, č, ž, š in dž, pa zaradi preglasa namesto priponskega obrazila -ov uporabimo njegovo različico -ev (mož – možev, Jurij – Jurijev). Pri tem se podstavni izglasni c premenjuje s č (stric – stričev, Nejc – Nejčev).

Besedovorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov moškega spola je enaka rodilniški osnovi, ki je pri samostalnikih moškega spola nespremenjena, skrajšana ali podaljšana. Izbira priponskega obrazila -ov/-ev je odvisna od izglasja podstave.

Izglasje samostalnika Rodilniška osnova Izglasje besedotvorne podstave Priponsko obrazilo Primeri
-c, -ca, -co
-j, -ja, -jo
-č, -ča, -čo
-ž, -ža, -žo
-š, -ša, -šo
-dž, -dža, -džo 		nespremenjena c
j
č
ž
š
dž 		-ev • stric – stričev, Škufca – Škufčev
 • Andrej – Andrejev, Matija – Matijev, Franjo – Franjev
 • nem. Bartsch [bárč] – Bartschev [bárčev‑], Bonča – Bončev, karpačo – karpačev
 • Anglež – Angležev, Kaluža – Kalužev, Božo – Božev
 • Maleš – Malešev, Saša in Sašo – Sašev
 • madž. Nagy [nádž-] – Nagyev [nádžev-], maharadža – maharadžev, Nedžo – Nedžev
-b, -ba, -bo
-d, -da, -do
-k, -ka, -ko
-m, -ma, -mo
-n, -na, -no
… 		nespremenjena vsi soglasniki razen
c, j, č, ž, š in dž 		-ov • medved – medvedov, Kenda – Kendov, Rado – Radov
 • Nik in Niko – Nikov, Kafka – Kafkov
• Šturm – Šturmov, Samo – Samov, Kozma – Kozmov
• Kern – Kernov, Kozina – Kozinov, Bruno – Brunov
-ec
-ac
-ic 		skrajšana zaradi neobstojnega samoglasnika c -ev • Bedanec – Bedančev, Jurgec – Jurgčev, gasilec – gasilčev
• Jakac – Jakčev
• Lajovic – Lajovičev/Lajovčev
-ek
-el
-em
-en
-er 		skrajšana zaradi neobstojnega samoglasnika k
l
m
n
r 		-ov • dedek – dedkov, češ. Čapek – Čapkov
• osel – oslov, nem. Hegel – Heglov
• Erazem – Erazmov
• Domen – Domnov, angl. Owen [ôvǝn] – Ownov [ôu̯nov‑]
• Peter [pétər]  – Petrov [pétrov-], dinozaver [dinozávər] – dinozavrov  [dinozávrov-]
-r podaljšana z j j -ev • Gašper [gášper] – Gašperjev, Cezar – Cezarjev
• fr. Althusser [altisêr] – Althusserjev [altisêrjev-]
naglašeni samoglasniki in y [i] podaljšana z j j -ev • fr. Zola [zolá] – Zolajev [zolájev-], Rousseau [rusó] – Rousseaujev [rusójev-], Debussy [debisí] – Debussyjev [debisíjev-]
• angl. Banksy [bênksi] – Banksyjev [bênksijev-]
nenaglašeni samoglasniki -e, -i, -u podaljšana z j j -ev • Kosi – Kosijev
• it. Dante – Dantejev, nem. Goethe [géte] – Goethejev [gétejev-], nem. Nietzsche [níče] – Nietzschejev [níčejev‑]
-e podaljšana s t t -ov • oče – očetov
• Bine – Binetov, Jure – Juretov, Stele – Steletov
-elj podaljšana z n n -ov • nagelj – nageljnov

O krajšanju in daljšanju osnove pri sklanjanju in besedotvorni podstavi svojilnih pridevnikov glej poglavje »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj« (Glasovno‑črkovne premene).

Priponsko obrazilo -ov

Priponsko obrazilo -ov dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

  1. na izglasni soglasnik (ki ni c, j, č, ž, š in dž), tudi s končnicama -a in -o:
    • Rok – Rokov, Nik in Niko – Nikov, Kenda – Kendov, Samo – Samov, Murko – Murkov, Drev [drév-] – Drevov [drévov-], it. Francesco [frančésko] – Francescov [frančéskov‑], fin. Jukka [júka] – Jukkov [júkov‑]
  2. na izglasni e (pri slovenskih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo s t):
    • oče – očetov; Bine – Binetov, Jure – Juretov, Stele – Steletov
  3. na končaj -elj (pri slovenskih občnih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z n):
    • nagelj – nageljnov

Pri samostalnikih moškega spola na -ek ter -el, -em, -en in -er, ki pri sklanjanju zaradi neobstojnega polglasnika krajšajo osnovo, je besedotvorna podstava enaka skrajšani osnovi:

