Samoglasniki so nosilci zloga, zato jih lahko izgovarjamo samostojno.

Ob soglasnikih izgovarjamo oporne samoglasnike, in sicer polglasnik ali ozki e ali a, npr. d [də̀ in dé], k [kə̀ in ká]. Pri črkovalnem branju kratic, simbolov in nekaterih okrajšav izgovarjamo polglasnik (DUTB [də̀utəbə̀ tudi dəutəbə̀], SSKJ [sə̀səkəjə̀ tudi səsəkəjə̀], itd. [ítədə̀]) ali tudi samoglasnika e in a (OZN [ózẹèn in ọzẹèn in ózənə̀ in ọzənə̀], NKBM [ènkabeèm tudi enkabeèm], hPa [hə̀pəá tudi həpəá in hápẹá tudi hapẹá]).

Pomembno vlogo pri urejanju zaporedja glasov v zlogu ima zvočnost (ali sonornost, imenovana tudi zvonkost). Zlog organizira samoglasnik kot najbolj zvočen glas (a > e, o > i, u), okoli njega si levo in desno sledijo najprej zvočniki v skladu z lestvico zvočnosti (u̯, j > r > l > n, m > v), nato pa še nezvočniki v zaporedju od pripornikov (f, s – z, š – ž, h) in zlitnikov (c – dz, č – dž) do zapornikov (p – b, t – d, k – g).