Pisne premene besedotvorne podstave in obrazil

V zgodovinskem razvoju jezika je zaradi razvojnih teženj in poenostavitev na stiku besedotvorne podstave in obrazil prišlo do glasovnih sprememb, ki se v sodobni slovenščini odražajo kot premene. Te premene so glasovno-pisne, zaradi njih pa obstajajo različice izvorno istih morfemov oziroma alomorfov, npr. otrok: otroček – otročji, ob priponskem obrazilu ‑ski tudi -ški. Premene pri tvorbi besed se pojavljajo tudi zaradi prilagoditve glasov v stiku, a so v slovenščini zaradi zgodovinsko-etimološkega pravopisnega načela le izjemoma zaznamovane tudi v zapisu.

Nekatere premene so zapletene, saj so posledica različnih zaporednih glasovnih sprememb, npr. pri tvorbi nekaterih svojilnih pridevnikov je prišlo najprej do jotacije, nato pa še do preglasa (bralec – bralčev). Posledica premen na morfemski meji ni vedno zgolj sprememba besedotvorne podstave, lahko pride tudi do novih (variantnih) priponskih obrazil, npr. -čan (< -ec + *-jan, npr. Medvode – Medvodčan), -ški (< -č-ski, npr. Kokra – kokrški) ipd.

Glej poglavje »Posebne skupine tvorjenk« oz. razdelke »Tvorjenje prebivalskih imen«, »Tvorjenje svojilnih pridevnikov«, »Tvorjenje pridevnikov z obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

Mehčanje ali palatalizacija

Mehčanje ali palatalizacija odraža praslovansko glasovno spremembo mehkonebnih soglasnikov. Pri prvi praslovanski palatalizaciji se soglasniki k, g, h in c spremenijo v č, ž, š in č, in sicer v položaju pred priponami na nekdanji sprednji samoglasnik.

k > č: otrok – otroček – otroče – otročji, volk – volčji, krik – kričav, mleko – mlečen – mleček
g > ž: sneg – snežec – snežen – snežka, bog – božec – božič – božji – enoboštvo, dolg – dolžina
h > š: kruh – krušni, muha – mušica, lenuh – lenuška, streha – strešen – ostrešje, smeh – smešen – nasmešek
c > č: sonce – sončen, slavec – slavčev, senca – senčnat, resnica – resničen

Za besedotvorje so v sodobni slovenščini pomembni zlasti rezultati t. i. prve praslovanske palatalizacije. Nekdanji sprednji samoglasnik je v sodobni slovenščini e in i ter v nekaterih primerih (tudi ničti) polglasnik.

Rezultati t. i. druge praslovanske palatalizacije so vidni v glagolskih velelniških oblikah (peči – peci, reči – reci, striči – strizi, vreči – vrzi) in – izjemoma – pri množinski obliki samostalnika otrok – otroci. Premene, ki so posledica delovanja t. i. tretje praslovanske palatalizacije, v besedotvorju srečujemo le redko, npr. kneginja – knez. Pogosteje so rezultati te glasovne spremembe vidni v korenu, npr. vz-klikniti – klicati, raz-tegniti – raztezati.

Po mehčanju izglasja besedotvorne podstave se glasovi č, š ali ž združijo z vzglasnim s v priponskih obrazilih -ski in -stvo, zato se pojavljajo zapisi: deviški, devištvo (< *devič‑stvo < devica); upošteva se tudi prilikovanje po zvenečnosti: kneštvo (< *knež‑stvo < kneg-), enoboštvo (< *bož‑stvo < bog).

Jotacija

Z izrazom jotacija poimenujemo spremembo soglasnikov pred priponami z nekdanjim vzglasnim glasom j – jota (npr. Loka – *Lok-jan > Ločan), tudi če je bil soglasnik j v izglasju besedotvorne podstave (npr. goniti – *gonj-en > gonjen). Jotacija je povzročila spremembo soglasnika, zlitje glasov ali vrivanje zvočnika l pri besedotvorju, pa tudi pri tvorbi pridevniških primerniških in deležniških oblik.