  • -ek: dedek – dedkov, češ. Čapek – Čapkov
  • -el: osel – oslov, nem. Hegel – Heglov, nem. Diesel [dízǝl] – Dieslov [dízlov‑]
  • -em: Erazem – Erazmov
  • -en: Domen – Domnov, angl. Owen [ôvǝn] – Ownov [ôu̯nov‑]
  • -er [ər]: Peter [pétər] – Petrov, dinozaver [dinozávər] – dinozavrov, niz. Pieter [pítər] – Pietrov [pítrov‑], ukr. Dnester [dnéstər] – Dnestrov [dnéstrov‑]

Priponsko obrazilo -ev

Priponsko obrazilo -ev dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

  1. na izglasni soglasnik c, j, č, ž, š in dž, pri čemer se le končni c premenjuje s č (v govoru vedno, v zapisu pa le, če je s črko c tudi zapisan);
  2. na izglasni r ter naglašeni samoglasnik ali nenaglašene e, i in u (pri samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z j).
c stric – stričev
Škufca – Škufčev
Bric – Bričev 		srb. Kusturica – Kusturičev
j Andrej – Andrejev
Matija – Matijev
Štrukelj – Štrukljev 		angl. Holliday [hôlidej] – Hollidayev [hôlidejev‑]
slš. Suchoň [súhon’] – Suchoňev [súhonjev‑]
it. Beccaria [bekaríja] – Beccariev [bekaríjev-]
šp. García [garsíja] – Garcíev [garsíjev‑]
š Maleš – Malešev
Strniša – Strnišev
Saša in Sašo – Sašev 		pol. Miłosz [míloš] – Miłoszev [mílošev‑]
hrv. Grašo [grášo] – Grašev [grášev‑]
port. Soares [soáriš] – Soaresev [soárišev-]
ž Anglež – Angležev
Kaluža – Kalužev
Božo – Božev 		hrv. Krleža – Krležev
češ. Kolář [kólarž‑] – Kolářev [kólaržev‑]
č Toporišič – Toporišičev nem. Bartsch [bárč] – Bartschev [bárčev‑]
dž maharadža – maharadžev srb. Karađorđe [karadžórdže] – Karađorđev [karadžórdžev-]
it. Borgia [bórdža] – Borgiev [bórdžev‑]
alb. Hoxha [hódža] – Hoxhev [hódžev‑]
madž. Nagy [nádž-] – Nagyev [nádžev-]
r Gašper – Gašperjev
Cezar – Cezarjev 		fr. Althusser [altisêr] – Althusserjev [altisêrjev-]
naglašeni samoglasnik
ali
nenaglašeni
e, i in u 		Kosi – Kosijev fr. Zola [zolá] – Zolajev [zolájev-]
nem. Goethe [géte] – Goethejev [gétejev-]
nem. Nietzsche [níče] – Nietzschejev [níčejev‑]

Samostalniki moškega spola na -ec pri sklanjanju krajšajo osnovo zaradi neobstojnega polglasnika, besedotvorna podstava je enaka skrajšani osnovi; izglasni c se ob tem premenjuje s č:

  • -ec: Kekec – Kekčev, lovec – lovčev, gasilec – gasilčev, rus. Starobinec [starobínəc] – Starobinčev [starobínčev‑]

Podrobneje o preglasu in izjemah glej poglavje »Preglas« (Glasovno-črkovne premene).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov

Obstojni polglasnik pri slovenskih imenih na -ec in -ek

Zaradi t. i. obstojnega polglasnika v osnovi tvorijo svojilni pridevnik izjemoma iz nespremenjene besedotvorne podstave tisti slovenski samostalniki, pri katerih bi izpust samoglasnika otežil izgovor, npr. v pisnih končajih ‑čec in ‑kek (Jurčec, Mikek) ter ‑lec in ‑vec (mislec, mrtvec), ali kadar bi se govorna podoba samostalnika po izpadu zelo spremenila (Jazbec, jezdec), npr.

  • Jurčec [júrčəc] – Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-]
  • Mikek [míkək] – Mikekov [míkəkov-/míkekov-]
  • Jazbec [jázbəc] – Jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *Jazbčev [jáspčev-])
  • mislec [mísləc] – mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-])

Pri nekaterih samostalnikih so mogoče dvojne oblike: Mesec [mésəc] – Meščev tudi Mesečev (enako velja za občne besede, a je dolga oblika bolj navadna: mesec – mesečev). Podobno narečno motivirano tudi pri Matjašec, Štuhec ipd.

Glej poglavje »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj« (Glasovno‑črkovne premene).

