Med prebivalska imena uvrščamo imena prebivalcev naselij, pokrajin, otokov, držav in celin ter imena pripadnikov narodov, delov narodov in ljudstev (etnonimi).

Prebivalsko ime nastane, ko besedotvorni podstavi zemljepisnega imena ali imena naroda dodamo priponska obrazila za moški spol (-(č)an, -jan, -(e)c, -ar), tem pa priponska obrazila za ženski spol (-ka, -ica, -inja).

Izjemoma se pripona za ženski spol dodaja neposredno na podstavo, in sicer le, če je moško ime tvorjeno s pripono -ec oz. -c.

Nekaterim prebivalskim imenom se besedovorna podstava pred priponskim obrazilom za prebivalsko ime podaljša z nekončno pripono -ov-/-ev- (Mars – Marsovec; Žiri – Žirovec, Kras – Kraševec) oz. -an- (Kuba – Kubanec).

Nekatera starejša prebivalska imena nimajo značilnih slovenskih priponskih obrazil za prebivalska imena (Anglež, Francoz, Poljak) ali pa so brez njih (Čeh, Grk, Rus). Ženske oblike teh imen so vedno tvorjene z obrazilom ‑inja (Angležinja, Francozinja; Čehinja, Grkinja, Rusinja), izjemoma -ka (Maorka).

Izbira priponskega obrazila za tvorjenje prebivalskega imena in uresničitev premene ob stiku z besedotvorno podstavo je pri prebivalskih imenih za slovenske kraje odvisna od lokalne rabe, pri slovenskih imenih tujih zemljepisnih pojavov (eksonimih) pa tudi od odločitve v preteklosti in današnje ustaljenosti. Nova prebivalska imena iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen tvorimo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja besedotvorne podstave.

Naglaševanje slovenskih prebivalskih imen je odvisno od lokalne rabe. (Glej ime Laze zgoraj.) Pri tvorjenkah iz prevzetih imen večina tvorjenk ohranja naglas na podstavi, pri drugih se naglas premakne, najpogosteje na pripono -an, če je ta nekončna (Šparta [špárta] – Špartanec [špartánəc]) ali končna (nem. Nürnberg [nírənberg-] – Nürnberžan [nirənberžán]; fr. Camargue [kamárg-] – Camaržan [kamaržán-]; Teksas [téksas] – Teksašan [teksašán]). Naglasni premiki so tudi pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ec, npr. Izrael [ízrael] – Izraelec [izraéləc]. Pri nekaterih imenih pa je naglas tudi samo na podstavi, npr. nem. Berlin [berlín] – Berlinčan [berlínčan]. O naglasnem mestu se poučimo v slovarju.

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen se praviloma ravnamo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja:

1. priponska obrazila -čan, -ec in -c dodajamo besedotvornim podstavam na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f;
2. priponsko obrazilo -an dodajamo besedotvornim podstavam na nezvočnike š – ž, č – dž.

Besedotvorna podstava ob stiku z obrazilom ostaja nespremenjena, če se končuje

1. na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d, f, prebivalska imena pa so tvorjena z različnimi priponskimi obrazili, najpogosteje s -čan ali -ec (slednja zlasti pri večjih enotah – državah, pokrajinah);

2. na nezvočnike š – ž, č – dž, priponsko obrazilo prebivalskega imena pa je -an.

Pri prebivalskih imenih iz slovenskih krajevnih imen z besedotvorno podstavo na končni l in n je izbira priponskega obrazila -jan utemeljena jezikovnorazvojno ali s poknjiženjem izvorno narečnega imena, a se v sodobni rabi pojavlja tudi ali samo priponsko obrazilo -an, npr. Polzela – Polzelan/Polzeljan; Sela – Seljan/Selan. Enako velja za prebivalska imena iz krajev Naklo, Ribno, Golo, Cerkno, Deskle, Slap ...

Pri imenih na končni p, b, m, v in f se pred priponsko obrazilo -jan v podstavo vriva zvočnik l, npr. Vrba – Vrbljan; Sava – Savljan.

Iz besedotvornih podstav z izglasnim sklopom polglasnik + zvočnik (npr. Komen [kómən]; Želimlje [želímlje] ž mn., rod. Želimelj [želíməl’]) so se prebivalska imena prvotno tvorila le s priponskim obrazilom -c (< -ec): Komenc [kómənc], Želimeljc [želíməl’c]. Pri ustrezni ženski obliki se -c nadomesti s priponskim obrazilom -ka, npr. Komenka [kómənka]; Želimeljka [želíməl’ka].

Priponsko obrazilo -c se je po analogiji uveljavilo tudi pri nekaterih prevzetih imenih, ki imajo v zadnjem zlogu neobstojni polglasnik, npr. Jemen [jémən] – Jemenc [jémənc], pri katerih je sicer bolj običajna tvorba s -čan, ki sledi vzorcu Bruselj [brúsəl’] – Bruseljčan [brúsəl’čan], torej: Jemen [jémən] – Jemenčan [jémənčan] ipd.

Soglasnik d v izglasju podstave se premenjuje z j pri imenih s sestavino -grad in nekaterih drugih slovenskih krajevnih imenih, npr.

• Dravograd – Dravograjčan; Bežigrad – Bežigrajčan; Beograd – Beograjčan; Carigrad – Carigrajčan;
• Bled – Blejec/Blejčan, Blejka/Blejčanka; Čedad – Čedajec/Čedadčan, Čedajka/Čedadčanka.

Soglasnik t v izglasju podstave se pri nekaterih starejših prevzetih imenih premenjuje s č:

• Egipt – Egipčan [egipčán]; Benetke – Benečan [benečán]; Nazaret – Nazarečan [nazaréčan]; Korint – Korintčan/Korinčan.

Pri imenu prebivalcev kraja Muta se odločamo med poknjiženo in govorjenemu jeziku bližjo obliko Mutčan/Mučan.

Nekatera prebivalska imena (ali pridevnik na -ski) iz prevzetih imen smo prevzeli iz drugih jezikov, zato ti ne sledijo vzorcem, značilnim za slovenščino.

1. Prebivalsko ime Moskovčan nastane po vzorcu tvorbe pridevnika iz ruščine Moskva – moskovski. Enako tvorimo izpeljanke tudi iz drugih imen z izglasjem nezvočnik + v:
   • Nikaragva – Nikaragovčan; Antigva – Antigovčan; Litva – Litovec (ob Litvanec).
2. Besedotvorna podstava je podaljšana z nekončno pripono -an- [án]:
   • Troja – Trojanec, Trojanka (nem. Trojaner); Budva – Budvanec, Budvanka (hr. Budvanin); Šparta – Špartanec, Tebe – Tebanec, Burma – Burmanec, Kuba – Kubanec.

