Pravopis 8.0

Premene osnove

Sklanjanje samostalnikov prve moške sklanjatve z nadomestno osnovo

Pri sklanjanju samostalnika človek uporabljamo v rodilniku in mestniku dvojine ter v množini nadomestno osnovo: rod. dveh ljudi, mest. pri dveh ljudeh – trije ljudje ...

Nadomestna osnova
ednina dvojina množina
IM človek
[člôvek] 		človeka
[človéka] 		ljudje
[ljudjé]
ROD človeka
[človéka] 		ljudi
[ljudí] 		ljudi
[ljudí]
DAJ človeku
[človéku] 		človekoma
[človékoma] 		ljudem
[ljudém]
TOŽ človeka
[človéka] 		človeka
[človéka] 		ljudi
[ljudí]
MEST pri človeku
[pri človéku] 		pri ljudeh
[pri ljudéh] 		pri ljudeh
[pri ljudéh]
OR s človekom
[s‿človékom] 		s človekoma
[s‿človékoma] 		z ljudmi
[z‿ljudmí]

Krajšanje osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov

Pri samostalnikih s soglasniškimi sklopi, ki v izglasju ne bi bili izgovorljivi, se v zadnjem zlogu pojavljajo neobstojni samoglasniki, ki pri sklanjanju izpadajo. Osnovo krajšamo od rodilnika dalje v vseh sklonih (razen v tožilniku pri neživih samostalnikih) najpogosteje zaradi neobstojnega polglasnika (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; Pavel [pávəl], rod. Pavla [páu̯la]), redkeje zaradi neobstojnih a in o (dan [dán], rod. dne [dné]; blagor [blágor], rod. blagra [blágra]).

Krajšanje osnove
ednina dvojina množina
IM Pavel
[pávəl] 		Pavla
[páu̯la] 		Pavli
[páu̯li]
ROD Pavla
[páu̯la] 		Pavlov
[páu̯lou̯] 		Pavlov
[páu̯lou̯]
DAJ Pavlu
[páu̯lu] 		Pavloma
[páu̯loma] 		Pavlom
[páu̯lom]
TOŽ Pavla
[páu̯la] 		Pavla
[páu̯la] 		Pavle
[páu̯le]
MEST pri Pavlu
[pri páu̯lu] 		pri Pavlih
[pri páu̯lih] 		pri Pavlih
[pri páu̯lih]
OR s Pavlom
[s‿páu̯lom] 		s Pavloma
[s‿páu̯loma] 		s Pavli
[s‿páu̯li]

Posebnosti

  1. Do pojavljanja t. i. obstojnega polglasnika (polglasnika, ki ne izpada) prihaja v primerih, kadar bi izpad pri samostalnikih na ‑ec in ‑ek povzročil:
    • nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa (npr. Jurčec [júrčəc], rod. Jurčeca [júrčəca/júrčeca]);
    • zaradi prilikovanja preveč spremenjen nezvočniški sklop (npr. v besedah jazbec, jezdec, bizgec,veščec: jazbec [jázbəc], rod. jazbeca [jázbəca/jázbeca] in ne *jazbca [jáspca]);
    • nastanek sklopa nezvočnik-zvočnik-nezvočnik, ki bi bil izgovorljiv samo z vrivanjem polglasnika (npr. v besedah mislec, mrtvec, modrec, tekmec; luštrek, mačjek, domislek, Ortnek, Duplek: mislec [mísləc], rod. misleca [mísləca/mísleca] in ne *mislca [mísəlca]).
  2. Pri nekaterih prevzetih samostalnikih na -ek (kolek, lolek; prošek; biftek, ramstek; avstralopitek) se je izpadanje polglasnika pojavilo šele po daljšem času rabe – po analogiji s starejšimi slovenskimi besedami.
  3. Pri nekaterih svetopisemskih imenih (Abel, Ruben) se je po etimološkem načelu uveljavilo sklanjanje z nespremenjeno osnovo (rod. Abela, Rubena). V splošni rabi je razširjeno tudi sklanjanje s krajšanjem osnove (rod. Rubna).

O sklanjanju samostalnikov prve moške sklanjatve s krajšanjem osnove glej poglavja »Neobstojni polglasnik«, »Neobstojni a«, »Neobstojni o« (Glasovno-črkovne premene).

Pri pregibanju PREVZETIH IMEN je krajšanje osnove odvisno od jezika:

  • v imenih iz slovanskih jezikov osnovo krajšamo zaradi glasu e, ki ga prevzemamo kot polglasnik (polj. Mrożek [mróžǝk], rod. Mrożka [mróžka]), kot tudi zaradi neobstojnega a iz južnoslovanskih jezikov (hr. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra]);
  • v imenih iz neslovanskih jezikov osnovo najpogosteje krajšamo pri imenih z govorjenimi končaji -el, -en in -er (nem. Diesel [dízəl], rod.Diesla [dízla]; Dresden [drézdǝn], rod.Dresdna [drézdna]; angl. Manchester [mênčestər],rod. Manchestra [mênčestra]).