Imena na govorjeni -co in besedotvorna podstava na -c

Pri pridevnikih iz besedotvorne podstave na končni c, ki mu sledi izglasni -o, se premena podstave c – č uresničuje redko, podstavi navadno dodajamo priponsko obrazilo -ov: Braco – Bracov tudi Bracev redko Bračev.

Imena na -o in besedotvorna podstava na -j, -č, -ž, -š in -dž

Preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta pri imenih z besedotvorno podstavo na -j, -č, -ž, -š in -dž, ki ji sledi izglasni -o: it. Antonio [antónijo] – Antoniov/Antoniev [antónijev‑], it. Boccaccio [bokáčo] – Boccacciov/Boccacciev [bokáčev‑].

Besedotvorna podstava na -es, -os, -us … v citatnem imenovalniku antičnih imen

Svojilne pridevnike iz antičnih imen izpeljujemo iz besedotvorne podstave, ki sledi slovenski imenovalniški obliki, čeprav se v imenovalniku uporablja tudi citatno prečrkovana oblika: Aristotel (cit. im. Aristoteles) – Aristotelov, Ajshil (cit. im. Ajshilos) – Ajshilov, Horacij (cit. im. Horacius) – Horacijev, Brut (cit. im. Brutus) – Brutov, Favn (cit. im. Favnus) – Favnov.

Slovanska imena z neobstojnim a in o

Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški skrajšani osnovi tudi pri imenih iz slovanskih jezikov z neobstojnim a (hrv. Jakac, Gotovac) ali o (slš. Dudok, slš. Pavol). Neobstojni o se v sodobni rabi pogosto tudi ohranja:

  • hrv. Jakac, rod. Jakca – Jakčev
  • slš. Dudok, rod. Dudka/Dudoka – Dudkov/Dudokov

Slovanska imena na -e, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo s t

Daljšanje osnove s t je bilo dolgo omejeno le na slovenska imena, pri prevzemanju pa se vzorec uveljavlja tudi pri nekaterih imenih iz južnoslovanskih jezikov, zato je besedotvorna podstava pridevnika enaka podaljšani osnovi, npr. hrv. Šime – Šimetov, mak. Tale – Taleta.

Imena, ki pri sklanjanju krajšajo osnovo le v govoru

Imena, ki imajo v izglasju podstave soglasniški sklop nezvočnik + zvočnik ali zvočnik + zvočnik, so izgovorjena s polglasnikom, ki ni zapisan. Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi, npr. Kmecl [kmécəl] – Kmeclov [kméclov-]. Tako še: Pregl, Šturm, Šorn. Enako je pri tujih imenih: polj. Przemyśl [pšémišǝl] – Przemyślov [pšémišlov-]; nem. Haydn [hájdən] – Haydnov [hájdnov-]; angl. Huckle [hákǝl] – Hucklov [háklov-]; Searle [sə̀rl/sə̀rəl] – Searlov [sə̀rlov-].

Pri angleških imenih na -e + zvočnik se pisna podstava razlikuje od govorne: Nigel [nájdžəl] – Nigelov [nájdžlov-], Michael [májkəl] – Michaelov [májklov-].

Svetopisemska imena in besedotvorne podstave na -el in -en

Nekatera svetopisemska imena na končni -en in -el sklanjamo tako, da osnove ne krajšamo, zato je tudi svojilni pridevnik tvorjen iz nespremenjene besedotvorne podstave: Abel – Abelov, Ruben – Rubenov (danes tudi že Rubnov).

Imena iz neslovanskih jezikov in besedotvorne podstave s končaji -an, -man, -on, -ton, -sen  in -son

Besedotvorna podstava pri imenih iz neslovanskih jezikov, zlasti angleščine (npr. na izglasje ‑an, ‑man, ‑on, ‑ton) in skandinavskih jezikov (na izglasje ‑sen in ‑son), ki pri sklanjanju ne krajšajo osnove, je enaka rodilniški osnovi. Podstavi dodajamo priponsko obrazilo -ov:

  • angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena] – Chapmanov [čêpmenov-]
  • angl. Edison [édison], rod. Edisona [édisona] – Edisonov [édisonov-]
  • dan. Andersen [ándersẹn], rod. Andersena [ándersẹna] – Andersenov [ándersẹnov-]
  • angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona] – Miltonov [míltonov-]
  • šved. Skansen [skánsen], rod. Skansena [skánsena] – Skansenov [skánsenov-]

O izjemnih primerih, kot sta Newton oz. newton in Manhattan, glej poglavje »Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom« (Glasovno-črkovne premene).