k, g, h > č, ž, š: Loka – Ločan, Breg – Brežan, vrag – vražji, drag – dražji, duh – duša, polh – polšji
t in d > č in j: usmrtiti – usmrčen, pitati – piča, roditi – rojen, rediti – reja
c, s, z > č, š, ž: lisica – lisičji, visok – višji – višava
n, r in l > nj, rj in lj: goniti – gonjen, umoriti – umorjen, voliti – voljen
p, b, m, v in f > plj, blj, mlj, vlj in flj: potopiti – potopljen, ljubiti – ljubljen, Vrba – Vrbljan, lomiti – lomljen, loviti – lovljen, škof – Škofljica

Pri pridevniških oblikah se v knjižnem jeziku za šumnik vriva zvočnik j: volk – volčji, knez – knežji; tudi pri primernikih: visok – višji, nizek – nižji, tih – tišji, drag – dražji.

Pri pridevnikih na -ok (visok, globok) in -ek (sladek, tanek) primernik tvorimo iz njihovega korena (vis-, glob-, slad-, tan-).

Rezultati jotacije so pri mehkonebnikih oz. velarih k, g, h enaki kot pri prvi praslovanski palatalizaciji.

O jotacijskih premenah tipa Vrba – Vrbljan, Ribno – Ribnjan pri tvorbi prebivalskih imen glej tudi poglavje »Tvorjenje prebivalskih imen« (Besedotvorni oris).

Prilikovanje ali asimilacija

Z izrazom prilikovanje (tudi priličenje) ali asimilacija označujemo spremembo glasu po načinu ali mestu izgovora zaradi približevanja drugemu bližnjemu glasu z enakim načinom in/ali mestom izgovora.

Premene, ki nastanejo zaradi prilikovanja po mestu izgovora, so večinoma tudi pisne, npr. prilagoditev sičnika šumevcu (s > š, z > ž) pred priponami ‑ček, ‑ek, ‑ič, ‑en in ‑ev, ki je po preglasu nastala iz -ov:

kos [kós] – košček [kóščək]
zvezek [zvézək] – zvežček [zvéščək], pasek [pásək] – pašček [páščək]
zvezek [zvézək] – zvežčič [zvéščič]
pesek [pésək] – peščen [peščén]
svizec [svízəc] – svižčev [svíščev‑], pisec [písəc] – piščev [píščev‑]

Med prilikovanje zvočnikov po mestu izgovora spada izgovor nosnika n v položaju pred ustničnikom b kot m (npr. priponsko obrazilo -ba), a premena se v pisavi odraža le pri starejših tvorjenkah, npr. braniti – obramba; hliniti – hlimba; shraniti – shramba; začiniti – začimba.

V prevzetih tvorjenkah je zapis predponskih različic im- namesto in-, kom- namesto kon-, sim- namesto sin- pred ustničnikoma p in b (tudi v in f) rezultat procesov v izvornem jeziku, npr. imperativ, kombinirati, simfonija, simbol. Izjemoma se je uveljavil zapis po izgovoru (z m) kot pisno podomačena dvojnična možnost pri bonbon/bombon, bonbonjera/bombonjera (< fr. bonbon).

Glasovnih premen, ki nastanejo zaradi prilikovanja nezvočnikov po zvenečnosti ob stiku besedotvorne podstave in priponskega obrazila (doberdobski [dọbərdópski], labodka [labótka]; izvršba [izvə̀ržba], prerokba [prerógba]), v pisavi ne označujemo. Izjema so premene zvenečnostnega para nezvočnikov z – s, in sicer:

pri zapisu predponskih glagolov, ko pred zvenečimi glasovi izgovarjamo in pišemo predpono z-, pred nezvenečimi pa s- (tudi ko nastane iz vz- in iz‑), npr. zdramiti se, zdrobiti, zjasniti, zdramiti – nasproti shoditi, spajati se, poskusiti;
pri zapisu nedoločnikov glagolov, kot so gristi (sed. grizem), lesti (sed. lezem), molsti (sed. molzem), vesti (sed. vezem), in nekaterih izpeljanih samostalnikov (lestev).

Podrobneje o aktivnih glasovnih premenah, npr. prilikovanju nezvočnikov po zvenečnosti in zvočnikov po mestu izgovora glej poglavji »Prilikovanje nezvočnikov po zvenečnosti«, »Prilikovanje zvočnikov po mestu izgovora« (Glasoslovni oris).

