Pravopis 8.0

Preglas

Splošno

Preglas je glasovna premena samoglasnika o z e za soglasniki c, j, č, ž, š in dž. Izkazuje se pri sklanjanju, in sicer pred končnicami ‑em, ‑ema in ‑ev ter pred pridevniškim obrazilom ‑ev.

Glej »Daljšanje osnove z j«.

Glej »Dvočrkji lj in nj« (Glasoslovni oris).

Preglas se pojavlja v govoru in zapisu

  1. pri sklanjanju:
    • samostalnikov moškega spola v orodniku ednine in dvojine, rodilniku dvojine in množine ter dajalniku dvojine in množine (gl. ključ, Ramovš, tisoči);
    • samostalnikov srednjega spola v orodniku ednine in dvojine ter dajalniku dvojine in množine (gl. srce, gorovje, pljuča);
  2. v obrazilu -ev pri pridevniških izpeljankah, ki imajo:
    • svojilni pomen ter so tvorjene iz samostalnikov moškega in srednjega spola, ki pomenijo bitje ali ustanovo (kovač – kovačev, Jurij – Jurijev, Ramovš – Ramovšev; STA – STA-jev, Gorenje – Gorenjev);
    • vrstni pomen in so tvorjene iz samostalnikov moškega, srednjega in ženskega spola (helij – helijev; srce – srčev; borovnica – borovničev, češnja – češnjev).
    Samostalniki moškega spola
    im. ed. ključ [kljúč] Ramovš [ramôu̯š]
    or. ed. s ključem [s‿kljúčem] z Ramovšem [z‿ramôu̯šem]
    rod. dv. ključev [kljúčeu̯] Ramovšev 
    [ramôu̯šeu̯]
    daj. dv. ključema [kljúčema] Ramovšema 
    [ramôu̯šema]
    or. dv. s ključema [s‿kljúčema] z Ramovšema 
    [z‿ramôu̯šema]
    im. mn. tisoči [tísoči]
    rod. mn. ključev [kljúčeu̯] Ramovšev [ramôu̯šeu̯] tisočev [tísočeu̯]
    daj. mn. ključem [kljúčem] Ramovšem [ramôu̯šem] tisočem [tísočem]
    Samostalniki srednjega spola
    im. ed. srce [sərcé] gorovje [gorôu̯je]
    or. ed. s srcem [s‿sə̀rcem] z gorovjem [z‿gorôu̯jem]
    rod. dv.
    daj. dv. srcema [sə̀rcema] gorovjema [gorôu̯jema]
    or. dv. s srcema [s‿sə̀rcema] z gorovjema [z‿gorôu̯jema]
    im. mn. pljuča [pljúča]
    rod. mn.
    daj. mn. srcem [sə̀rcem] gorovjem [gorôu̯jem] pljučem [pljúčem]

Pri tvorbi pridevnika se soglasnik c pred obrazilom ‑ev spremeni v č, npr. stric [stríc] – stričev [stríčev-]; Kekec [kékəc] – Kekčev [kékčev-]; apnenec [apnénəc] – apnenčev [apnénčev-]; pisec [písəc] – piščev [píščev-]; svizec [svízəc] – svižčev [svíščev-].

Soglasniki k, g, h in c se pri sklanjanju premenjujejo s soglasniki č (⇽ k, c), š (⇽ h), ž (⇽ g), če stojijo pred samoglasnikoma i in e, pa tudi v izpeljankah iz samostalnikov z osnovo na k, g, h pred obrazilom -en/-ni (na premeno tu vpliva nekdanji mehki polglasnik *ь), npr.

  • k: roka – ročica; otrok – otročiček;
  • g: sneg – snežen, snežec; breg – brežina;
  • h: vrh – površen; gluh – glušiti;
  • c: stric – stričev, striček; klica – klični.

Zaradi prilagoditve sičnikov šumevcem se črkovni sklop ⟨sc⟩ pred obrazilom -ev zamenja s ⟨šč⟩ in sklop ⟨zc⟩ z ⟨žč⟩, oba pa izgovorimo kot [šč]: Avsec [áu̯səc] – Avščev [áu̯ščev-]; Brezec [brézəc] – Brežčev [bréščev-].

O glasovnih prilagoditvah glej poglavje »Posebni nezvočniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Pri slovenskih samostalnikih moškega spola se preglaševanje uresničuje vedno v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje:

  1. na c, j, č, ž, š in dž – stric [stríc], Matej [matêj], meč [mèč], Ramovš [ramôu̯š]; Tomaž [tomáž-], bridž [brídž-]; tudi pred imenovalniškima končnicama -a in -o (Škufca, Matija, Bonča, Kaluža, Legiša, hodža; bajaco, Franjo, pončo, Božo, Sašo, Nedžo);
  2. na j, pisni končaj pa je -⟨lj⟩ ali -⟨nj⟩ – Ljubelj [ljubélʼ/ljubél], Kranj [kránʼ/krán];
  3. na j, ki je posledica daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) – apartma, atelje, Maze, fondi, Kosi, skiro, intervju, sudoku; zidar, Cankar.