Imena iz neslovanskih jezikov in besedotvorna podstava na -[ou̯] in -[eu̯ ]

Neslovanskim besedotvornim podstavam z govorjenimi izglasji -[ou̯] in -[eu̯] dodajamo priponsko obrazilo -ov, npr. angl. Maslow [máslov-] – Maslowov [máslovov-], nem. Basedow [bázedov-] – Basedowov [bázedovov-], port. Bartholomeu [bartolomév-] – Bartholomeuov [bartolomévov-]. Enako velja za priimke slovenskih oseb, ki imajo pisni končaj -⟨u⟩, npr. Daneu [danév-] – Daneuov [danévov-]. Izglasni -u v imenovalniku, kjer je izgovorjen kot [u̯], se pred priponskim obrazilom -ov bere kot [v] med samoglasnikoma. Taka imena ločujemo od tistih, pri katerih je naglas na predzadnjem zlogu in u ni sestavina dvoglasnika, npr. ngr. Papandreu [papandréu] z rodilnikom Papandreuja [papandréuja] in svojilnim pridevnikom Papandreujev [papandréujev-].

Neslovanska imena moramo razlikovati od slovanskih, pri katerih izražamo svojino z rodilnikom (novela Čehova) in pri katerih prevzemamo izpridevniško obliko imena tako, kot je zapisana – v skladu s prečrkovalnimi določili izvorne tujejezične predloge: rus. Hruščov (< Хрущёв), Gorbačov (< Горбачёв).

V angleških imenih Andrew, Mathew je -ew (dvoglasniško) dvočrkje, ki ga izgovarjamo [ju] ali [u], zato imeni pri govornem sklanjanju daljšata osnovo z j, priponsko obrazilo pa je preglašeno:

  • angl. Andrew [êndru] – Andrewov [êndrujev-]
  • angl. Mathew [mêtju] – Mathewow [mêtjujev-]

O razmerju med osnovo in besedotvorno podstavo glej poglavje »Prikaz razmerja med osnovo in besedotvorno podstavo« (Glasovno‑črkovne premene).

Podrobneje o spremembah osnove pri samostalnikih moškega spola, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, glej poglavje »Premene osnove« (Oblikoslovni oris).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Pri imenih (zlasti francoskih in angleških), pri katerih se govorni končaj imena (in posledično besedotvorne podstave) bistveno razlikuje od zapisa (Manet, Hazard), pri izbiri priponskega obrazila sledimo bodisi zapisu (Manetov, Hazardov) bodisi izgovoru (Manetev, Hazardev), v govoru pa je priponsko obrazilo nedvoumno [-ev-], razen pri imenih na končni govorjeni [r], ki jih sklanjamo na dva načina – z nespremenjeno ali s podaljšano osnovo.

Izglasje samostalnika Rodilniška osnova Govorno izglasje besedotvorne podstave Priponsko obrazilo Primeri
-r + nemi e podaljšana z j j -ev angl. Shakespeare [šékspir] – Shakespearjev [šékspirjev‑]
fr. Voltaire [voltêr], Voltairjev [voltêrjev‑]
skrajšana za nemi e r -ov angl. Shakespeare [šékspir] – Shakespearov [šékspirov]
fr. Voltaire [voltêr] – Voltairov [voltêrov‑]
-r + nemi soglasnik podaljšana z j le v govoru j -ev fr. Hazard [azár] – Hazardev [azárjev-]
nespremenjena r -ov 
[-ev-/-ov-] 		fr. Hazard [azár] – Hazardov [azárjev-/azárov-]
soglasniki v zapisu (v govoru naglašeni samoglasniki) podaljšana z j samo v govoru nemi soglasniki -ov/-ev 
[-ev-] 		fr. Manet [mané] – Manetov/Manetev [manêjev-]
fr. Rimbaud [rembó] – Rimbaudov/Rimbaudev [rembójev-]

Podrobneje o daljšanju osnove ter o izjemah pri samostalnikih na samoglasnik in končni r glej poglavji »Samostalniki na končni samoglasnik« in »Samostalniki na končni r« (Glasovno-črkovne premene).

Podrobneje o pisnem in govornem ter samo govornem daljšanju osnove pri prevzetih besedah glej poglavje »Daljšanje osnove z j pri prevzetih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Besedotvorna podstava na izglasni govorjeni -c

Če izglasni c v imenu ni zapisan s črko c, preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta:

  • it. ⟨zz⟩: Cavazza [kaváca] – Cavazzov/Cavazzev [kaváčev-]; it. Pozzo [póco] – Pozzov/Pozzev [póčev-]
  • nem. ⟨tz⟩: Clausewitz [kláu̯sevic] – Clausewitzov/Clausewitzev [kláu̯sevičev-]; Hertz [hêrc] – Hertzov/Hertzev [hêrčev-]
  • nem. ⟨z⟩: Franz [fránc] – Franzov/Franzev [fránčev-]; Leibniz [lájbnic] – Leibnizov/Leibnizev [lájbničev-]
  • madž. ⟨cz⟩: Ferencz [fêrenc] – Ferenczov/Ferenczev [fêrenčev-]

V Slovenskem pravopisu 2001 je bila previdena pisna premena končnega c, zapisanega z drugimi črkami, npr. Cavazza – Cavačev tudi Cavazzev, kar se v rabi ni uveljavilo.