Različenje ali disimilacija

Z izrazom različenje ali disimilacija označujemo spremembo glasu po načinu ali mestu izgovora zaradi razlikovanja od drugega bližnjega glasu z enakim načinom in/ali mestom izgovora. Premene, ki nastanejo zaradi različenja, se večinoma odražajo tudi v zapisu, npr. predlog k se v položaju pred [k] ali [g] zapisuje kot h (h gozdu, h kovaču), in v tvorjenkah, npr. v sklopu hkrati (< *h krati).

O zapisovanju predloga k/h glej poglavje »Predlog k pred g in k« (Glasoslovni oris).

Različenje je povzročilo tudi onemitev prvega od dveh soglasnikov, ki sta izgovorno podobna, npr. pri besedotvornih podstavah na izglasna t ali d ter priponah na vzglasni s (bogat – bogastvo < *bogat-stvo, sosed – soseska < *sosed-ska, gospod – gosposki < *gospod-ski).

Različenje v primerjavi s prilikovanjem ni dosledno uresničeno, zato lahko v sodobnem knjižnem jeziku srečujemo oblike, pri katerih je različenje uresničeno (soseska), in oblike, pri katerih ni uresničeno (sosedski). Razlike so povezane s starostjo tvorjenk.

Premene pri sodobnih tvorjenkah

Pri sodobnih tvorjenkah, tudi pri tistih, ki jih tvorimo iz prevzetih besed, nekatere glasovne premene niso več aktivne, a se besedotvorna podstava in obrazila lahko spreminjajo po analogiji z obstoječimi besedami, npr. tako kot pri sneg – snežen tudi katalog – kataložen. Vse te premene so glasovno-pisne.

Iz mlajših prevzetih besed, katerih besedotvorna podstava se konča na g ali h (npr. žoga, saga, droga, figa, psiha, monarh ipd.), tvorimo pridevnike ali manjšalnice s priponami, pri katerih je premena izglasja podstave pričakovana, a se ne uresničuje vedno (monarhičen, psihičen; figica).

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -en (-ni)

Pri pridevniških izpeljankah s priponskim obrazilom -en (v določni obliki in pri vrstnih pridevnikih -ni) je izkazana premena, če se besedotvorna podstava končuje na k ali c, v redkih primerih tudi g:

k – č: butik – butičen/butični; hektika – hektičen; riziko – rizičen/rizični; elektrika – električen/električni; plastika – plastičen/plastični; barok – baročen/baročni
c – č: kamilica – kamilični; celica – celični
g – ž: katalog – kataložni; pridiga – pridižni

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ica

Pri tvorbi izpeljank s priponskim obrazilom -ica se mehčanje ne uresničuje več dosledno (slika – slikica/sličica) ali pa sploh ne (žoga – žogica). Pri nekaterih dvojnicah s premeno ali brez nje prihaja do pomenske specializacije, npr.

g – ž: knjigica ‘majhna knjiga’ – knjižica ‘vrsta evidenčnega lista’, npr. cepilna, hranilna, čekovna knjižica; nogica [nôgica] ‘majhna noga’ – nožica [nožíca] ‘pri žuželkah’, ekspresivno ali v otroškem govoru tudi ‘majhna noga’
h – š: muhica [múhica] ‘majhna muha’ – mušica [mušíca] ‘muhi podobna žuželka’; strehica ‘majhna streha’ – strešica ‘ločevalno znamenje’
k – č: rokica [rôkica] ‘majhna roka’ – ročica [ročíca] ‘del stroja ali naprave za vrtenje’

Posebnost

Pri manjšalnicah, tvorjenih s priponskim obrazilom -ica (in -ka) iz besedotvorne podstave muc- in imenske Mic-, se premena c – č ne uresničuje: muca – mucica/mucka; Mica – Micica/Micka. Dosledno pa je uresničena pri besedotvornih podstavah rac-, ptic-, ovc-, tic-, npr. raca – račica/račka, ptica – ptičica/ptička, ovca – ovčica/ovčka.

Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ec in -ek

Pri tvorbi izpeljank s priponskima obraziloma -ec in -ek se mehčanje ne uresničuje več dosledno (grah – grahek/grašek, breg – bregec/brežec, krog – krogec/krožec) ali se sploh ne (namig – namigec, blog – blogec, pavliha – pavlihec, blok – blokec, trik – trikec).