Če je osnova prekrivna s pisnim končajem besede ⟨ž⟩ in ⟨dž⟩, se zaradi končne izgube zvenečnosti zveneči glas izkazuje šele v rodilniku oz. vedno pred samoglasnikom: Tomaž [tomáš], rod. Tomaža [tomáža]; bridž [bríč], rod. bridža [brídža].

Preglas je pojav, ki ga uveljavljamo predvsem v knjižnem jeziku. V tej zvrsti je največ izjem in nedoslednosti pri imenih, katerih osnova se konča na c.

Glej poglavje »Prilikovanje nezvočnikov po zvenečnosti« (Glasoslovni oris).

Pri prevzetih besedah

Prevzeta imena in pisno nepodomačene občne besede preglašujemo po enakih pravilih kot slovenske samostalnike. Zaradi razlik med glasovno in pisno podobo imen (glasovi so lahko zapisani z drugimi črkami in črkovnimi sklopi kot v slovenščini) pa se pojavljajo odstopanja med govornim in pisnim sklanjanjem ter preglaševanjem.

Zaradi pregibanja smo pozorni predvsem na glasovno vrednost izglasja osnove, in sicer na izgovor poslovenjenega končnega glasu osnove, npr. angl. Leech [líč]; fr. Limoges [limóž-]. Pri iskanju vzorca v slovenskem jeziku poiščemo izgovorno vzporednico z domačimi (Vič [víč]; mrož [mróž-]) ali pisno že podomačenimi prevzetimi besedami.

V tujih imenih so glasovi, pri katerih v izgovoru upoštevamo preglas, zapisani na različne načine; črke (dvočrkja, tričrkja) imajo tudi drugačno glasovno vrednost kot v slovenščini ali pa drugačno glasovno vrednost izražajo z ločevalnimi znamenji.

O glasovni vrednosti zapisov v posameznih jezikih glej poglavja v razdelku »O prevzemanju iz posameznih jezikov«.

Preglaševanje v prevzetih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah se uresničuje

  1. v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje:
    • na c, j, č, ž, š in dž – fr. Marseille [marsêj], angl. Bush [búš], češ. Kolář [kólarž-], madž. Nagy [nádž-]); tudi pred imenovalniško končnico -a – madž. Dosza [dóža], it. Borgia [bórdža]; pred končnico -o, če je izgovor enak zapisu – hrv. Grašo [grášo];
    • na j, ki se pojavlja zaradi mehčanih izglasij – fr. Montaigne [montên’/montên], slš. Suchoň [súhon’/súhon];
    • na protizevni j v imenih s pisnim končajem -⟨ia⟩ – it. Moravia [morávija], šp. García [garsíja];
    • na j, ki nastane zaradi daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) – nem. Goethe [géte], angl. Oscar [óskar], angl. jacuzzi [džakúzi];
  2. v govoru ob pisnih dvojnicah:
    • pri francoskih in angleških samostalnikih s pisnima končajema -⟨ge⟩ in -⟨dge⟩ – fr. Assange [asánž-], angl. Dodge [dôdž-];
    • pri francoskih samostalnikih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es – fr. Versailles [versáj], Anouilh [anúj]; Limoges [limóž-/limôž-];
    • pri samostalnikih z osnovo na končni govorjeni c, če je zapisan z različnimi črkami in črkovnimi sklopi – nem. Leibniz [lájbnic];
    • pri samostalnikih z osnovo na končne govorjene c, j, č, ž, š in dž, če jim sledi končnica -o – it. Boccaccio [bokáčo], šp. Murillo [muríljo];
    • na protizevni j v imenih s pisnim končajem -⟨io⟩ – radio [rádijo], it. D'Annunzio [danúncijo];
    • na j, ki nastane zaradi daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) pri samostalnikih, ki podaljšujejo osnovo z j le v govoru – fr. Diderot [didró], Manet [mané], Degas [degá]; angl. Shaw [šó], Andrew [êndru].

Pri nekaterih skupinah samostalnikov je daljšanje osnove z j le ena od sklanjatvenih možnosti. Preglaševanje uveljavljamo pri daljšanju osnove, in sicer:

  1. v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje na nenaglašeni e – it. Giuseppe [džuzépe], it. Pordenone [pordenóne];
  2. v govoru ob pisnih dvojnicah, če se govorna osnova končuje na r, pisna pa na neme črke, in sicer nemi e (angl. Shakespeare [šékspir], fr. Molière [moljêr]) ali neme soglasnike (fr. Ronsard [ronsár], Gilbert [žilbêr]).