Posebnosti

  1. Krajšanje osnove zaradi slovaškega neobstojnega o (npr. v imenih Dudok, Ružomberok, Sivok) je sklanjatvena možnost – v knjižnem jeziku je mogoče tudi sklanjanje z nespremenjeno osnovo: slš. Sivok [sívok], rod. Sivka [síu̯ka] tudi Sivoka [sívoka].
  2. V neslovanskih jezikih je izvorni polglasnik lahko zapisan z različnimi samoglasniškimi črkami in se pojavlja v končajih -(t)on, -(m)an v skandinavskih jezikih tudi -sen in -son. Pri prevzemanju v slovenščino ga izgovarjamo po črki in pri sklanjanju ne izpade:
    • dan. Andersen [ándersẹn/ándərsẹn], rod. Andersena [ándersẹna/ándərsẹna]
    • angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena]
    • angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona]

O izjemnih primerih, kot sta Newton/newton in Manhattan, glej poglavje »Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom« (Glasovno-črkovne premene).

Samo govorno krajšanje osnove se pojavlja

  1. če polglasnik ni zapisan s črko ⟨e⟩, in sicer
    • pri nekaterih prevzetih samostalnikih in priimkih: žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]; film [fílm/fílǝm], rod. filma [fílma]; Kmecl [kmécǝl], rod. Kmecla [kmécla];
    • pri tujih lastnih imenih: nem. Haydn [hájdən], rod. Haydna [hájdna]; polj. Przemyśl [pšémišǝl], rod. Przemyśla [pšémišla]; nem. Köln [kéln/kélǝn], rod. Kölna [kélna]; angl. Hubble [hábəl], rod. Hubbla [hábla]; angl. Newcastle [njúkasəl], rod. Newcastla [njúkasla];
  2. pri redkih angleških imenih, če je polglasnik zapisan z dvočrkjem ⟨ae⟩, se ta v zapisu ohranja, v govoru pa ga opuščamo: angl. Michael [májkəl], rod. Michaela [májkla].

O posebnostih sklanjanja z neobstojnim polglasnikom glej tudi pravila za prevzemanje pri slovanskih jezikih, poglavja »Češčina«, »Poljščina«, »Slovaščina« ... (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

Podrobneje o krajšanju osnove pri prevzetih imenih iz neslovanskih jezikov glej poglavja »Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom – Osnova na končni -l ali -n«, »Neobstojni samoglasniki v prevzetih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Krajšanje osnove zaradi končnega nemega e

Pri sklanjanju francoskih in angleških imen ter pisno nepodomačenih občnih besed s končnim nemim e osnovo krajšamo (nemi e opuščamo): angl. Wilde [vájlt], rod. Wilda [vájlda]; remake [rimêjk], rod. remaka [rimêjka]; fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja].

Posebnost

Nemega e izjemoma ne opuščamo, če se samostalnik konča na ‑⟨ce⟩ ali ‑⟨ge⟩, saj e v obeh jezikih vpliva na izgovor, in sicer:

  • • črke ⟨c⟩ kot [s]  – angl. Lawrence [lórens], rod. Lawrencea [lórensa]; fr. Laplace [laplás], rod. Laplacea [laplása];
  • • črke ⟨g⟩ kot angl. [dž] in fr. [ž] – angl. George [džórdž-], rod. Georgea [džórdža]; fr. Serge [sêrž-], rod. Sergea [sêrža].

Več o krajšanju osnove zaradi nemega e glej poglavje »Nemi e« (Glasovno-črkovne premene).

O tvorbi pridevnikov iz imen z nemim e (prid. Georgeov/Georgeev [džórdžev-]) glej poglavje »Razmerje med osnovo in besedotvorno podstavo« v poglavju »Nemi e« (Glasovno-črkovne premene).

Daljšanje osnove z j

Osnovo daljšamo z j

  1. pri samostalnikih prve moške sklanjatve, katerih osnova se končuje na naglašene samoglasnike ter nenaglašene e, i in u (abonma [abonmá], rod. abonmaja [abonmája]; meni [mení], rod. menija [meníja]; skiro [skiró], rod. skiroja [skirója]; kanu [kanú], rod. kanuja [kanúja]; Kette [kéte], rod. Ketteja [kéteja]; Tivoli [tívoli], rod. Tivolija [tívolija]);
  2. pri črkovalno branih kraticah na naglašeni polglasnik ali drug naglašeni samoglasnik, kadar jih ne sklanjamo po ničti sklanjatvi (FDV [fə̀dəvə̀], rod. FDV-ja [fə̀dəvə̀ja]; EKG [ékagé], rod. EKG-ja [ékagêja]; STA [èstẹá], rod. STA-ja [èstẹája]);
  3. pri nekaterih samostalnikih na končni r (profesor [profésor], rod. profesorja [profésorja]; januar [jánuar], rod. januarja [jánuarja]); tudi pri priimkih Požar, Sever, Prostor, katerih občnoimenske enakozvočnice osnove ne daljšajo (Sever [séver], rod. Severja [séverja] – sever [séver], rod. severa [sévera]).