Iz pisno nepodomačenih imen tvorimo prebivalska imena po analogiji z domačimi imeni, a so glasovi, ki vplivajo na izbiro priponskega obrazila ali na podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene soglasniške črke iz podstavnega imena ohranjamo, npr. nem. Bonn [bón] – Bonnčan [bónčan].
2. Mehčanih l’ in n’ v izglasju besedotvorne podstave ne zapisujemo z lj in nj, kadar sta zapisana
   • z dvočrkjem: šp. Sevilla [sevílja] – Sevillčan [sevíl’čan]; it. Bologna [bolónja] – Bolognčan [bolón’čan]; fr. Auvergne [ovêrn’/ovêrən’] – Auvergnan [overnján];
   • s črko z ločevalnim znamenjem: češ. Libeň [líbən’] – Libeňčan [líbən’čan];
   • s črkovnim sklopom, v katerem se črka i izgovarja j: it. Senigallia [senigálja] – Senigalličan [senigál’čan]; šp. Zulia [súlja] – Zuličan [súl’čan], polj. Gdynia [gdínja] – Gdyničan [gdín’čan].
3. Zvočnik j, zapisan s črko y ali i ali katerim koli drugim črkovnim sklopom (npr. ill, ly), zapisujemo tako, kot je zapisan v podstavnem imenu, npr. angl. Midway [mídvej] – Midwayčan [mídvejčan]; it. Pistoia [pistója] – Pistoičan [pistójčan]; it. Orsei [orsêj] – Orseičan [orsêjčan]; madž. Keszthely [késthej] – Keszthelyčan [késthejčan].
   • Vrivanje neobstojnega i v podstavo označujemo, in sicer zapisujemo v tem primeru izglasje tako, kot ga izgovarjamo – z zvočnikom j (po vzorcu ladja – ladijski), npr. it. La Spezia [la spécja] – Laspezijčan [laspécijčan]; it. Civitavecchia [čivitavékja] – Civitavecchijčan [čivitavékijčan].
   • Zvočnik j v protizevni vlogi je pisni del podstave, npr. it. Pavia [pavíja] – Pavijčan [pavíjčan]; šp. Almeria [almeríja] – Almerijčan [almeríjčan].
4. Zvočnik v, zapisan s črkama u ali w, pišemo kot v podstavnem imenu, npr. nem. Dachau [dáhau̯] – Dachaučan [dáhau̯čan]; angl. Glasgow [glázgou̯] – Glasgowčan [glázgou̯čan]; angl. Iowa [ájova] – Iowec [ájovəc], Iowka [ájou̯ka].
5. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo oz. opuščajo, se ohranjajo oz. opuščajo tudi v podstavi prebivalskega imena, npr.
   • fr. Nantes [nánt], rod. Nantesa [nánta] – Nantesčan [nántčan]; fr. Estaing [estên], rod. Estainga [estêna] – Estaingčan [estênčan];
   • fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja] – Marseillčan [marsêjčan]; angl. Yellowstone [jêlou̯stôu̯n], rod. Yellowstona [jêlou̯stôu̯na] – Yellowstončan [jêlou̯stôu̯nčan].

   O posebnostih pri pisnih sklopih ⟨ge⟩ in ⟨ce⟩ – Lawrence, Cambridge glej poglavje »Besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c in k – g, h« (Besedotvorni oris).

6. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas ali dvoglasnik, izgovorjen po slovensko, v zapisu ohranjamo, npr. nem. Bayreuth [bájrojt] – Bayreuthčan [bájrojtčan]; nem. Allgäu [álgoj] – Allgäučan [álgojčan].
7. Neobstojni polglasnik se v podstavi ohranja ob priponskem obrazilu -čan, npr. Dresden [drézdǝn] – Dresdenčan [drézdǝnčan]; nem. München [mínhən] – Münchenčan [mínhǝnčan]; angl. Manhattan [menhêtən] – Manhattančan [menhêtənčan]. Pred -čan se polglasnik ne zapisuje, če se podstava konča na r: Ulster [álstǝr] – Ulstrčan [álstǝrčan].
8. Vrivanje neobstojnih polglasnikov v soglasniški sklop zaznamujemo s črko e s polglasniško glasovno vrednostjo, npr. fr. Grenoble [grenóbəl] – Grenobelčan [grenóbəlčan]; hr. Tuzla [túzla] – Tuzelčan [túzəlčan]; nor. Oslo [óslo] – Oselčan [ósəlčan]. Pred -čan se polglasnik ne zapisuje, če se podstava konča na r: Le Havre [lə ávər] – Lehavrčan [lə ávərčan].

Besedotvorna podstava prebivalskega imena se v stiku s prvotnim obrazilom na -jan premenjuje, če se končuje na nezvočnike s – z, c ali k – g, h, sodobno prebivalsko ime pa je tvorjeno s priponskim obrazilom -an.

Pri izpeljankah iz pisno nepodomačenih imen se črkovni sklopi v izglasju besedotvorne podstave, ki je pri stiku z vzglasjem obrazila podvržena premeni, v celoti zamenjajo z ustrezno slovensko črko (č, š ali ž), npr. angl. Greenwich [grínič] – Greenwičan [gríničan]; fr. Dunkerque [denkêrk] – Dunkerčan [denkêrčan]; nem. Chemnitz [kémnic] – Chemničan [kémničan]; nem. Urach [úrah] – Urašan [úrašan]; fr. Camargue [kamárg-] – Camaržan [kamaržán].

Iz nekaterih slovenskih imen je prebivalsko ime tvorjeno s priponskim obrazilom -ar (ženska oblika na -ar|ica). V teh primerih je besedotvorna podstava nespremenjena:

• k: Jereka – Jerekar; Poljuka – Pokljukar; Šiška – Šiškar;
• g: Draga – Dragar.

Priponsko obrazilo -ar (ob nespremenjeni podstavi) je tudi pri prevzetem imenu Švica, tj. Švicar.

Iz imen z besedotvorno podstavo na soglasnik s tvorimo prebivalska imena na dva načina – s priponskim obrazilom -čan ali -an. Priponsko obrazilo -čan vpliva tudi na premeno podstavnega s v š (po zgledu v preteklosti tvorjenih vas – vaščan):

• Bilčovs – Bilčovščan; Veles – Veleščan;
• fr. Reims [rêms] – Reimščan [rêmščan].