O posebnostih in dvojnih možnostih sklanjanja glej poglavji »Samostalniki na končni govorjeni r in nemi soglasniki« in »Samostalniki s pisnim končajem -⟨re⟩« (Daljšanje osnove, Glasovno-črkovne premene).

Podrobneje o preglasu po skupinah

Samostalniki z osnovo na končne govorjene c, j, č, ž, š in dž

V govoru in zapisu preglašujemo samostalnike moškega spola, katerih govorna osnova se končuje na c, j, č, ž, š in dž (stric, Matej, meč, Ramovš; Tomaž [tomáž-], bridž [brídž-]).

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
stric [stríc] s stricem [s‿strícem] stričev [stríčev-]
Suhadolc [suhadólc] s Suhadolcem [s‿suhadólcem] Suhadolčev [suhadólčev-]
Matej [matêj] z Matejem [z‿matêjem] Matejev [matêjev-]
meč [mêč] z mečem [z‿mêčem] mečev [mêčev-]
Ramovš [ramôu̯š] z Ramovšem [z‿ramôu̯šem] Ramovšev [ramôu̯šev-]
Tomaž [tomáš] s Tomažem [s‿tomážem] Tomažev [tomážev-]
bridž [bríč] z bridžem [z‿brídžem]

V manj formalnih knjižnojezikovnih položajih in pogovornem jeziku, še zlasti pri besedah, ki so značilne za pogovorne oblike sporazumevanja, npr. vzdevki (Rac, Joc), ljubkovalni izrazi (muc) ter žargonizmi in slengizmi (bruc), se pojavljajo odstopanja od vzorca (opuščanje preglasa in pri pridevniku opuščanje premene c > č), npr.

  • bruc [brúc], or. z brucem [z‿brúcem], svoj. prid. brucev, redko bručev (manj formalno or. z brucom, svoj. prid. brucov);
  • Rac [rác], or. z Racem [z‿rácem], svoj. prid. Racev, redko Račev (manj formalno or. z Racom, svoj. prid. Racov).

V pravopisnih pravilih so podana tudi pojasnila glede pogosto rabljenih oblik, z oznako »redko« so uvedene sicer sistemske oblike, ki so v rabi redko izpričane. Pojasnilo »manj formalno« se nanaša na nesistemske oblike, ki so v rabi zelo pogoste, navadno v manj formalnem knjižnem jeziku, tj. v bolj sproščenih okoliščinah, ki dopuščajo manjšo stopnjo uradnosti.

Nepreglašene oblike in pridevniki iz imen s končnim c se pod vplivom pretekle kodifikacije (Horac – Horacov) in pogovornega jezika pojavljajo tudi v nekaterih uradnih imenih, kot so imena ulic, npr. v Ljubljani Komacova ulica, Lorenzova ulica, Makucova ulica, Pucova ulica, ali imena prireditev (Škucova tržnica). Enako velja za neuradne oblike ženskih priimkov, npr. Puc – romani Mire Pucove (danes romani Mire Puc) ali Primic – pri Prešernu v akrostihu Primicovi Juliji.

Pri prevzetih besedah

Pri prevzetih pisno nepodomačenih samostalnikih se ravnamo po slovenskih zgledih; končni govorjeni c, j, č, ž, š in dž so lahko zapisani z različnimi črkami, črkovnimi sklopi, dvo- in veččrkji.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
madž. Miškolc [míškolc] z Miškolcem [z‿míškolcem]
polj. Kawalec [kaváləc] s Kawalcem [s‿kaválcem] Kawalčev [kaválčev-]
fr. Broglie [brôj] z Brogliem [z‿brôjem] Brogliev [brôjev-]
fr. Marseille [marsêj] z Marseillem [z‿marsêjem]
kor. Hyundai [hjúndaj] s Hyundaiem [s‿hjúndajem] Hyundaiev [hjúndajev-]
angl. Hemingway [hémingvej] s Hemingwayem [s‿hémingvejem] Hemingwayev [hémingvejev-]
angl. Greenwich [grínič] z Greenwichem [z‿gríničem]
madž. Lukács [lúkač] z Lukácsem [z‿lúkačem] Lukácsev [lúkačev-]
polj. Czeladź [čélač] s Czeladźem [s‿čéladžem]
port. Guterres [gutêreš] z Guterres [z‿gutêrešem] Guterresev [gutêrešev-]
tur. Beşiktaş [bešíktaš] z Beşiktaşem [z‿bešíktašem] Beşiktaşev [bešíktašev-]
češ. Kroměřiž [krómnjeržiš] s Kroměřižem [s‿krómnjeržižem]
madž. Nagy [náč] z Nagyem [z‿nádžem] Nagyev [nádžev-]

Posebnost

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se pojavlja pri treh skupinah samostalnikov na končni govorjeni c, č, š in j.