Posebnosti

  1. Osnove na končni nenaglašeni -e ne daljšamo, če se je ta e uveljavil kot končnica, npr. v finale [finále], rod. finala [finála] in Čile [číle], rod. Čila [číla].
  2. Osnove na končni r ne daljšamo:
    • pri enozložnih in izglagolskih samostalnikih (bor, dar, mir; govor, izvir, nadzor);
    • pri samostalnikih z neobstojnimi samoglasniki (liter, sever, veter, blagor).
  3. Pri nekaterih samostalnikih s končnim r sta sklanjatveni možnosti dve: osnova je lahko podaljšana ali nespremenjena, npr. javor [jávor], rod. javorja [jávorja] tudi javora [jávora].
  4. Moška osebna imena s končnim r (npr. Vladimir, Dalibor …, ki  so po nastanku zloženke z enozložnimi sestavinami v drugem delu (npr. -bor, -dar, -mer, -mir, -zar), so v preteklosti sklanjali le z nespremenjeno osnovo, danes pa jih sklanjamo z daljšanjem osnove: Vladimir, rod. Vladimirja, Črtomir, rod. Črtomirja. Enako velja tudi za nezloženo ime Ikar.

Podrobneje o daljšanju osnove ter o izjemah pri samostalnikih na samoglasnik in končni r glej poglavji »Samostalniki na končni samoglasnik« in »Samostalniki na končni r« (Glasovno-črkovne premene).

Pri PREVZETIH IMENIH osnovo daljšamo:

  • pisno in govorno, npr. nem. Kotzebue [kócebu], rod. Kotzebueja [kócebuja];
  • samo govorno, če se ime konča na govorjeni samoglasnik, npr. angl. Raleigh [róli], rod. Raleigha [rólija]; angl. Matthew [mêtju], rod. Matthewa [mêtjuja]; fr. Manet [mané], rod. Maneta [manêja].

Pri nekaterih imenih na govorjeni končni r je daljšanje ena od možnosti, ki je prednostna: fr. Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêrja/flobêra].

Podrobneje o pisnem in govornem ter samo govornem daljšanju osnove pri prevzetih besedah glej poglavje »Daljšanje osnove z j pri prevzetih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Daljšanje osnove s t

Osnovo daljšamo s t pri slovenskih samostalnikih, ki se končujejo na naglašeni ali nenaglašeni samoglasnik e, npr.

  • Anže [anžè], rod. Anžeta [anžéta]
  • počasne [počasnè], rod. počasneta [počasnéta]
  • oče [ôče], rod. očeta [očéta]
  • Jože [jóže], rod. Jožeta [jóžeta]
Daljšanje osnove s t in posebnosti v množini
ednina dvojina množina
IM oče
[ôče] 		očeta
[očéta] 		očetje/očeti
[očétje/očéti]
ROD očeta
[očéta] 		očetov
[očétou̯] 		očetov
[očétou̯]
DAJ očetu
[očétu] 		očetoma
[očétoma] 		očetom
[očétom]
TOŽ očeta
[očéta] 		očeta
[očéta] 		očete
[očéte]
MEST pri očetu
[pri očétu] 		pri očetih
[pri očétih] 		pri očetih
[pri očétih]
OR z očetom
[z‿očétom] 		z očetoma
[z‿očétoma] 		z očeti
[z‿očéti]

S t daljšajo osnovo tudi PREVZETA IMENA iz slovanskih jezikov na končni nenaglašeni -e, ki so po nastanku okrajšane ali klicne oblike daljših imen, npr. Mile [míle], rod. Mileta [míleta]; Frane [fráne], rod. Franeta [fráneta]; Rade [ráde], rod. Radeta [rádeta].

Posebnost

Na dva načina, tako da daljšamo osnovo z j ali t, sklanjamo imeni Arne in Mate. Izbira načina je odvisna od izvora imena ali odločitve nosilca imena:

  • • Arne [árne], rod. Arneja [árneja] / Arneta [árneta]
  • • Mate [máte], rod. Mateja [máteja] / Mateta [máteta]

Daljšanje s t pri osebnih imenih na končni o je pogovorno, npr. Silvo [sílvo], rod. Silva [sílva], pog. Silvota [sílvota]; Lovro [lôu̯ro], rod. Lovra [lôu̯ra], pog. Lovrota [lôvrota].