Če je prebivalsko ime že kodificirano, sledimo uveljavljeni ali kodificirani obliki; če te ni, uveljavljamo izpeljavo s priponskim obrazilom -an, npr. fr. Metz [mês] – Mešan [mêšan].

Nekatera prebivalska imena (ali pridevnike na -ski) smo prevzeli iz drugih jezikov, zato ti ne sledijo vzorcem, značilnim za slovenščino. Podstavo imajo podaljšano

• z nekončno pripono -an-: Pisa – Pisanec;
• z nekončno pripono -ov- pri imenih na -⟨go⟩: Kongo – Kongovec, Tobago – Tobagovec, Togo – Togovec, Tongo – Tongovec. Izjema: Santiago [santjágo] – Santiažan [santjážan].

Če se izglasje besedotvorne podstave končuje na dva soglasnika (ck, sk, st, sk), sta pri tvorbi prebivalskega imena (z nekdanjo pripono *-jan) oba udeležena pri premeni. Sodobna prebivalska imena so tvorjena s priponskim obrazilom -an, izglasje podstave pa se spremeni.

• ck > č: Doneck – Donečan; Kuzneck – Kuznečan
• sk > šč: Minsk – Minščan, Gdansk – Gdanščan, Aljaska – Aljaščan, Nebraska – Nebraščan
• st > šč: Novo Mesto – Novomeščan, Zidani Most – Zidanomoščan
• ks > šč: angl. Halifax [hálifaks] – Halifaščan [hálifaščan], angl. Sussex [sásiks] – Susseščan [sásiščan], nem. Andechs [ándeks] – Andeščan [ándeščan]

Besedotvorna podstava imen na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z dvočrkji in nemimi črkami ter črkovnimi sklopi) je pri tvorjenju prebivalskih imen ne glede na izbiro priponskega obrazila (-čan/-ec) enaka rodilniški osnovi. Ta je podaljšana z zvočnikom j v zapisu in govoru ali le govoru.

Iz imen, ki se končajo na samoglasnik i in končnico -a ali -o, tvorimo prebivalsko ime tako, da protizevni j tudi zapisujemo. Enako velja za imena na izglasne samoglasniške sklope ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩ ipd., ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove.

Iz imen ženskega spola na izglasne samoglasniške sklope ⟨oa⟩ in ⟨uo⟩, ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove (Samoa, Capua, Papua), tvorimo prebivalska imena na dva načina:

1. za podstavo dodajamo nekončno pripono -an-, ki je najverjetneje posledica prevzema iz drugih jezikov, npr. port. Samoa – Samoanec; indon. Papua – Papuanec;
2. za podstavo dodajamo j (pri čemer sledimo potencialnim oblikam v needinskemu rodilniku s končnim j); te oblike so redke, samo pri port. Samoa – Samojec.

Imena, ki se končajo na nenaglašena ozka e in o, sklanjamo z daljšanjem osnove. Podstava prebivalskega imena pa je enaka rodilniški osnovi:

• šved. Örebro [êrebrọ], rod. Örebroja [êrebrọja] – Örebrojčan [êrebrọjčan]
• niz. Enschede [énshedẹ], rod. Enschedeja [énshedeja] – Enschedejčan [énshedejčan]

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz pisno nepodomačenih zemljepisnih imen sledimo slovenskim knjižnim vzorcem, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene samoglasniške črke in črke, zapisane z ločevalnimi znamenji, v izglasju podstavnega imena ohranjamo:
   • fin. Espoo [éspo], rod. Espooja [éspoja] – Espoojčan [éspojčan]
   • est. Sursoo [súrso], rod. Sursooja [súrsoja] – Sursoojčan [súrsojčan]
   • est. Hiumaa [híjuma], rod. Hiumaaja [híjumaja] – Hiumaajčan [híjumajčan]
   • šved. Umeå [úmeo], rod. Umeåja [úmeoja] – Umeåjčan [úmeojčan]
2. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas, v zapisu ohranjamo, npr.
   • ⟨ay⟩ za [e]: fr. Orsay [orsé] – Orsayjčan [orsêjčan]
   • ⟨ey⟩ za [i]: angl. Berkley [bə̀rkli] – Berkeleyjčan [bə̀rklijčan]
   • ⟨ou⟩ za [u]: fr. Ouagadougou [vagadúgu] – Ouagadougoujčan [vagadúgujčan]; Fontainebleau [fontenbló] – Fontainebleaujčan [fontenblójčan]
3. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo, se ohranjajo tudi v podstavi, npr.
   • fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója] – Bordeauxčan [bordójčan]; fr. Vaud [vó], rod. Vauda [vója] – Vaudčan [vójčan]; fr. Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja] – Calaisčan [kalêjčan]
   • fr. Courbevoie [kurbevu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája] – Courbevoiejčan [kurbevu̯ájčan]

Iz večbesednih zemljepisnih imen tvorimo enobesedna prebivalska imena, ki so besedotvorno medponsko-priponske zloženke ali izpeljanke iz predložne zveze (pri slovenskih imenih):

• Stari Trg – Starotržan; Škofja Loka – Škofjeločan; Kranjska Gora – Kranjskogorec, Kranjskogorka
• Za Kalvarijo – Zakalvarijec, Zakalvarijka
• Nova Zelandija – Novozelandec; Burkina Faso – Burkinafasec, Burkinafaska

Pri prevzetih imenih besednovrstna pripadnost sestavin imena ni vedno zanesljivo prepoznavna, podstavno ime pa ima pogosto nepregibne sestavine, ki so v izvornem jeziku členi, pridevniki ipd. Prebivalsko ime navadno tvorimo iz vseh sestavin imena:

• angl. Oklahoma City [oklahóma síti] – Oklahomacityjčan [oklahómasítijčan]; angl. Cape Town [kêjp tau̯n] – Capetownčan [kêjptau̯nčan]
• it. Monte Carlo [mónte kárlo] – Montecarlčan [móntekárlčan/móntekárəlčan]; fr. Saint-Tropez [sên-tropé] – Sainttropezčan [sên-tropêjčan]; angl. New York [njú jórk] – Newyorčan [njujórčan]
• fr. Le Havre [lə avər] – Lehavrčan [ləavərčan]

Prebivalsko ime, tvorjeno iz zemljepisnega imena z razlikovalnim ali identifikacijskim dodatkom, se navadno tvori le iz jedrne sestavine imena, kar za rabo v znanem kontekstu zadošča: Log pod Mangartom – Ložan, Ložanka; Mala Loka pri Višnji Gori – Maloločan, Maloločanka/Ločan, Ločanka. Če je vključitev dodatka zaradi nedvoumnosti nujna, se izrazimo opisno: prebivalci Loga pod Mangartom.