1. Pri angleških in francoskih samostalnikih s pisnima končajema -⟨ge⟩ in -⟨dge⟩, ki ju izgovarjamo v angleščini kot [č] in v francoščini kot [š], pred samoglasnikom pa kot [dž] oz. [ž].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
fr. Assange [asánš] z Assangeom/Assangeem [z‿asánžem] Assangeov/Assangeev [asánžev-]
angl. Cage [kêjč] s Cageom/Cageem [s‿kêjdžem] Cageov/Cageev [kêjdžev-]
angl. Cambridge [kêmbrič] s Cambridgeom/Cambridgeem [s‿kêmbridžem] Cambridgeov/Cambridgeev [kêmbridžev-]
angl. Dodge [dôč] z Dodgeom/Dodgeem [z‿dôdžem] Dodgeov/Dodgeev [dôdžev-]
angl. George [džórč] z Georgeom/ Georgeem [z‿džórdžem] Georgeov/Georgeev [džórdžev-]
fr. Serge [sêrš] s Sergeom/Sergeem [s‿sêržem] Sergeov/Sergeev [sêržev-]

2. Pri francoskih samostalnikih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
fr. Versailles [versáj] z Versaillesom/Versaillesem [z‿versájem]
fr. Anouilh [anúj] z Anouilhom/Anouilhem [z‿anújem] Anouilhov/Anouilhev [anújev-]
fr. Georges [žórš/žôrš] z Georgesom/Georgesem [z‿žóržem/žôržem] Georgesov/Georgesev [žóržev-/žôržev-]

3. Pri samostalnikih, ki imajo govorjeni c na koncu osnove zapisan z drugimi črkami ali različnimi črkovnimi sklopi, npr. z ⟨z⟩, ⟨tz⟩, ⟨cz⟩ ipd.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
madž. Ferencz [fêrenc] s Ferenczom/Ferenczem [s‿fêrencem] Ferenczov/Ferenczev [fêrenčev-]
madž. Göncz [génc] z Gönczom/Gönczem [z‿géncem] Gönzov/Gönzev [génčev-]
nem. Leibniz [lájbnic] z Leibnizom/Leibnizem [z‿lájbnicem] Leibnizov/Leibnizev [lájbničev-]
nem. Fritz [fríc] s Fritzom/Fritzem [s‿frícem] Fritzov/Fritzev [fríčev-]
nem. Hertz [hêrc] s Hertzom/Hertzem [s‿hêrcem] Hertzov/Hertzev [hêrčev-]

Preglasa tradicionalno ne uveljavljamo pri imenih iz angleščine, nizozemščine ... z nezvočniškim sklopom ⟨ts⟩ v končaju besede: angl. Keats [kíts], or. s Keatsom [s‿kítsom], prid. Keatsov [kítsov-]. Tako še: angl. Woods [vúts], Yeats [jêjts]; niz. Barents [bárents] (Barentsovo morje). Enako velja za občne besede (aids [ájts]).

Podrobneje o posebnostih pregibanja pri francoskih imenih glej poglavje »Imena moškega spola – sklanjanje in tvorba svojilnih pridevnikov« (Francoščina).

Glej poglavje »Neme črke in črkovni sklopi« (Glasovne-črkovno premene).

O zlitniškem izgovoru in zapisu nezvočniških sklopov glej poglavje »Soglasniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Samostalniki na končne govorjene ca, ja, ča, ža, ša in dža

Samostalnike z osnovo na končni govorjeni c, j, č, ž, š in dž, ki jim sledi končnica -a (Škufca, Matija, Bonča, Kaluža, Legiša, hodža), je mogoče sklanjati po prvi ali drugi moški sklanjatvi. Preglaševanje izkazuje le prva sklanjatev, kar je zlasti pri priimkih redko (sklanjamo jih pogosteje po drugi moški sklanjatvi, npr. or. s Kalužo [s kalúžo] tudi s Kalužem [s‿kalúžem]). Svojilni pridevnik tvorimo s preglašenim obrazilom -ev: Kalužev [kalúžev-].

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Škufca [škúfca] s Škufcem [s‿škúfcem] Škufčev [škúfčev-]
Matija [matíja] z Matijem [z‿matíjem] Matijev [matíjev-]

Pogosta napaka pri moških imenih s končnim -a (Bonča) je tvorba svojilnega pridevnika z obrazilom -in, npr. *Bončin namesto Bončev.