Preglasa tradicionalno ne uveljavljamo pri imenih iz angleščine, nizozemščine ... z nezvočniškim sklopom ⟨ts⟩ v končaju besede:

Besedotvorna podstava na izglasni govorjeni soglasnik – angleška in francoska imena

Svojilni pridevnik iz vseh imen, ki se končujejo na govorjeni soglasnik, ki ni c, j, č, ž, š ali dž, tvorimo s priponskim obrazilom -ov, pri tem opuščamo nemi e (neobstojni polglasnik iz rodilniške osnove, ki je enaka besedotvorni podstavi, izpada):

  • angl. Mike [májk], rod. Mika [májka] – Mikov [májkov-]
  • fr. Pierre [pjêr], rod. Pierra [pjêra] – Pierrov [pjêrov‑]
  • angl. beagle [bígəl], rod. beagla [bígla] – beaglov [bíglov‑]
  • angl. Apple [êpəl], rod. Appla [êpla] – Applov [êplov‑]
  • fr. Sartre [sártər], rod. Sartra [sártra] – Sartrov [sártrov-]
  • fr. Laforgue [lafórk/lafôrk], rod. Laforgua [lafórga/lafôrga] – Laforguov [lafórgov-/lafôrgov-]

Posebnost

Pisno ohranjanje nemega e je dogovorno sprejeto pri izglasjih

  • • ‑⟨ge(s)⟩ in ‑⟨dge⟩, pri katerih se uveljavlja govorno preglaševanje pripone [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev, saj e v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨g⟩ v angleščini kot [dž] in v francoščini kot [ž] (v izglasju in pred soglasnikom kot [č] oz. [š]):
    • angl. Cage [kêjdž-] – Cageov/Cageev [kêjdžev‑]
    • fr. Assange [asánž-] – Assangeov/Assangeev [asánžev‑]
    • angl. Dodge [dôdž-] – Dodgeov/Dodgeev [dôdžev-]
  • • ‑⟨ce⟩, ki v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨c⟩ kot [s] (izgovor tu ne vpliva na preglas), zato je priponsko obrazilo le -ov:
    • angl. Bruce [brús] – Bruceov [brúsov‑]
    • fr. Maurice [morís] – Mauriceov [morísov‑]

Izbira priponskega obrazila ‑ov/‑ev je pri tvorjenju svojilnega pridevnika iz imen s pisnim končajem ‑⟨re⟩ (fr. Molière [moljêr], Voltaire [voltêr], angl. Shakespeare [šékspir]) odvisna od sklanjanja z daljšanjem osnove. Ob opuščanju nemega e podaljšava z j vedno zahteva preglašeno obrazilo -ev, tudi pri premier [premjé] – premierov/premierjev [premjêjev-].

  • angl. Shakespeare [šékspir], rod. Shakespearja [šékspirja] – Shakespearjev [šékspirjev‑] ali Shakespeare [šékspir], rod. Shakespeara [šékspira] – Shakespearov [šékspirov-]
  • fr. Voltaire [voltêr], rod. Voltairja [voltêrja] – Voltairjev [voltêrjev‑] ali Voltaire [voltêr], rod. Voltaira [voltêra] – Voltairov [voltêrov‑]

Francoska imena s pisnim izglasjem -⟨rd⟩, -⟨rk⟩ in ‑⟨rt⟩ (fr. Hazard [azár], Leclerc [leklêr], Flaubert [flobêr]), pri katerih je daljšanje osnove le govorno, hkrati pa zaradi končnega r neobvezno, imajo več možnosti tvorjenja pridevnikov:

  • fr. Hazard [azár], rod. Hazarda [azárja/azára] – Hazardov [azárjev-/azárov-] / Hazardev [azárjev-]

Pri francoskih imenih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es, se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev:

  • fr. Anouilh [anúj] – Anouilhov/Anouilhev [anújev‑]
  • fr. Georges [žórž-/žôrž‑] – Georgesov/Georgesev [žóržev-/žôržev-]

Besedotvorna podstava na izglasni govorjeni samoglasnik – angleška in francoska imena

Svojilne pridevnike iz vseh imen, ki se končujejo na govorjeni samoglasnik, ki je i, e ali u oz. naglašeni samoglasnik, sklanjamo z daljšanjem osnove z j, zato se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev. V zapisu ohranjamo neme soglasniške črke in tudi vse sestavine dvo- in veččrkij:

  • fr. Degas [degá], rod. Degasa [degája] – Degasov/Degasev [degájev-]
  • fr. Manet [mané], rod. Maneta [manéja] – Manetov/Manetev [manêjev-]
  • fr. Noah [noá], rod. Noaha [noája] – Noahov/Noahev [noájev‑]
  • angl. Pooh [pú], rod. Pooha [púja] – Poohov/Poohev [pújev‑]
  • angl. Mathew [mêtju], rod. Mathewa [mêtjuja] – Mathewov/Mathewev [mêtjujev-]

Pridevniki iz angleških imen, ki se končujejo na nemi h (angl. Jonah [džóna], Noah [nóa]) in nenaglašeni samoglasnik, nimajo preglašenega priponskega obrazila ne v govoru ne v zapisu:

  • angl. Jonah [džóna] – Jonahov [džónov‑]
  • angl. Noah [nóa] – Noahov [nóov‑]

Tudi pri nekaterih daljših angleških imenih s končnim nemim h (Peckinpah [pékinpa]) se je v govoru izjemoma uveljavilo daljšanje osnove z j, zato se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisni priponi -ov: angl. Peckinpah [pékinpa] – Peckinpahov [pékinpajev‑].

Iz podomačene oblike imen v svetopisemskih besedilih, npr. Noe, Jona, tvorimo ustrezne pridevnike z nepreglašenim priponskim obrazilom: Noe – Noetov, Jona – Jonov.

O daljšanju in krajšanju osnove glej poglavje »Glasovno-črkovne premene«.

Podrobno o variantnem priponskem obrazilu -ov/-ev pri imenih z nepodomačenimi izglasji glej poglavji »Preglas« (Glasovno‑črkovne premene).

Več o krajšanju osnove zaradi nemega e glej poglavje »Nemi e« (Glasovno-črkovne premene).

O tvorbi pridevnikov iz imen z nemim e (prid. Georgeov/Georgeev [džórdžev-]) glej poglavje »Razmerje med osnovo in besedotvorno podstavo« v poglavju »Nemi e« (Glasovno-črkovne premene).

Svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola

Svojilne pridevnike iz samostalnikov ženskega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi (ki je enaka rodilniški osnovi) dodamo priponsko obrazilo -in, npr. mama – mamin, Urška – Urškin. Pri tem se izglasni c iz priponskih obrazil -ica in -ca premenjuje s č: babica – babičin, Anica – Aničin.

Priponsko obrazilo -in

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov ženskega spola, ki ji dodajamo priponsko obrazilo -in, je enaka rodilniški osnovi. Ta je pri samostalnikih ženskega spola navadno nespremenjena:

  • mama – mamin, Lea – Lein, Teja – Tejin, Pepelka – Pepelkin, Nefreteta – Nefretetin, Sfinga – Sfingin, Živa – Živin, angl. Taya [tája] – Tayin [tájin], angl. Alya [álja] – Alyin [áljin]
  • Nives – Nivesin, Karin – Karinin, Karmen – Karmenin, Mirjam – Mirjamin, angl. Marilyn [mêrilin] – Marilynin [mêrilinin], fr. Edith [edít] – Edithin [edítin]
  • Alpina – Alpinin, Eta – Etin, Olimpija – Olimpijin, Nasa – Nasin, it. Nutella [nutéla] – Nutellin [nutélin], it. Barilla [baríla] – Barillin [barílin], angl. Coca‑Cola [kókakóla] – Coca‑Colin [kókakólin]

Pri samostalnikih ženskega spola na -ica ali -ca (ki je nastal iz -ica) se končni c v besedotvorni podstavi pred priponskim obrazilom -in dosledno premenjuje s č:

  • babica – babičin, Stupica – Stupičin, Dragica – Dragičin
  • Kobilca – Kobilčin, Polonca – Polončin, Mojca – Mojčin, Jerca – Jerčin, Manca – Mančin

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov, ki pri sklanjanju odstopajo od osnovnega sklanjatvenega vzorca (npr. podaljšujejo osnovo z r), je enaka podaljšani osnovi:

  • hči, rod. hčere – hčerin
  • mati, rod. matere – materin

Pri samostalnikih ženskega spola na nenaglašeni samoglasnik i (babi, Beti, Fani, Meri) ali naglašene samoglasnike (skvo [skvó], Minu [minú]) tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponskemu obrazilu -in dodamo zvočnik j: Fani – Fanijin, skvo – skvojin, Minu – Minujin. Izjemoma se pri nekaterih, ki imajo v slovenščini vzporednico s končnim ‑a (mami – mama), tvori svojilni pridevnik tudi tako kot pri teh: mami – mamin, Mici – Micin/Micijin.

Glej poglavje »Sklanjanje samostalnikov ženskega spola« (Oblikoslovni oris).