Pri občnoimenskih samostalnikih na končni o, značilnih za govorjeni jezik, je daljšanje s t pričakovano, npr. v otroškem govoru (medo [médo], rod. medota [médota]), v pogovornih ali slengovskih (mačo [máčo], rod. mačota [máčota]) in narečnih izrazih (nono [nóno], rod. nonota [nónota]).

Daljšanje s t pri osebnih imenih z osnovo na končni a je narečno, npr. Miha, rod. Mihe in Miha, nar. Mihata, Miheta ipd.

Daljšanje osnove z n

Daljšanje osnove z n je v knjižnem jeziku redko. Pojavlja se v preteklosti prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na -elj [-ǝl’], npr. buhtelj, datelj, mandelj, nagelj ... Pri teh je prednostno sklanjanje s krajšanjem osnove (izjema je nagelj):

  • datelj [dátəl’], rod. datlja [dátlja] in dateljna [dátəl’na]
  • nagelj [nágəl’], rod. nageljna [nágəl’na] tudi naglja [náglja]

Pri nekaterih samostalnikih (npr. pri karželj, špargelj) so se podaljšane oblike iz knjižne rabe že skoraj povsem umaknile. Daljšanje z n je pogosto v nekaterih narečjih, npr. učitelj, rod. učiteljna; Francelj, rod. Franceljna, ali v starejših besedilih: angelj, m mn. angeljni; apostelj, m mn. aposteljni.

Podrobneje o krajšanju osnove pri teh samostalnikih glej poglavje »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj« (Glasovno-črkovne premene).

Daljšanje osnove z ov

Osnovo daljšamo z ov pri sklanjanju enozložnih samostalnikov, kot so bog, breg, dom, duh, gozd, grad, jez, most, plaz, sin, tat, tok, volk, vrh, vrt, zid, žleb …, v ednini in množini.

Daljšanje osnove z ov in posebnosti v množini
ednina dvojina množina
IM grad
[grát] 		gradova
[gradôva] 		gradovi
[gradôvi]
ROD gradu/grada
[gradú/gráda] 		gradov
[gradôu̯] 		gradov
[gradôu̯]
DAJ gradu
[grádu] 		gradovoma
[gradôvoma] 		gradovom
[gradôvom]
TOŽ grad
[grát] 		gradova
[gradôva] 		gradove
[gradôve]
MEST pri gradu 
[pri grádu] 		pri gradovih
[pri gradôvih] 		pri gradovih
[pri gradôvih]
OR z gradom
[z‿grádom] 		z gradovoma
[z‿gradôvoma] 		z gradovi
[z‿gradôvi]

V dvojini daljšanje ni vedno uresničeno (gozd) ali pa je ena od možnosti (bog, most). V množini so dvojnice redke, npr. pri samostalnikih gozd, žleb. 

  • grad [grát], im. dv. gradova [gradôva], im. mn. gradovi [gradôvi]
  • bog [bók], im. dv. bogova [bogôva] / boga [bogá], im. mn. bogovi [bogôvi]
  • most [móst], im. dv. mosta [mósta] / mostova [mostôva], im. mn. mostovi [mostôvi]
  • gozd [góst], im. dv. gozda [gózda], im. mn. gozdovi [gozdôvi] / gozdi [gózdi]
  • volk [vou̯k], im. dv. volkova [vou̯kôva], im. mn. volkovi [vou̯kôvi]
  • žleb [žlép], im. dv. žlebova [žlébôva] / žleba [žléba], im. mn. žlebovi [žlebôvi] / žlebi [žlébi]

Posebnost

  1. Daljšanje z ev je izjema, npr. pri samostalniku dan (dan, rod. mn. dnevov/dni), pojavi se že v ednini: dan, rod. dneva. V stalnih besednih zvezah, pogosto pri poimenovanjih posebnih dnevov ali imenih prireditev, se navadno uresničuje le oblika s podaljšano osnovo: smučarski dnevi; obisk Čipkarskih dnevov.
  2. V nekaterih večbesednih zemljepisnih imenih (Zidani Most, Angelov slap, Gornji Grad) se enozložni samostalniki lahko sklanjajo drugače kot takrat, ko nastopajo samostojno. Oblike so zapisane v slovarju.

Pri priimkih (Volk, Grad, Gams), ki so enakozvočni z občnimi poimenovanji (volk, grad, gams), ki daljšajo osnovo z ov, tvorimo družinska ali hišna množinska imena s pridevniškimi oblikami (Volkovi [vôu̯kovi], Gradovi [grádovi], Gamsovi [gámsovi]). Za nosilce priimkov uporabljamo v množini v pogovornem jeziku tudi nepodaljšano obliko, npr. Prevci [préu̯ci] nasproti bratje Prevc; Gamsi [gámsi] – tudi kot ime glasbene skupine.