O zlitniškem izgovoru in zapisu nezvočniških sklopov glej poglavje »Soglasniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Pri prevzetih besedah

Pri prevzetih osebnih imenih s končnimi govorjenimi ca, ja, ča, ža, ša in dža se ravnamo po slovenskih zgledih. Končni govorjeni c, j, č, ž, š in dž so lahko zapisani z različnimi črkami, črkovnimi sklopi, dvo- in veččrkji.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
srb. Kusturica [kústurica] s Kusturicem [s‿kústuricem] Kusturičev [kústuričev-]
špan. Goya [gója] z Goyem [z‿gójem] Goyev [gójev-]
it. Mantegna [manténja] z Mantegnem [z‿manténjem] Mantegnev [manténjev-]
češ. Krejča [krêjča] s Krejčem [s‿krêjčem] Krejčev [krêjčev-]
madž. Dózsa [dóža] z Dózsem [z‿dóžem] Dózsev [dóžev-]
port. Rocha [róša] z Rochem [z‿róšem] Rochev [róšev-]
alb. Hoxha [hódža] s Hoxhem [s‿hódžem] Hoxhev [hódžev-]

Prva moška sklanjatev je redka zlasti pri imenih iz južnoslovanskih jezikov (srb. Koštunica, bos. Kusturica, srb. Jovica, hrv. Jurica, hrv. Ivica), večinoma se uveljavlja druga moška sklanjatev (npr. v orodniku: s Koštunico, s Kusturico, z Ivico).

Posebnost

Zlasti v bolj znanih italijanskih imenih na govorjeni končaj ‑ca, v katerih je c zapisan z dvočrkjem ⟨zz⟩ (Cavazza, Tomizza) ali črko ⟨z⟩ (Lanza, Sforza), je preglaševanje v pridevniških tvorjenkah nedosledno: uveljavlja se preglašeni izgovor, opušča pa se pisna premena c v č. Sklanjanje po prvi moški sklanjatvi (or. s Cavazzem [s‿kavácem]) je redko, pogosteje pregibamo po drugi sklanjatvi: or. s Cavazzo [s‿kaváco].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
it. Tomizza [tomíca] s Tomizzem [s‿tomícem] Tomizzev [tomícev-], redko [tomíčev-]
it. Sforza [sfórca] s Sforzem [s‿sfórcem] Sforzev [sfórcev-], redko [sfórčev-]

V manj formalnem knjižnem in pogovornem jeziku zasledimo tudi nepreglašene oblike, npr. Cavazzov [kavácov-].

Samostalniki na končne govorjene co, jo, čo, žo, šo in džo

Preglaševanje uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, katerih osnovi na j, č, ž, š in dž sledi končnica -o: Franjo, gavčo, gaspačo, karpačo, načo, Srečo, Božo, Sašo, bendžo.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Franjo [fránjo] s Franjem [s‿fránjem] Franjev [fránjev-]
gavčo [gáu̯čo] z gavčem [z‿gáu̯čem] gavčev [gáu̯čev-]
karpačo [karpáčo] s karpačem [s‿karpáčem] karpačev [karpáčev-]
Srečo [sréčo] s Srečem [s‿sréčem] Srečev [sréčev-]
Božo [bóžo] z Božem [z‿bóžem] Božev [bóžev-]
Sašo [sášo] s Sašem [s‿sášem] Sašev [sášev-]

Posebnost

Posebnost so imena na govorjeni končaj -co (Aco, Braco, Joco), pri katerih je preglaševanje redko ali pa ga povsem opuščamo: z Bracom [z‿brácom], redko z Bracem [z‿brácem]. Pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo tudi premeno c v č (Bracov [brácov-], redko Bracev [brácev-]).

Pri pregibanju imen Srečo, Sašo, Božo, Franjo ipd. v pogovornem jeziku je končnica ‑o pogosto pojmovana kot del osnove, ki jo daljšamo s soglasnikom t, npr. Srečota, Sašota, Božota, Franjota; podaljšani osnovi je enaka tudi podstava: Srečotov, Sašotov, Božotov, Franjotov.

Pod vplivom pogovornega pregibanja se tudi pri sklanjanju in tvorbi pridevnika v manj formalnih knjižnojezikovnih položajih, ko osnova ni podaljšana, preglas opušča, npr. s Srečom, s Sašom, z Božom, s Franjom; Srečov, Sašov, Božov, Franjov.

Tudi občnoimenske leksike, značilne za pogovorni jezik (fičo, mačo), navadno ne preglašujemo, osnovo pa daljšamo s t.

Pri besedah, nastalih iz kratic, je nepreglaševanje lahko posledica doslednega upoštevanja pisne podobe kratice: EMŠO/emšo [émšo], or. z EMŠOM/emšom in z EMŠEM/emšem.