Pri prevzetih imenih (zlasti iz manj znanih neslovanskih jezikov) ne razlikujemo med predložnimi »dopolnili« in drugimi obveznimi sestavinami imena. Priporočeno in najbolj nedvoumno je, da se izrazimo opisno: prebivalci Ciudada de Méxica, prebivalci Ria de Janeira.

Zaradi stilističnih razlogov, in če je v sobesedilu omogočena nedvoumna identifikacija, je podstava prebivalskega imena lahko tudi jedrna sestavina večbesednega imena, npr. šp. Palma de Mallorca – Palmčan, šp. Santiago de Cuba – Santiažan, angl. Stratford Upon Avon – Stratfordčan, nem. Frankfurt ob Majni – Frankfurtčan, češ. Žďár nad Sazavou – Žďárčan

S stičnim vezajem so v slovenščini povezana dvojna imena, ki so združena navadno zaradi upravnih ali kakih drugih razlogov (Šmarje-Sap, Log-Dragomer). Prebivalsko ime tvorimo na dva načina, in sicer

• najpogosteje iz ene sestavine (pri tem upoštevamo lokalno rabo): Pri Cerkvi-Struge – Cerkvenec/Cerkvenčan; Šmarje-Sap – Šmarčan/Šmarec ali Sapljan (pridevnik je tvorjen iz prebivalskega imena);
• izjemoma iz obeh sestavin, pri tem priponsko obrazilo dodamo zadnji sestavini in vezaj ohranimo: Šmarje-Sapčan, Log-Dragomerčan.

Pri prevzetih imenih, pisanih z vezajem, pri tvorjenju tega ohranjamo, priponsko obrazilo pa dodamo zadnji sestavini imena:

• nem. Garmisch-Partenkirchen – Garmisch-Partenkirchenčan; pol. Bielsko-Biała – Bielsko-Białčan; češ. Frýdek-Místek – Frýdek-Míščan;
• fr. Aix-en-Provence – Aix-en-Provenšan; fr. Côte-dʼOr |departma| – Côte-dʼOrčan.

S priponskim obrazilom -ski/-ški tvorimo in z malo začetnico pišemo vrstne pridevnike iz zemljepisnih imen in imen pripadnikov narodov, delov narodov in ljudstev (etnonimov) ter rodbinskih imen:

• Ljubljana – ljubljanski, Komen – komenski; Bovec – bovški, Pokljuka – pokljuški, Afrika – afriški
• Slovan – slovanski, Venet – venetski, Lužiški Srb – lužiškosrbski; Čeh – češki, Uskok – uskoški, Viking – vikinški
• Herbersteini – herbersteinski, Frankopani – frankopanski, Borgijci – borgijski; Auerspergi – auersperški, Turjačani – turjaški

Vrstni pridevniki iz imena, ki označuje osebo ali stvarno ime, so tvorjeni s priponskim obrazilom -ovski/-evski, tvorjenke pa označujejo podobnost ali povezanost:

• Aristotel – aristotelovski, Freud – freudovski, Jung – jungovski, Kafka – kafkovski, Orwell – orvelovski, Ojdip – ojdipovski;
• Van Gogh – vangoghovski, da Vinci – davincijevski, de Gaulle – degaullovski;
• Bask – baskovski, Frank – frankovski, Ink – inkovski, Jud – judovski, Maj – majevski;
• NATO/Nato – natovski, TIGR/Tigr – tigrovski, Informbiro – informbirojevski, Al Kaida – alkaidovski.

Pri nekaterih imenih je priponsko obrazilo -ovski/-evski izbrano zaradi osebnega imena v etimološkem izhodišču, npr.

• imena planetov: Mars – marsovski, Jupiter – jupitrovski;
• poimenovanja mesecev (ki jih v slovenščini pišemo z malo začetnico, izvorno pa so dobili ime po osebi): marec – marčevski in avgust – avgustovski.

Nekateri pridevniki na -ski so tvorjeni iz prebivalskih imen in imajo pred priponskim obrazilom -ski nekončno pripono -an- [-án-], npr. italijanski (< Italijan, Italija), trojanski (< Trojanec, Troja), špartanski (< Špartanec, Šparta), kubanski (< Kubanec, Kuba), burmanski (< Burmanec, Burma), pisanski (< Pisanec, Pisa), damaščanski (< Damaščan, Damask).

Pri tvorjenju pridevnikov iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen se praviloma ravnamo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja:

1. priponsko obrazilo -ski dodajamo besedotvornim podstavam, ki se končajo na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f ter samoglasnike;
2. priponsko obrazilo -ški se pojavlja pri besedotvornih podstavah na izglasne nezvočnike k, g, h, č, ž, š, dž, c, z in s. Ti se ob stiku s priponskim obrazilom -ski spremenijo in z vzglasnim s iz priponskega obrazila združijo v š (-ški).

Besedotvornim podstavam, ki se končujejo na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t, f, dodajamo priponsko obrazilo -ski:

V lastnih imenih je včasih knjižno uveljavljena slovenska narečna varianta priponskega obrazila -ski, tj. -čki, npr. Mučka bistrica (< Muta), Zadrečka dolina (< Dreta).

Zaradi tvorjenja iz prebivalskih imen imajo nekateri pridevniki na -ski pred priponskim obrazilom pripono -ar-, npr. Kropar – kroparski (< Kropa), Rovtar – rovtarski (< Nemški Rovt), Fužinar – fužinarski (< Stara Fužina).

Pri imenih z neobstojnim polglasnikom v besedotvorni podstavi se ta pred priponskim obrazilom -ski ohranja (Komen – komenski) ali pa se v podstavo vriva (Nevlje – neveljski). Pri izglasnem r za soglasnikom polglasnika ne zapisujemo s črko e: Koper [kópər] – koprski [kópərski].

Odstopanja od predstavljenih pravil se pojavljajo pri tvorjenkah iz imen s končnima soglasnikoma d in t.