Glej poglavje »Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -in« (Besedotvorni oris).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz pisno nepodomačenih samostalnikov ženskega spola

Zvočnik j, ki je pri imenih iz prve ženske sklanjatve na ‑⟨ia⟩ (Livia, Pia) pri izgovoru v protizevni vlogi ([ija]), je lahko pri tvorjenju svojilnega pridevnika uresničen tudi v zapisu: Pia [píja] – Piin/Pijin [píjin]. Oblika brez j se uveljavlja zlasti zaradi razločevanja s pridevniki, tvorjenimi iz imen, ki že vsebujejo zapisani j (Mia – Mija), in po vzorcu z imeni, ki ga ne vsebujejo (Lea – Lein).

Imena iz prve ženske sklanjatve, ki se v imenovalniku ednine končujejo na ‑⟨ea⟩ ali ‑⟨aa⟩ (Lea, Tea, Gea, Danaa), se razlikujejo od poslovenjene različice imen, v katerih je zev odpravljen s soglasnikom j (Leja, Teja, Geja, Danaja). Svojilni pridevnik tvorimo iz različnih besedotvornih podstav:

  • Lea [lêa/léa] – Le‑ + ‑in > Lein [lêin/léin]
  • Tea [têa/téa] – Te‑ + ‑in > Tein [têin/téin]

nasproti

  • Leja [lêja] – Lej‑ + ‑in > Lejin [lêjin]
  • Teja [têja] – Tej‑ + ‑in > Tejin [têjin]

Zvočnik j pred priponskim obrazilom -in

Pri pisno nepodomačenih imenih so končaji zapisani z različnimi črkami, dvočrkji, črkovnimi sklopi. Zvočnik j dodajamo besedotvornim podstavam ne glede na zapis:

  • ‑⟨y⟩: angl. Suzy [súzi] – Suzyjin [súzijin], Britney [brítni] – Britneyjin [brítnijin]
  • ‑⟨ie⟩: angl. Billie [bíli] – Billiejin [bilíjin], Katie [kêjti] – Katiejin [kêjtijin]
  • ‑⟨i⟩: kit. Cixi [cíši] – Cixijin [cíšijin], angl. Whoopi [vúpi] – Whoopijin [vúpijin]
  • ‑⟨oe⟩: angl. Chloe [klói] – Chloejin [klóijin]

Enako velja za imena ženskega spola, ki se v govoru končajo na naglašene samoglasnike a, e, i, o ali u:

  • fr. Dalida [dalidá] – Dalidajin [dalidájin]
  • fr. Désirée [deziré] – Désiréejin [dezirêjin]
  • fr. Marie [marí] – Mariejin [maríjin]
  • angl. Koo [kó] – Koojin [kójin]
  • angl. Prue [prú] – Pruejin [prújin]

Pridevniki iz imen na končni -e

Končni e v prevzetih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. nem. Inge [ínge] – Ingin [íngin], Lotte [lóte] – Lottin [lótin]; it. Beatrice [beatríče] – Beatricin [beatríčin]; dan. Bergitte [bêrgite] – Bergittin [bêrgitin].

Imena na končni -e sklanjamo na dva načina, in sicer po tretji ženski sklanjatvi, npr. Inge, rod. Inge, daj. Inge, ali pa vzporedno s podomačenimi oblikami imen po prvi ženski sklanjatvi, npr. Inge, rod. Inge, daj. Ingi.

Glej poglavje »Tretja (ničta) ženska sklanjatev« (Oblikoslovni oris).

Pridevniki iz imen z nemimi črkami v končaju

Končni nemi e v angleških in francoskih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. angl. Faye [fêj] – Fayin [fêjin], angl. Kate [kêjt] – Katin [kêjtin], fr. Charlotte [šarlót] – Charlottin [šarlótin]. Izjema so imena s končajema ‑⟨ge⟩ in ‑⟨ce⟩, pri katerih je e obvezna sestavina izglasja, saj v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨g⟩ ali ⟨c⟩ kot [dž] ali [s]:

  • ‑⟨ge⟩: angl. Madge [mêdž-] – Madgein [mêdžin];
  • ‑⟨ce⟩: angl. Alice [êlis] – Alicein [êlisin], fr. Beatrice [beatrís] – Beatricein [beatrísin].

Nemi h v pisni besedotvorni podstavi ohranjamo: angl. Sarah [sêra] – Sarahin [sêrin], Oprah [ópra] – Oprahin [óprin].

Iz podomačene oblike imen, npr. Sarah – Sara, Hannah – Hana, tvorimo ustrezne pridevnike: Sarin, Hanin.

Glej poglavje »Tretja (ničta) ženska sklanjatev« (Oblikoslovni oris).