Pri prevzetih besedah

Tako kot slovenska imena pregibamo in preglašujemo tudi okrajšana (ali v pogovornem jeziku nastala) imena na končni zapisani jo, čo, žo, šo in džo iz drugih, zlasti južnoslovanskih jezikov, npr. bos. Mujo, srb. Pajo, bos. Sajo, mak. Kočo, srb. Mičo, hrv. Krešo, hrv. Rašo, bos. Nedžo. Enako velja za priimke na te končaje, npr. slš. Lenčo, hrv. Grašo.

Posebnosti

1.  Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se je uveljavilo pri samostalnikih z govorjenimi izglasji jo, čo, žo, šo in džo, ki so zapisana z različnimi črkami in črkovnimi sklopi, npr. šp. Murillo [muríljo], port. Ribatejo [ribatéžo], it. Carpaccio [karpáčo], capriccio [kapríčo].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
špan. Murillo [muríljo] z Murillom/Murillem [z‿muríljem] Murillov/Murillev [muríljev-]
it. Bergoglio [bergóljo] z Bergogliom/Bergogliem [z‿bergóljem] Bergogliov/Bergogliev [bergóljev-]
port. Coelho [koéljo] s Coelhom/Coelhem [s‿koéljem] Coelhov/Coelhev [koéljev-]
it. Carpaccio [karpáčo] s Carpacciom/Carpacciem [s‿karpáčem] Carpacciov/Carpacciev [karpáčev-]
it. capriccio [kapríčo] s capricciom/capricciem [s‿kapríčem]
angl. Osho [óšo] z Oshom/Oshem [z‿óšem] Oshov/Oshev [óšev-]
port. Ribatejo [ribatéžo] z Ribatejom/Ribatejem [z‿ribatéžem]
it. Sergio [sêrdžo] s Sergiom/Sergiem [s‿sêrdžem] Sergiov/Sergiev [sêrdžev-]

2.  Pri prevzetih imenih na končni govorjeni co (it. Pozzo [póco], it. Enzo [énco], madž. Mondruczó [móndruco]) se uveljavljata pisna in govorna dvojnica. Pri tvorbi svojilnega pridevnika premeno c v č opuščamo.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
it. Pozzo [póco] s Pozzom [s‿pócom], redko s Pozzem [s‿pócem] Pozzov [pócov-], redko Pozzev [pócev-]
it. Vincenzo [vinčénco] z Vincenzom [z‿vinčéncom], redko z Vincenzem [z‿vinčéncem] Vincenzov [vinčéncov-], redko Vincenzev [vinčéncev-]
it. Enzo [énco] z Enzom [z‿éncom], redko z Enzem [z‿éncem] Enzov [éncov-], redko Enzev [éncev-]
madž. Mondruczó [móndruco] z Mondruczom [z‿móndrucom], redko z Mondruczem [z‿móndrucem] Mondruczov [móndrucov-], redko Mondruczev [móndrucev-]

Samostalniki z mehčanim izglasjem

Preglas uveljavljamo pri samostalnikih, pri katerih je končni j sestavina dvočrkij ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Kranj [krán’/krán] s Kranjem [s‿kránjem]
Štrukelj [štrúkəl’/štrúkəl] s Štrukljem [s‿štrúkljem] Štrukljev [štrúkljev-]
učitelj [učítel’/učítel] z učiteljem [z‿učíteljem] učiteljev [učíteljev-]

O izglasnem izgovoru dvočrkij ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ glej »Dvočrkji lj in nj« (Glasoslovni oris).

Pri prevzetih besedah

Mehke končaje v izglasju prevzetih imen (npr. čeških, slovaških, poljskih, francoskih, katalonskih ipd.) v slovenščino prevzemamo le, kadar gre za mehčana [l’] in [n’] (slš. Kraľ [král’/král]), vse druge glasove prevzemamo kot navadne.

Jezik Imenovalnik Rodilnik Orodnik Pridevnik
slš. Kraľ [král’/král] Kraľa [králja] s Kraľem [s‿králjem] Kraľev [králjev-]
katal. Llull [ljúl’/ljúl] Llulla [ljúlja] z Llullem [z‿ljúljem] Llullev [ljúljev-]
slš. Suchoň [súhon’/súhon] Suchoňa [súhonja] s Suchoňem [s‿súhonjem] Suchoňev [súhonjev-]
polj. Lubań [lúban’/lúban] Lubańa [lúbanja] z Lubańem [z‿lúbanjem]
fr. Montaigne [montên’/montên] Montaigna [montênja] z Montaignem [z‿montênjem] Montaignev [montênjev-]

Posebnost

Če je mehkost glasu, ki ga v slovenščini ne poznamo, v tuji pisavi izkazana z ločevalnim znamenjem v končaju, pred samoglasnikom izgovarjamo j. Zaradi izgovora j pred samoglasnikom se uveljavlja preglaševanje, npr. slš. Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja], or. s Sereďem [s‿séredjem]; češ. Unhošť [únhošt], rod. Unhošťa [únhoštja], or. z Unhošťem [z‿únhoštjem].

