Izpadanje samoglasnikov pri pregibanju imenujemo tudi krajšanje osnove. Krajšanje osnove je:

• pisno in govorno (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; muren [múrǝn], rod. murna [múrna]; pesem [pésǝm], rod. pesmi [pésmi]; dober [dóbǝr], rod. dobrega [dôbrega];

• samo govorno, ko polglasnika v zvočniških sklopih ne pišemo, ga pa v imenovalniku (in enakem tožilniku) izgovarjamo (žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]).

Osnova se spreminja tudi zaradi vrivanja samoglasnikov v osnovo: metla [mêtla], rod. dv./mn. metel [mêtǝl]; ladja [ládja], rod. dv./mn. ladij [ládij].

Samostalniške in pridevniške izpeljanke iz samostalnikov z neobstojnimi polglasniki v osnovi izpeljujemo na dva načina – iz podstave, ki je enaka neskrajšani osnovi, ali iz podstave, ki je enaka skrajšani osnovi, kar je odvisno od priponskega obrazila.

I. Podstava je enaka neskrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski), izpeljanka v podstavi ohranja polglasnik iz osnove, ki ji sledi ničta končnica (boben|ø [bóbən] – bobenček, bobenski; rod. dv./mn. tabel|ø [tábǝl] – tabelni).

II. Podstava je enaka skrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima in je enaka osnovi, ki ji sledi glasovna končnica (rod. bobna [bóbna] – bobnar, bobnič; tabla [tábla] – tablica).

Če osnovo s končnim r pri sklanjanju zaradi izpadanja neobstojnih samoglasnikov krajšamo (veter [vétər], rod. vetra [vétra]), je podstava izpeljanke enaka pisno skrajšani osnovi, izgovor pa je odvisen od priponskega obrazila:

• če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski), ima izpeljanka v podstavi polglasnik, ki ni zapisan s črko ⟨e⟩, saj črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju že označuje glasovni sklop [ǝr] (manjš. vetrček [vétərčək], prid. vetrni [vétərni]);
• če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima (manjš. vetrič [vétrič]).