1. Pridevnik tvorimo s priponskim obrazilom -ški:
   • Šentvid – šentviški, Kobarid – kobariški, Medvode – medvoški (tudi medvodski), Lurd – lurški
   • Murska Sobota – (mursko)soboški, Šmarjeta – šmarješki, Nazaret – nazareški, Hrvat – hrvaški
2. Soglasnik d v izglasju podstave se premenjuje z j pri imenih s sestavino -grad in nekaterih drugih slovenskih krajevnih imenih, npr.
   • Dravograd – dravograjski; Bežigrad – bežigrajski; Carigrad – carigrajski
   • Bled – blejski; Čedad – čedajski/čedadski

Iz pisno nepodomačenih imen tvorimo pridevnike na -ski po analogiji z domačimi imeni, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene črke iz podstavnega imena ohranjamo, npr. nem. Bonn [bón] – bonnski [bónski]; fr. Dieppe [djêp] – dieppski [djêpski]; angl. Cardiff [kárdif] – cardiffski [kárdifski].

2. Mehčanih n’ in l’ v izglasju besedotvorne podstave ne zapisujemo z nj in lj, kadar sta zapisana

• z dvočrkjem, npr. šp. Sevilla [sevílja] – sevillski [sevíl’ski], it. Bologna [bolónja] – bolognski [bolón’ski], fr. Auvergne [ovêrn’/ovêrən’] – auvergnski [ovêrn’ski];
• s črko z ločevalnim znamenjem, npr. češ. Libeň [líbən’] – libeňski [líbən’ski];
• s črkovnim sklopom, v katerem se črka i izgovarja kot j, npr. it. Senigallia [senigálja] – senigalliski [senigál’ski]; it. Ventimiglia [ventimílja] – ventimigliski [ventimíl’ski]; šp. Zulia [súlja] – zuliski [súl’ski]), polj. Gdynia [gdínja] – gdyniski [gdín’ski].

3. Zvočnik j, zapisan s črko y ali i ali katerim koli drugim črkovnim sklopom (npr. ill, ly), zapisujemo tako, kot je zapisan v podstavnem imenu, npr. angl. Midway [mídvej] – midwayski [mídvejski]; it. Pistoia [pistója] – pistoiski [pistójski]; it. Orsei [orsêj] – orseiski [orsêjski]; madž. Keszthely [késthej] – keszthelyski [késthejski].

• Vrivanje neobstojnega i v podstavo označujemo, in sicer zapisujemo v tem primeru izglasje tako, kot ga izgovarjamo – z zvočnikom j (po vzorcu ladja – ladijski), npr. it. La Spezia [la spécja] – laspezijski [laspécijski]; it. Civitavecchia [čivitavékja] – civitavecchijski [čivitavékijski].
• Zvočnik j v protizevni vlogi je pisni del podstave, npr. it. Pavia [pavíja] – pavijski [pavíjski]; šp. Almeria [almeríja] – almerijski [almeríjski].

4. Zvočnik v, zapisan s črkama u ali w, pišemo kot v podstavnem imenu, npr. nem. Dachau [dáhau̯] – dachauski [dáhau̯ski]; angl. Glasgow [glázgou̯] – glasgowski [glázgou̯ski]; angl. Iowa [ájova] – iowski [ájou̯ski], kit. Guangzhou [gu̯ángdžou̯] – guangzhouski [gu̯ángdžou̯ski].

5. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo oz. opuščajo, se ohranjajo oz. opuščajo tudi v podstavi pridevnika:

• fr. Estaing [estên] – estaingski [estênski]
• fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja] – marseillski [marsêjski]; angl. Yellowstone [jêlou̯stôu̯n], rod. Yellowstona [jêlou̯stôu̯na] – yellowstonski [jêlou̯stôu̯nski]

Izglasni nemi s (tudi v sklopu es) v francoskih imenih pisno sovpade s priponskim obrazilom -ski, a zapisa črke s ne podvajamo, npr. fr. Amiens [amjên] – amienski [amjênski], fr. Nantes [nánt] – nanteski [nántski], fr. Cannes [kán] – canneski [kánski], fr. Nîmes [ním] – nîmeski [nímski], fr. Antibes [antíb-] – antibeski [antípski].

6. Dvo- in veččrkja, ki jih tudi v slovenščini izgovarjamo kot en glas ali dvoglasnik, v zapisu ohranjamo, npr. nem. Allgäu [álgoj] – allgäuski [álgojski]; nem. Bayreuth [bajrôjt] – bayreuthski [bajrôjtski]; fr. Argenteuil [aržantêj] – argenteuilski [aržantêjski].

7. Neobstojni samoglasnik se v podstavi ohranja, npr. Dresden [drézdǝn] – dresdenski [drézdǝnski]; nem. München [mínhən] – münchenski [mínhənski]; angl. Manhattan [menhêtən] – manhattanski [menhêtənski]; pred -ski se ne zapisuje, če se podstava konča na r, npr. Ulster [álstǝr] – ulstrski [álstǝrski], Louvre [lúvǝr] – louvrski [lúvǝrski] in v angleščini tudi na l (Newcastle [njúkasəl], rod. Newcastla [njúkasla], prid. newcastlski [njúkasəlski]).

8. Vrivanje neobstojnih polglasnikov v soglasniški sklop zaznamujemo s črko e, npr. fr. Grenoble [grenóbəl] – grenobelski [grenóbəlski]. Pri nekaterih imenih sledimo potencialni rodilniški množinski govorni osnovi (hr. Tuzla [túzla] – tuzelski [túzəlski]), pri drugih gre za tvorbo po slovenskem vzorcu (nor. Oslo [óslo] – oselski [ósəlski]).

Podomačene oblike pridevnikov so navadno omejene na stalne zveze, v katerih dobijo pridevniki nove pomene, ne zgolj prostorskih, npr. fr. Marseille [marsêj] – marseillski – marsejsko milo; fr. Versailles [versáj] – versailleski – versajski mir; šp. Sevilla [sevílja] – sevillski – seviljski brivec; it. Bologna [bolónja] – bolognski – bolonjska reforma.

Če se besedotvorna podstava končuje na nezvočnike s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h, se priponsko obrazilo -ski premenjuje s -ški. Izglasni s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h besedotvorne podstave se zamenjajo in ob stiku s priponskim obrazilom -ski z vzglasnim s iz priponskega obrazila združijo v š (-ški).

Pri izpeljankah iz pisno nepodomačenih imen se črkovni sklopi v izglasju besedotvorne podstave, ki je pri stiku z vzglasjem obrazila podvržena premeni, v celoti zamenjajo s črko š, npr. fr. Dunkerque [denkêrk] – dunkerški [denkêrški]; nem. Chemnitz [kémnic] – chemniški [kémniški]; nem. Urach [úrah] – uraški [úraški]; fr. Camargue [kamárg-] – camarški [kamárški]; angl. Greenwich [grínič] – greenwiški [gríniški].