Premena c – č se uresničuje zlasti pri manjšalnicah na -ek iz samostalnikov srednjega spola na -ce, ob tem se spremeni tudi spol: sonce – sonček, jajce – jajček.

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ji

Premene pri novejših tvorjenkah s pridevniškim priponskim obrazilom -ji, ki izraža vrstnost, so pri mlajših prevzetih besedah, ki označujejo živalske vrste, in izpeljankah iz njih redke (jastog – jastožji, ostriga – ostrižji) ali pa se sploh ne uresničujejo (gams – gamsji, los – losji, šimpanz – šimpanzji).

V strokovnem jeziku se pojavlja premena pri izražanju vrstnosti iz živalskih poimenovanj, npr. kozorog – kozorožji (lovstvo) ob kozorogovski; ščurek – ščurčji, čuk – čučji; sesalec – sesalčji (biologija, zoologija) ob sesalski; glodalec – glodalčji (biologija, zoologija) ob glodalski.

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -in

Besedotvorna podstava na c iz samostalnikov ženskega spola, tvorjenih s priponskim obrazilom -ica (in -ca, ki je nastalo iz -ica), se dosledno premenjuje pri pridevniških izpeljankah s priponskim obrazilom -in.

-ica: babica – babičin, kraljica – kraljičin, Dragica – Dragičin, Stupica – Stupičin, Trnuljčica – Trnuljčičin, Sneguljčica – Sneguljčičin
-ca: Marjanca – Marjančin, Polonca – Polončin, Mojca – Mojčin, Jerca – Jerčin, Manca – Mančin, Kobilca – Kobilčin, Jurca – Jurčin, Makalonca – Makalončin

Posebnost

Pri pridevnikih s priponskim obrazilom -in, tvorjenih iz besedotvornih podstav muc-, rac-, ptic-, ovc-, tic-, se premena c – č ne uresničuje: muca – mucin, raca – racin, ptica – pticin, ovca – ovcin, tica – ticin. Enako do premene ne prihaja pri večini lastnih imen s priponskim obrazilom -ca, npr. osebnih (Mica – Micin, Pepca – Pepcin) ali zemljepisnih (Peca – Pecin, Lisca – Liscin).

Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ski in -stvo

Če se besedotvorna podstava končuje na izglasne soglasnike k, g, h, č, ž, š, c, z in s, se ti ob stiku s priponskim obrazilom -ski ali -stvo spremenijo – s priponskim s se združijo v š:

k + s > š: podjetnik – podjetniški, podjetništvo; Kamnik – kamniški; Vrhnika – vrhniški
g + s > š: strateg – strateški; treking – trekinški; miting – mitinški; Draga – draški; Log – loški
h + s > š: potepuh – potepuški, potepuštvo; Suha – suški; Zavrh – završki
č + s > š: berač – beraški; Grič – griški; Črnuče – črnuški
ž + s > š: mož – moški, moštvo; Anglež – angleški; Nadiža – nadiški; Križ – kriški
š + s > š: tovariš – tovariški, tovarištvo; Dražgoše – dražgoški
c + s > š: Bric – briški; Črmošnjice – črmošnjiški
z + s > š: vitez – viteški, viteštvo; Hotiza – hotiški; Laze – laški
s + s > š: kras – kraški; Bilčovs – bilčovški

Posebnosti

O »novem« priponskem obrazilu -ški govorimo, ko se to dodaja nekaterim besedotvornim podstavam, pri katerih ga glede na izglasje ne pričakujemo, npr. Sora – sorški (Sorško polje), Kokra – kokrški/kokrski (Kokrško/Kokrsko sedlo).
Priponsko obrazilo -čki se je uveljavilo večinoma v večbesednih imenih za zemljepisne pojave na področjih, na katerih je pridevniška oblika s -čki narečno uresničena. V sodobnem jeziku se ohranja
- v zemljepisnih imenih, npr. Lučki Dedec (< Luče), Mučka bistrica (< Muta), Zadrečka dolina (< Dreta), Žička kartuzija (< Žiče);
- v občnoimenskih pridevnikih, ki so enaki kot izpridevniška imena, na katera se nanašajo, npr. Goričko – gorički.