Prevzemanje mehkih in mehčanih glasov

Z opuščanjem pisnih posebnosti izvirnih latiničnih pisav ime ni več prevzeto, temveč slovensko. V preteklosti so nekatera slovanska zemljepisna imena z mehkim soglasnikom v osnovi prevzemali na dva načina:

  • zapisana z j, npr. polj. Poznań – slov. Poznanj [póznan’/póznan], rod. Poznanja [póznanja], or. s Poznanjem [s‿póznanjem];
  • nemehko, npr. češ. Plzeň – slov. Plzen [pə̀lzən], rod. Plzna [pə̀lzna], or. s Plznom [s‿pə̀lznom].

Enako velja za slovanska imena iz jezikov s ciriličnimi pisavami. Ruski mehki cirilični znak so pri prečrkovanju v latinico sprva nadomeščali z j, kar je vplivalo na zapis in pregibanje imen (npr. Gogolj (rus. Гоголь), tako še Kremelj, Babelj), danes pa ga praviloma opuščamo, zato se preglas pri novejših prevzetih imenih (zlasti ob spremembi spola glede na ruščino) ne uveljavlja, npr. Astrahan (rus. А́страхань); tako še Kazan, Stavropol:

  • Gogolj [gógol’/gógol], rod. Gogolja [gógolja], or. z Gogoljem [z‿gógoljem];
  • Astrahan [ástrahan], rod. Astrahana [ástrahana], or. z Astrahanom [z‿ástrahanom].

Pravila o preglasu uveljavljamo le pri imenih, ki imajo mehčano izglasje v slovenščini.

O prevzemanju mehčanih glasov glej preglednice »Slovaščina«, »Katalonščina«, »Poljščina«, »Francoščina«, »Ruščina« (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

Preglas zaradi protizevnega j

Pri prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na črkovni sklop -⟨ia⟩ ali -⟨io⟩, v govoru zapiramo zev z j. Ta vpliva na preglas, ki se uveljavlja:

1. v govoru in zapisu pred končnico -a;

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
špan. García [garsíja] z Garcíem [z‿garsíjem] Garcíev [garsíjev-]
it. Moravia [morávija] z Moraviem [z‿morávijem] Moraviev [morávijev-]

2. v govoru ob pisnih dvojnicah pred končnico -o.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
embrio [émbrijo] z embriom/embriem [z‿émbrijem] embriov/embriev [émbrijev-]
radio [rádijo] z radiom/radiem [z‿rádijem] radiov/radiev [rádijev-]
trio [tríjo] s triom/triem [s‿tríjem]
D'Annunzio [danúncijo] z D'Annunziom/D'Annunziem [z‿danúncijem] D'Annunziov/D'Annunziev [danúncijev-]

Preglas pri samostalnikih, ki podaljšujejo osnovo z j

Pisno in govorno preglaševanje

Samostalnike moškega spola, katerih osnova se podaljšuje z j, zaradi česar se preglaševanje dosledno uresničuje v vseh oblikah, delimo na dve skupini, in sicer:

  • samostalniki na končni (naglašeni) samoglasnik á, é/e, í/i, ó, ú/u (apartma [apartmá], atelje [ateljé], Menaše [menáše], meni [mení], kolibri [kolíbri], skiro [skiró], sudoku [sudóku], kanu [kanú]);
  • na končni soglasnik r (poštar [póštar], Cankar [cánkar]).
Imenovalnik Orodnik Pridevnik
apartma [apartmá] z apartmajem [z‿apartmájem]
Menaše [menáše] z Menašejem [z‿menášejem] Menašejev [menášejev-]
atelje [ateljé] z ateljejem [z‿ateljêjem] ateljejev [ateljêjev-]
meni [mení] z menijem [z‿meníjem]
kolibri [kolíbri] s kolibrijem [s‿kolíbrijem] kolibrijev [kolíbrijev-]
skiro [skiró] s skirojem [s‿skirójem]
kanu [kanú] s kanujem [s‿kanújem] kanujev [kanújev-]
poštar [póštar] s poštarjem [s‿poštárjem] poštarjev [póštarjev-]
Cankar [cánkar] s Cankarjem [s‿cánkarjem] Cankarjev [cánkarjev-]

Preglas v govoru in zapisu poznajo vsi prevzeti samostalniki moškega spola, katerih osnova se končuje na samoglasnik ali govorjeni r in se v rodilniku podaljšuje z j.