Nekatere pridevnike (in/ali tudi prebivalska imena) smo prevzeli iz drugih jezikov, po analogiji z njimi pa tvorimo izpeljanke iz imen z enakim končajem, npr. po vzorcu iz ruščine Moskva – moskovski tudi Nikaragva – nikaragovski; Antigva – antigovski; Litva – litovski (ob litvanski).

Tvorbeni vzorci tvorjenk na -ski niso vedno enaki kot pri prebivalskih imenih. Iz imen na -⟨go⟩ tvorimo prebivalska imena z nekončno pripono -ov-, pridevnike pa tudi s premeno podstavnega izglasja, npr. Kongo – kongovski/kongoški, Tobago – tobaški, Togo – togovski, Tongo – tongovski, Santiago – santiaški.

Če se v izglasju besedotvorne podstave stikata dva glasova, ki sta sicer udeležena pri premeni, pri tvorbi pridevnika z vzglasnim s priponskega obrazila sovpadeta v en glas:

• ck: ukr. Doneck – doneški, rus. Kuzneck – kuzneški
• sk: Aljaska – aljaški, Nebraska – nebraški
• st: Novo Mesto – novomeški
• št: Budimpešta – budimpeški, Bukarešta – bukareški
• šč: Gradišče – gradiški, polj. Bydgoszcz [bídgošč] – bydgoški [bídgoški]
• ks: angl. Halifax [hálifaks] – halifaški [hálifaški], angl. Sussex [sásiks] – susseški [sásiški], nem. Andechs [ándeks] – andeški [ándeški]

Pridevnike iz slovanskih imen, ki se končujejo na soglasniški sklop sk in ohranjajo prvotno etimološko sorodno pripono (v obliki -sk), tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo končni -i, npr. Čeljabinsk – čeljabinski, Gdansk – gdanski, Kursk – kurski, Murmansk – murmanski, Novosibirsk – novosibirski, Omsk – omski, Smolensk – smolenski.

Besedotvorna podstava imen na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z dvočrkji in nemimi črkami ter črkovnimi sklopi) je pri tvorjenju prebivalskih imen enaka rodilniški osnovi. Ta je podaljšana z zvočnikom j v zapisu in govoru ali le govoru.

Iz imen, ki se končajo na samoglasnik i in končnico -a ali -o, tvorimo pridevnik tako, da protizevni j tudi zapisujemo. Enako velja za imena na izglasne samoglasniške sklope ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩ ipd., ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove.

Iz imen ženskega spola na izglasne samoglasniške sklope ⟨oa⟩ in ⟨uo⟩, ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove (Samoa, Capua, Papua), tvorimo pridevnike na dva načina:

1. za podstavo dodajamo nekončno pripono -an-, ki je najverjetneje posledica prevzema iz drugih jezikov, npr. port. Samoa – samoanski; indon. Papua – papuanski;
2. za podstavo dodajamo j (pri čemer sledimo potencialnim oblikam v needinskem rodilniku s končnim j); samo pri port. Samoa – samojski.

Imena, ki se končajo na nenaglašena ozka e in o, sklanjamo z daljšanjem osnove. Podstava pridevnika na -ski pa je enaka rodilniški osnovi:

• šved. Örebro [êrebrọ], rod. Örebroja [êrebrọja] – örebrojski [êrebrọjski]
• niz. Enschede [énshedẹ], rod. Enschedeja [énshedeja] – enschedejski [énshedejski]

Pri tvorjenju pridevnikov iz pisno nepodomačenih imen sledimo slovenskim knjižnim vzorcem, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene samoglasniške črke in črke, zapisane z ločevalnimi znamenji, v izglasju podstavnega imena ohranjamo:

• fin. Espoo [éspo], rod. Espooja [éspoja] – espoojski [éspojski]
• est. Sursoo [súrso], rod. Sursooja [súrsoja] – sursoojski [súrsojski]
• est. Hiumaa [híjuma], rod. Hiumaaja [híjumaja] – hiumaajski [híjumajski]
• šved. Umeå [úmeo], rod. Umeåja [úmeoja] – umeåjski [úmeojski]

2. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas, v zapisu ohranjamo, npr.

• ⟨ay⟩ za [e]: fr. Orsay [orsé] – orsayjski [orsêjski]
• ⟨ey⟩ za [i]: angl. Berkley [bə̀rkli] – berkeleyjski [bə̀rklijski]
• ⟨ou⟩ za [u]: fr. Ouagadougou [vagadúgu] – ouagadougoujski [vagadúgujski]; Fontainebleau [fontenbló] – fontainebleaujski [fontenblójski]

3. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo, se ohranjajo tudi v podstavi, npr.

• fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója] – bordeauxski [bordójski]; fr. Vaud [vó], rod. Vauda [vója] – vaudski [vójski]; fr. Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja] – calaiski [kalêjski]
• fr. Courbevoie [kurbevu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája] – courbevoiejski [kurbevu̯ájski]

Nemi s (tudi v sklopu es) v francoskih imenih pisno sovpade s priponskim obrazilom -ski, a zapisa ne podvajamo, npr. fr. Calais [kalé] – calaiski [kalêjski], Artois [artu̯á] – artoiski [artu̯ájski], Beaujolais [božolé] – beaujolaiski [božolêjski].

Podomačene oblike pridevnikov so navadno omejene na stalne zveze, v katerih dobijo pridevniki nove pomene, ne zgolj prostorskih, npr. fr. Calais [kalé] – calaiski – kalejska čipka; Bordeaux [bordó] – bordojski – bordojsko vino; Artois [artu̯á] – artoiski – arteški gonič, arteški vodnjak; Beaujolais [božolé] – beaujolaiski – božolejski postopek.

Iz večbesednih zemljepisnih imen tvorimo enobesedne pridevnike, ki so besedotvorno medponsko-priponske zloženke ali izpeljanke iz predložne zveze:

• Stari Trg – starotrški, Škofja Loka – škofjeloški, Kranjska Gora – kranjskogorski
• Za Kalvarijo – zakalvarijski, Nad Dravo – naddravski
• Nova Zelandija – novozelandski

Pri prevzetih imenih besednovrstna pripadnost sestavin imena ni vedno zanesljivo prepoznavna, podstavno ime pa ima pogosto nepregibne sestavine, ki so v izvornem jeziku členi, pridevniki ipd. Pridevnik navadno tvorimo iz vseh sestavin imena:

• angl. Oklahoma City [oklahóma síti] – oklahomacityjski [oklahómasítijski]; angl. Cape Town [kêjp táu̯n] – capetownski [kêjptáu̯nski]; Burkina Faso – burkinafaški
• it. Monte Carlo [mónte kárlo] – montecarlski [móntekárlski/móntekárəlski], fr. Saint-Tropez [sên-tropé] – saint-tropezski [sên-tropêjski], angl. New York [njú jórk] – newyorški [njujórški], češ. Nový Jičín [nôvi jíčin] – novojičínski [nôvojíčinski]
• fr. Le Havre [lə avər] – lehavrski [ləávərski], arab. Šat al Arab [šát al árab-] – šatalarabski [šatalárapski]

Pridevnik, tvorjen iz zemljepisnega imena z razlikovalnim ali identifikacijskim dodatkom, se navadno tvori le iz jedrne sestavine imena, kar za rabo v znanem kontekstu zadošča: Log pod Mangartom – loški; Mala Loka pri Višnji Gori – malološki/loški.