Podrobneje o posebnostih pri izpeljavi izlastnoimenskih pridevnikov s priponskim obrazilom -ski in tvorbi iz prevzetih imen glej poglavje »Tvorjenje pridevnikov s priponskim obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

Premene zaradi preglasa

Zaradi preglasa (premene samoglasnika o s samoglasnikom e za soglasniki c, j, č, ž, š in dž) prihaja do premene obrazil, in sicer

namesto priponskega obrazila -ov uporabljamo -ev pri pridevniških izpeljankah s svojilnim in vrstnim pomenom (mož – možev, Jurij – Jurijev; zidar – zidarjev, STA – STA-jev; Gorenje – Gorenjev, korenje – korenjev; jelša – jelšev, češnja – češnjev; apartma – apartmajev, karite – karitejev, kivi – kivijev, kanu – kanujev);
namesto medpone o uporabljamo medpono e pri zloženkah s prvo sestavino besedotvorne podstave moškega in srednjega spola, npr. jajcevod, življenjepis, žolčevod, licemeren.

Soglasnik c se v izglasju besedotvorne podstave samostalnikov moškega spola navadno premenjuje s č: stric – stričev, Škufca – Škufčev.

Posebnosti

Preglas se ne uresničuje pri medponi zloženk, pri katerih je prva sestavina besedotvorne podstave ženskega spola in ima končnico -a, npr. ki ljubi resnico, pravico – resnicoljub, pravicoljuben; ki peče pico – picopek.
Preglaševanje je redko ali pa ga opuščamo pri samostalnikih na končni -co (bajaco; Aco, Braco, Joco ipd.); povsem opuščamo tudi premeno c – č: bajaco – bajacov, Aco – Acov.

V manj formalnih knjižnojezikovnih položajih in pogovornem jeziku se pri nekaterih pogovornih in klicnih oblikah imen (bruc, Rac) premena c – č opušča, npr. bruc – brucev, redko bručev (manj formalno brucov); Rac – Racev, redko Račev (manj formalno Racov).

Glasovna premena samoglasnika o z e se izkazuje tudi pri

glagolskem besedotvorju (-eva namesto -ova: napolnjevati, prijateljevati);
sklanjanju, in sicer pri samostalnikih moškega in srednjega spola s končnicami ‑em (s stricem; s soncem), ‑ema (stricema; soncema) in ‑ev (stricev).

O premenah besedotvorne podstave pri slovenskih besedah in prevzetih imenih zaradi preglasa glej poglavje »Preglas«, »Splošno« (Glasovno-črkovne premene) in »Tvorjenje svojilnih pridevnikov« (Besedotvorni oris).

O izjemah pri preglaševanju glej poglavje »Samostalniki na končne govorjene co, jo, čo, žo, šo in džo« (Glasovno-črkovne premene).

Premene besedotvorne podstave zaradi polglasnika

Ohranjanje korenskega polglasnika je odvisno od obrazila, in sicer

polglasnik ne izpade, če se pripona začne na soglasnik, tj. pri izpeljankah s priponskimi obrazili -ce, -(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski;
polglasnik izpada, če se pripona začne na samoglasnik, tj. pri izpeljankah s priponskimi obrazili ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in in pri zloženkah (zaradi medpone).

Vzorec pregibanja		I Obrazilo na soglasnik	II Obrazilo na samoglasnik
imenovalnik	rodilnik ednine	-ca, -ce, -ski …	-ov, -ev, -ič, -ica, -en-o-/-e- ...
pesem [pésǝm]	pesmi [pésmi]	pesemski [pésǝmski]	pesmica [pésmica] pesmotvorec [pesmotvórǝc]
imenovalnik	rodilnik množine	-ček, -ski …	-ov, -ev, -ič, -ica, -en-o-/-e- ...
pismo [písmo]	pisem [písǝm]	pisemski [písǝmski] pisemce [písǝmce]	pismen [písmǝn] pismonoša [pismonóša]

Pri tvorbi novih besed je pri določanju besedotvorne podstave tvorjenk treba upoštevati tudi fonotaktična pravila. Fonotaktična pravila določajo mogoče kombinacije glasov (fonemov) v določenem jeziku (tako z vidika zloga kot tudi besednega vzglasja in izglasja). Vsak jezik ima lastna fonotaktična pravila.