Svojilni pridevniki, tvorjeni iz večbesednih imen

Svojilni pridevnik iz večbesednih imen bitij

Iz večbesednih imen bitij (Grdi raček, Snežna kraljica, Karel Veliki, Ema Krška, France Prešeren) ne tvorimo svojilnih pridevnikov, ampak svojino izražamo z rodilnikom, npr. življenje Snežne kraljice, pesmi Franceta Prešerna.

Svojilni pridevniki iz daljnoazijskih imen

Pri imenih iz korejščine in kitajščine, pri katerih se z glasovnimi končnicami sklanja le zadnja sestavina v zaporedju priimek – rojstno ime, pri tvorjenju svojilnega pridevnika priponsko obrazilo dodamo zadnji enoti:

  • kor. Kim Dae Jung [kím dê džúnk], rod. Kim Dae Junga [kím dê džúnga] – Kim Dae Jungov [kím dê džúngov‑]
  • kit. Liu Xiaobo [líu̯ šjáobo], rod. Liu Xiaoboja [líu̯ šjáoboja] – Liu Xiaobojev [líu̯ šjáobojev‑]

Enako velja, če sta dve sestavini povezani z vezajem: kit. Ma Ying‑jeou [má jing‑džjú], rod. Ma Ying‑jeouja [má jing‑džjúja] – Ma Ying‑jeoujev [má jing‑džjújev‑].

Svojilni pridevniki iz dvojnih osebnih imen

Svojilni pridevnik tvorimo iz dvojnih osebnih imen – iz rojstnih imen ali priimkov – tako, da priponsko obrazilo ‑ov/‑ev ali -in dodamo drugemu imenu, prvi del pa ostane nespremenjen ne glede na zapis narazen ali z vezajem:

  • Žiga Lin – Žiga Linov, Žan Luka – Žan Lukov, Franc Jožef – Franc Jožefov
  • šp. Juan Carlos – Juan Carlosov, Žan‑Luka – Žan‑Lukov, fr. Jean‑Jacques – Jean‑Jacquesov, fr. Jean‑Paul – Jean‑Paulov
  • Ermenc Skubic – Ermenc Skubičev, šp. García Lorca – García Lorcov
  • fr. Toulouse‑Lautrec – Toulouse‑Lautrecov, angl. Baden‑Powell – Baden‑Powellov, nem. Wolf‑Ferrari – Wolf‑Ferrarijev
  • Ana Marija – Ana Marijin, fr. Marie Louise – Marie Louisin
  • Eva‑Lena – Eva‑Lenin, Ana‑Marija – Ana‑Marijin, angl. Mary‑Kate – Mary‑Katin

O priredno povezanih imenih glej poglavje »Dvojna poimenovanja in imena« (Oblikoslovni oris).

Svojilni pridevnik iz moških imen s predimki

Svojilne pridevnike iz prevzetih večbesednih moških imen, pri katerih prve sestavine ne občutimo kot samostojne in je zato nesklonljiva, tvorimo le iz zadnje sestavine. To so imena s predimki, ki se pišejo stično ali nestično z imenom, npr. al, bin, de, De, d’, D’, della, dos, Dos, El, ibn, La, Mac, Mc, O’, St., Saint-, van, Van, von. Priponsko obrazilo ‑ov/‑ev dodamo zadnji sestavini, neprve sestavine pa ostanejo nespremenjene:

  • niz. van Gogh – van Goghov
  • fr. de Saussure – de Saussurjev in de Saussurov
  • arab. ibn Saud – ibn Saudov
  • šp. don Kihot – don Kihotov
  • it. della Quercia –  della Querciev

V posameznih primerih predimke, pisane z malo začetnico, pri sklanjanju priimkov brez osebnega imena in pri tvorjenju svojilnega pridevnika iz priimkov tudi kar opuščamo:

  • nem. Ludwig van Beethoven – Beethovnov
  • nem. Johann Wolfgang von Goethe – Goethejev
  • fr. Antoine de Saint-Exupéry – Saint-Exupéryjev

Z veliko pisane predimke štejemo za del priimka in jih kot take uvrščamo v abecedne in podobne sezname, npr. v leksikone (Van Allen, De Sica).

Svojilni pridevniki iz večbesednih stvarnih imen

Iz večbesednih stvarnih imen ne tvorimo svojilnih pridevnikov (Planinski vestnik, Vatikanski muzeji, Istrski maraton), ampak svojino izražamo z rodilnikom, npr. urednik Planinskega vestnika, razstava Vatikanskih muzejev, zmagovalka Istrskega maratona.

Posebnost

Če je sklonljiva le zadnja sestavina večbesednega stvarnega imena, tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponsko obrazilo ‑ov/‑ev dodamo zadnji sestavini, neprve sestavine pa ostanejo nespremenjene: Pop TV, rod. Pop TV-ja – Pop TV-jev; fr. Air France, rod. Air Francea – Air Franceov; angl. The New York Times, rod. The New York Timesa – The New York Timesov.