Pri prevzetih imenih (zlasti iz manj znanih neslovanskih jezikov) ne razlikujemo med predložnimi »dopolnili« in drugimi obveznimi sestavinami imena. Kljub temu je besedotvorna podstava pridevnika lahko le jedrna sestavina večbesednega imena, če je to zaradi identifikacijskih razlogov sprejemljivo ali v rabi uveljavljeno, npr. šp. Palma de Mallorca – palmski, šp. Santiago de Cuba – santiaški, angl. Stratford Upon Avon – stratfordski, nem. Frankfurt ob Majni – frankfurtski, češ. Žďár nad Sazavou – žďárski.

S stičnim vezajem so v slovenščini povezana dvojna imena, ki so združena navadno zaradi upravnih ali kakih drugih razlogov (Šmarje-Sap, Log-Dragomer, Miren-Kostanjevica). Pridevnik tvorimo na dva načina, in sicer

• najpogosteje iz ene sestavine (pri tem upoštevamo lokalno rabo): Šmarje-Sap – šmarski ali sapljanski (pridevnik, tvorjen iz prebivalskega imena);
• izjemoma iz obeh sestavin, pri tem priponsko obrazilo dodamo zadnji sestavini in vezaj ohranjamo: šmarje-sapski, log-dragomerski.

Pri prevzetih imenih, v katerih so sestavine povezane z vezajem, navadno ne poznamo razmerja med sestavinami, zato so v pridevniku vse sestavine imena, priponsko obrazilo pa dodajamo le zadnji. Vezaj in druga ločila ohranjamo:

• nem. Garmisch-Partenkirchen – garmisch-partenkirchenski; pol. Bielsko-Biała – bielsko-białski; češ. Frýdek-Místek – frýdek-míški; nem. Baden-Baden – baden-badenski
• fr. Côte-dʼOr – côte-dʼorski, fr. Aix-en-Provence – aix-en-provenški, fr. Val-de-Grâce – val-de-grâški

Svojilne pridevnike tvorimo iz samostalnikov moškega in srednjega spola s priponskim obrazilom -ov (ali po preglasu nastalim -ev), iz ženskega spola pa s priponskim obrazilom -in, in sicer iz imen in poimenovanj bitij ter nekaterih stvarnih lastnih imen.

Svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo priponsko obrazilo -ov (brat – bratov, Rok – Rokov). Če se podstava končuje na soglasnike c, j, č, ž, š in dž, pa zaradi preglasa namesto priponskega obrazila -ov uporabimo njegovo različico -ev (mož – možev, Jurij – Jurijev). Pri tem se podstavni izglasni c premenjuje s č (stric – stričev, Nejc – Nejčev).

Besedovorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov moškega spola je enaka rodilniški osnovi, ki je pri samostalnikih moškega spola nespremenjena, skrajšana ali podaljšana. Izbira priponskega obrazila -ov/-ev je odvisna od izglasja podstave.

Priponsko obrazilo -ov dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

1. na izglasni soglasnik (ki ni c, j, č, ž, š in dž), tudi s končnicama -a in -o:
   • Rok – Rokov, Nik in Niko – Nikov, Kenda – Kendov, Samo – Samov, Murko – Murkov, Drev [drév-] – Drevov [drévov-], it. Francesco [frančésko] – Francescov [frančéskov‑], fin. Jukka [júka] – Jukkov [júkov‑]
2. na izglasni e (pri slovenskih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo s t):
   • oče – očetov; Bine – Binetov, Jure – Juretov, Stele – Steletov
3. na končaj -elj (pri slovenskih občnih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z n):
   • nagelj – nageljnov

Pri samostalnikih moškega spola na -ek ter -el, -em, -en in -er, ki pri sklanjanju zaradi neobstojnega polglasnika krajšajo osnovo, je besedotvorna podstava enaka skrajšani osnovi:

• -ek: dedek – dedkov, češ. Čapek – Čapkov
• -el: osel – oslov, nem. Hegel – Heglov, nem. Diesel [dízǝl] – Dieslov [dízlov‑]
• -em: Erazem – Erazmov
• -en: Domen – Domnov, angl. Owen [ôvǝn] – Ownov [ôu̯nov‑]
• -er [ər]: Peter [pétər] – Petrov, dinozaver [dinozávər] – dinozavrov, niz. Pieter [pítər] – Pietrov [pítrov‑], ukr. Dnester [dnéstər] – Dnestrov [dnéstrov‑]

Priponsko obrazilo -ev dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

1. na izglasni soglasnik c, j, č, ž, š in dž, pri čemer se le končni c premenjuje s č (v govoru vedno, v zapisu pa le, če je s črko c tudi zapisan);
2. na izglasni r ter naglašeni samoglasnik ali nenaglašene e, i in u (pri samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z j).

Samostalniki moškega spola na -ec pri sklanjanju krajšajo osnovo zaradi neobstojnega polglasnika, besedotvorna podstava je enaka skrajšani osnovi; izglasni c se ob tem premenjuje s č:

• -ec: Kekec – Kekčev, lovec – lovčev, gasilec – gasilčev, rus. Starobinec [starobínəc] – Starobinčev [starobínčev‑]

Zaradi t. i. obstojnega polglasnika v osnovi tvorijo svojilni pridevnik izjemoma iz nespremenjene besedotvorne podstave tisti slovenski samostalniki, pri katerih bi izpust samoglasnika otežil izgovor, npr. v pisnih končajih ‑čec in ‑kek (Jurčec, Mikek) ter ‑lec in ‑vec (mislec, mrtvec), ali kadar bi se govorna podoba samostalnika po izpadu zelo spremenila (Jazbec, jezdec), npr.

