Predlog k pred g in k
Predlog k ima pred besedami, ki se začnejo na g in k, varianto h: h gozdu [ɣ‿gózdu], h kosilu [h‿kosílu], h kdo ve komu [ɣ‿gdó ve kómu]. Pred besedami, ki se začenjajo na druge glasove, pišemo k (k Evropi [k‿eu̯rópi], k vozilu [k‿vozílu], k Sloveniji [k‿slovéniji]), ki ga tudi izgovarjamo, razen v primerih, ko prihaja do prilikovanja po zvenečnosti (k zemlji [g‿zêmlji]).
Posebnost
Pred črkami, ki se izgovarjajo drugače, kot so zapisane (npr. v prevzetih, nečrkovalno branih kraticah Cobiss [kóbis], covid‑19 [kôvid‑devétnajst/devetnájst]), se lahko zapisuje tako k kot h (k/h Cobissu), izgovarja pa se enotno, in sicer [h‿kóbisu]. Enako velja za prevzete besede, npr. fr. Camus [kamí], daj. k/h Camusu), izgovarja pa se enotno, in sicer [h‿kamíju].
O predlogu z in njegovi nezveneči varianti s glej poglavja »Zapis nezvočnikov«.
Soglasniški sklopi v prevzetih imenih
V prevzetih imenih se soglasniški sklopi vedejo enako kot v slovenščini, so pa različno zapisani, zato moramo poznati glasovne vrednosti črk.
Nezvočniški sklopi, ki imajo možnost zlitniškega
izgovora, so za slovensko govoreče problematični zlasti v
izglasju zaradi vpliva na preglaševanje samoglasnika o v e. Tak je
črkovni sklop
Odstopanja glede na slovenska pravila se pojavljajo v vzglasnih zvočniško nezvočniški sklopih, ki jih v slovenščini ne poznamo, in sicer zveze zvočnikov n in m ter nezvočnikov, ki jih izgovorimo z vzglasnim polglasnikom, npr. Nkrumah [ənkrúmah], Mbappé [əmbapé].
V prevzetih imenih je zlogotvoren tudi zvočnik l, zato pri izgovoru vzglasni črkovni sklop ⟨vl⟩ izgovorimo s polglasnikom, npr. Vltava [və̀ltava].
Zvočniške sklope v prevzetih imenih izgovarjamo v
skladu s slovenskimi pravili, npr. za zvočnikom
zobnoustnično Orvieto [orvjéto], Červjakov
Sklop ⟨jr⟩ se pojavlja le v prevzetih imenih tipa Moira [mójra], rod. dv./mn. Moir [mójr].
Posebnost so v preteklosti že podomačene besede in končaji besed, kjer se zapisani i ne izgovarja kot zvočnik, temveč sklop dveh samoglasnikov izgovorimo, kot da bi zapirali zev: Moravia [morávija] ali riviera [rivijêra/rivjêra].
O vplivu izglasja na izbiro končnic in priponskih obrazil glej poglavji »Sklanjatve samostalnikov moškega spola« (Oblikoslovni oris) in »Tvorba svojilnih pridevnikov« (Besedotvorni oris).
O razmerju med črko in glasom v tujih imenih glej preglednice za tuje jezike.