Pravopis 8.0

Jotacija

Z izrazom jotacija poimenujemo spremembo soglasnikov pred priponami z nekdanjim vzglasnim glasom j – jota (npr. Loka – *Lok-jan > Ločan), tudi če je bil soglasnik j v izglasju besedotvorne podstave (npr. goniti – *gonj-en > gonjen). Jotacija je povzročila spremembo soglasnika, zlitje glasov ali vrivanje zvočnika l pri besedotvorju, pa tudi pri tvorbi pridevniških primerniških in deležniških oblik.

  • k, g, h > č, ž, š: Loka – Ločan, Breg – Brežan, vrag – vražji, drag – dražji, duh – duša, polh – polšji
  • t in d > č in j: usmrtiti – usmrčen, pitati – piča, roditi – rojen, rediti – reja
  • c, s, z > č, š, ž: lisica – lisičji, visok – višji – višava
  • n, r in l > nj, rj in lj: goniti – gonjen, umoriti – umorjen, voliti – voljen
  • p, b, m, v in f > plj, blj, mlj, vlj in flj: potopiti – potopljen, ljubiti – ljubljen, Vrba – Vrbljan, lomiti – lomljen, loviti – lovljen, škof – Škofljica

Pri pridevniških oblikah se v knjižnem jeziku za šumnik vriva zvočnik j: volk – volčji, knez – knežji; tudi pri primernikih: visok – višji, nizek – nižji, tih – tišji, drag – dražji.

Pri pridevnikih na -ok (visok, globok) in -ek (sladek, tanek) primernik tvorimo iz njihovega korena (vis-, glob-, slad-, tan-).

Rezultati jotacije so pri mehkonebnikih oz. velarih k, g, h enaki kot pri prvi praslovanski palatalizaciji.

O jotacijskih premenah tipa Vrba – Vrbljan, Ribno – Ribnjan pri tvorbi prebivalskih imen glej tudi poglavje »Tvorjenje prebivalskih imen« (Besedotvorni oris).