• Jurčec [júrčəc] – Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-]
• Mikek [míkək] – Mikekov [míkəkov-/míkekov-]
• Jazbec [jázbəc] – Jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *Jazbčev [jáspčev-])
• mislec [mísləc] – mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-])

Pri nekaterih samostalnikih so mogoče dvojne oblike: Mesec [mésəc] – Meščev tudi Mesečev (enako velja za občne besede, a je dolga oblika bolj navadna: mesec – mesečev). Podobno narečno motivirano tudi pri Matjašec, Štuhec ipd.

Pri pridevnikih iz besedotvorne podstave na končni c, ki mu sledi izglasni -o, se premena podstave c – č uresničuje redko, podstavi navadno dodajamo priponsko obrazilo -ov: Braco – Bracov tudi Bracev redko Bračev.

Preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta pri imenih z besedotvorno podstavo na -j, -č, -ž, -š in -dž, ki ji sledi izglasni -o: it. Antonio [antónijo] – Antoniov/Antoniev [antónijev‑], it. Boccaccio [bokáčo] – Boccacciov/Boccacciev [bokáčev‑].

Svojilne pridevnike iz antičnih imen izpeljujemo iz besedotvorne podstave, ki sledi slovenski imenovalniški obliki, čeprav se v imenovalniku uporablja tudi citatno prečrkovana oblika: Aristotel (cit. im. Aristoteles) – Aristotelov, Ajshil (cit. im. Ajshilos) – Ajshilov, Horacij (cit. im. Horacius) – Horacijev, Brut (cit. im. Brutus) – Brutov, Favn (cit. im. Favnus) – Favnov.

Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški skrajšani osnovi tudi pri imenih iz slovanskih jezikov z neobstojnim a (hrv. Jakac, Gotovac) ali o (slš. Dudok, slš. Pavol). Neobstojni o se v sodobni rabi pogosto tudi ohranja:

• hrv. Jakac, rod. Jakca – Jakčev
• slš. Dudok, rod. Dudka/Dudoka – Dudkov/Dudokov

Daljšanje osnove s t je bilo dolgo omejeno le na slovenska imena, pri prevzemanju pa se vzorec uveljavlja tudi pri nekaterih imenih iz južnoslovanskih jezikov, zato je besedotvorna podstava pridevnika enaka podaljšani osnovi, npr. hrv. Šime – Šimetov, mak. Tale – Taleta.

Imena, ki imajo v izglasju podstave soglasniški sklop nezvočnik + zvočnik ali zvočnik + zvočnik, so izgovorjena s polglasnikom, ki ni zapisan. Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi, npr. Kmecl [kmécəl] – Kmeclov [kméclov-]. Tako še: Pregl, Šturm, Šorn. Enako je pri tujih imenih: polj. Przemyśl [pšémišǝl] – Przemyślov [pšémišlov-]; nem. Haydn [hájdən] – Haydnov [hájdnov-]; angl. Huckle [hákǝl] – Hucklov [háklov-]; Searle [sə̀rl/sə̀rəl] – Searlov [sə̀rlov-].

Pri angleških imenih na -e + zvočnik se pisna podstava razlikuje od govorne: Nigel [nájdžəl] – Nigelov [nájdžlov-], Michael [májkəl] – Michaelov [májklov-].

Nekatera svetopisemska imena na končni -en in -el sklanjamo tako, da osnove ne krajšamo, zato je tudi svojilni pridevnik tvorjen iz nespremenjene besedotvorne podstave: Abel – Abelov, Ruben – Rubenov (danes tudi že Rubnov).

Besedotvorna podstava pri imenih iz neslovanskih jezikov, zlasti angleščine (npr. na izglasje ‑an, ‑man, ‑on, ‑ton) in skandinavskih jezikov (na izglasje ‑sen in ‑son), ki pri sklanjanju ne krajšajo osnove, je enaka rodilniški osnovi. Podstavi dodajamo priponsko obrazilo -ov:

• angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena] – Chapmanov [čêpmenov-]
• angl. Edison [édison], rod. Edisona [édisona] – Edisonov [édisonov-]
• dan. Andersen [ándersẹn], rod. Andersena [ándersẹna] – Andersenov [ándersẹnov-]
• angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona] – Miltonov [míltonov-]
• šved. Skansen [skánsen], rod. Skansena [skánsena] – Skansenov [skánsenov-]

Neslovanskim besedotvornim podstavam z govorjenimi izglasji -[ou̯] in -[eu̯] dodajamo priponsko obrazilo -ov, npr. angl. Maslow [máslov-] – Maslowov [máslovov-], nem. Basedow [bázedov-] – Basedowov [bázedovov-], port. Bartholomeu [bartolomév-] – Bartholomeuov [bartolomévov-]. Enako velja za priimke slovenskih oseb, ki imajo pisni končaj -⟨u⟩, npr. Daneu [danév-] – Daneuov [danévov-]. Izglasni -u v imenovalniku, kjer je izgovorjen kot [u̯], se pred priponskim obrazilom -ov bere kot [v] med samoglasnikoma. Taka imena ločujemo od tistih, pri katerih je naglas na predzadnjem zlogu in u ni sestavina dvoglasnika, npr. ngr. Papandreu [papandréu] z rodilnikom Papandreuja [papandréuja] in svojilnim pridevnikom Papandreujev [papandréujev-].

Pri imenih (zlasti francoskih in angleških), pri katerih se govorni končaj imena (in posledično besedotvorne podstave) bistveno razlikuje od zapisa (Manet, Hazard), pri izbiri priponskega obrazila sledimo bodisi zapisu (Manetov, Hazardov) bodisi izgovoru (Manetev, Hazardev), v govoru pa je priponsko obrazilo nedvoumno [-ev-], razen pri imenih na končni govorjeni [r], ki jih sklanjamo na dva načina – z nespremenjeno ali s podaljšano osnovo.

Če izglasni c v imenu ni zapisan s črko c, preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta:

• it. ⟨zz⟩: Cavazza [kaváca] – Cavazzov/Cavazzev [kaváčev-]; it. Pozzo [póco] – Pozzov/Pozzev [póčev-]
• nem. ⟨tz⟩: Clausewitz [kláu̯sevic] – Clausewitzov/Clausewitzev [kláu̯sevičev-]; Hertz [hêrc] – Hertzov/Hertzev [hêrčev-]
• nem. ⟨z⟩: Franz [fránc] – Franzov/Franzev [fránčev-]; Leibniz [lájbnic] – Leibnizov/Leibnizev [lájbničev-]
• madž. ⟨cz⟩: Ferencz [fêrenc] – Ferenczov/Ferenczev [fêrenčev-]