Jezik Imenovalnik Rodilnik Orodnik Pridevnik
nem. Goethe [géte] Goetheja [géteja] z Goethejem [z‿gétejem] Goethejev [gétejev-]
fin. Sillanpää [sílanpe] Sillanpääja [sílanpeja] s Sillanpääjem [s‿sílanpejem] Sillanpääjev [sílanpejev-]
fr. Frey [fré] Freyja [frêja] s Freyjem [s‿frêjem] Freyjev [frêjev-]
fr. Bellevue
[belví] 		Bellevueja
[belvíja] 		z Bellevuejem
[z‿belvíjem]
angl. Disney [dízni] Disneyja [díznija] z Disneyjem [z‿díznijem] Disneyjev [díznijev-]
fr. Althusser [altisêr] Althusserja [altisêrja] z Althusserjem [z‿altisêrjem] Althusserjev [altisêrjev-]
nem. Weimar [vájmar] Weimarja [vájmarja] z Weimarjem [z‿vájmarjem]

Pri nekaterih imenih je preglaševanje povezano z izbiro ene od pregibnih možnosti, ki so na voljo. Če osnovo daljšamo, se uveljavlja preglaševanje, in sicer

  1. pri imenih na nenaglašeni samoglasnik e:
    • it. Giuseppe [džuzépe], or. z Giuseppejem [z‿džuzépejem]; prid. Giuseppejev [džuzépejev-] (nasproti or. z Giuseppom [z‿džuzépom]; prid. Giuseppov [džuzépov-]);
  2. pri angleških in francoskih imenih na govorjeni r, ki mu sledi nemi e:
    • angl. Shakespeare [šékspir]; or. s Shakespearjem [s‿šékspirjem]; prid. Shakespearjev [šékspirjev-] (nasproti or. s Shakespearom [s‿šékspirom]; prid. Shakespearov [šékspirov-]).

Posebnost

Pri občnih besedah, prevzetih iz francoščine, ki se končajo na nemi soglasnik r oziroma govorjeni samoglasnik e (sommelier, premier, atelier) in so večinoma pisno že podomačene (somelje, premje, atelje), se preglas pri pisno podomačeni obliki uresničuje pisno in govorno:

  • ○ sommelier [someljé]; or. s sommelierjem [s‿someljêjem]; prid. sommelierjev [someljêjev-];
  • ○ somelje [someljé]; or. s someljejem [s‿someljêjem]; prid. someljejev [someljêjev-].

Pri pisno nepodomačeni obliki je govorjena oblika vedno preglašena, ker se osnova v govoru podaljšuje z j, v zapisu pa je dvojnica:

  • ○ premier [premjé], or. s premierom/premierem [s‿premjêjem]; prid. premierov/premierev [premjêjev-].

O posebnostih pri imenih s končnim nenaglašenim e glej poglavje »Daljšanje osnove z j pri prevzetih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah poznajo francoska in angleška imena, ki daljšajo osnovo z j le v govoru. Njihova govorna osnova se končuje na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u , njihova pisna osnova pa se končuje na soglasnik.

Jezik Imenovalnik Rodilnik Orodnik Pridevnik
fr. Jacquet [žaké] Jacqueta [žakêja] z Jacquetom/Jacquetem [z‿žakêjem] Jacquetov/Jacquetev [žakêjev-]
fr. François [fransu̯á] Françoisa [fransu̯ája] s Françoisom/Françoisem [s‿fransu̯ájem] Françoisov/Françoisev [fransu̯ájev-]
angl. Shaw [šó] Shawa [šója] s Shawom/Shawem [s‿šójem] Shawov/Shawev [šójev-]
fr. Diderot [didró] Diderota [didrója] z Diderotom/Diderotem [z‿didrójem] Diderotov/Diderotev [didrójev-]
angl. Mathew [mêtju] Mathewa [mêtjuja] z Mathewom/Mathewem [z‿mêtjujem] Mathewov/Mathewev [mêtjujev-]

Pri francoskih imenih, katerih osnova se končuje na govorjeni r, ki je tudi zapisan, sledijo pa mu soglasniški nemi končaji, se preglaševanje uveljavlja le v primerih, ko osnovo daljšamo z j, npr.

  • fr. Flaubert [flobêr], or. s Flaubertom/Flaubertem [s‿flobêrjem]; prid. Flaubertov/Flaubertev [flobêrjev-] (nasproti or. s Flaubertom [s‿flobêrom]; prid. Flaubertov [flobêrov-]).

Tako še: Leclerc [leklêr], Ronsard [ronsár], Cendrars [sandrár] ...

O posebnostih pri imenih s končnim govorjenim r glej poglavje »Samostalniki na končni govorjeni r« v »Daljšanje osnove z j« (Glasovno-črkovne premene).