O zaporedju glasov v slovenskem zlogu glej poglavje »Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti« (Glasoslovni oris).

Za podrobno razlago obstojnosti polglasnika glede na izbiro priponskega obrazila glej poglavje »Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Besedotvorna podstava pri samostalnikih, ki pri sklanjanju krajšajo osnovo

Če je pri sklanjanju samostalnika z ničto končnico v imenovalniku osnova skrajšana zaradi neobstojnega samoglasnika, je besedotvorna podstava tvorjenke

enaka rodilniški osnovi, kadar je tvorjenka zloženka z medpono ali izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni samoglasnik, npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič; ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in:
- boben [bóbən], rod. bobna [bóbna] – bobnar [bóbnar], bobnič [bóbnič]
- pesem [pésǝm], rod. pesmi [pésmi] – pesmica [pésmica]; pesmotvorec [pesmotvórǝc]
- nem. Diesel [dízǝl], rod. Diesla [dízla] – Dieslov [dízlov-]
- angl. Owen [ôvǝn], rod. Owna [ôu̯na] – Ownov [ôu̯nov-]
enaka imenovalniški osnovi, kadar je tvorjenka izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik, npr. -ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski:
- boben [bóbən] – bobenček [bóbǝnčǝk], bobenski [bóbǝnski]
- pesem [pésǝm] – pesemski [pésǝmski], star. pesemca [pésǝmca]
- nem. Diesel [dízǝl] – dieselski [dízǝlski]

Črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju že označuje glasovni sklop [ǝr], zato v izpeljankah s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik izgovorjenega polglasnika ne zapisujemo s črko ⟨e⟩, čeprav ga izgovarjamo: Koper [kópǝr] – koprski [kópǝrski]; angl. Manchester [mênčestǝr] – manchestrski [mênčestǝrski].

Besedotvorna podstava tvorjenke je v zapisu vedno enaka (vetr-), vendar jo (glede na to, ali se obrazilo začne s soglasnikom ali s samoglasnikom) izgovarjamo na dva različna načina, npr. vetrni [vé.tər.ni], vetrček [vé.tər.čək] nasproti vetrič [vé.trič], vetrobran [vé.tro.brán].

Besedotvorna podstava pri samostalnikih, pri katerih se v osnovo vriva neobstojni samoglasnik

Če se pri sklanjanju samostalnikov s končnico -a ali -o (v množini -e) za soglasniškim sklopom (bakla, ladja, pismo, Dravlje) v osnovo rodilnika dvojine ali množine vriva neobstojni samoglasnik (bakel, pisem, ladij, Dravelj), je besedotvorna podstava tvorjenke

enaka rodilniški (množinski) osnovi, kadar je tvorjenka izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik, npr. -ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski:
- pismo [písmo], rod. mn. pisem [písǝm] – pisemce [písǝmce], pisemski [písǝmski]
- ladja [ládja], rod. mn. ladij [ládij] – ladijski [ládijski]
- Dravlje [dráu̯lje] ž. mn., rod. Dravelj [drávǝl'] – draveljski [drávǝl'ski]
- it. Etna [étna] – etenski [étǝnski]
- bos. Tuzla [túzla] – tuzelski [túzǝlski], Tuzelčan [túzǝlčan]
enaka imenovalniški osnovi, kadar je tvorjenka zloženka z medpono ali izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni samoglasnik, npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič; ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in:
- pismo [písmo] – pismen [písmen], pismonoša [pismonóša]
- ladja [ládja] – ladjar [ladjár], ladjin [ládjin]

Črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju (v izpeljankah s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik, npr. -ski, -ni, -ček) že označuje glasovni sklop [ǝr], zato v tvorjenkah izgovorjenega polglasnika ne zapisujemo s črko ⟨e⟩, čeprav ga izgovarjamo: Istra [í.stra] – istrski [í.stǝr.ski], Istran [i.strán].

Besedotvorna podstava tvorjenke je v zapisu vedno enaka (jadr-), vendar jo izgovarjamo na dva različna načina, npr. jadrni [já.dǝr.ni] nasproti jadrati [já.dra.ti].

O izpadanju in vrivanju polglasnika (in samoglasnika i) v besedotvorno podstavo v odvisnosti od pripone glej poglavje »Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Pravopis 8.0