Med prebivalska imena uvrščamo imena prebivalcev naselij, pokrajin, otokov, držav in celin ter imena pripadnikov narodov, delov narodov in ljudstev (etnonimi).

Prebivalsko ime nastane, ko besedotvorni podstavi zemljepisnega imena ali imena naroda dodamo priponska obrazila za moški spol (-(č)an, -jan, -(e)c, -ar), tem pa priponska obrazila za ženski spol (-ka, -ica, -inja).

Izjemoma se pripona za ženski spol dodaja neposredno na podstavo, in sicer le, če je moško ime tvorjeno s pripono -ec oz. -c.

Nekaterim prebivalskim imenom se besedovorna podstava pred priponskim obrazilom za prebivalsko ime podaljša z nekončno pripono -ov-/-ev- (Mars – Marsovec; Žiri – Žirovec, Kras – Kraševec) oz. -an- (Kuba – Kubanec).

Nekatera starejša prebivalska imena nimajo značilnih slovenskih priponskih obrazil za prebivalska imena (Anglež, Francoz, Poljak) ali pa so brez njih (Čeh, Grk, Rus). Ženske oblike teh imen so vedno tvorjene z obrazilom ‑inja (Angležinja, Francozinja; Čehinja, Grkinja, Rusinja), izjemoma -ka (Maorka).

Izbira priponskega obrazila za tvorjenje prebivalskega imena in uresničitev premene ob stiku z besedotvorno podstavo je pri prebivalskih imenih za slovenske kraje odvisna od lokalne rabe, pri slovenskih imenih tujih zemljepisnih pojavov (eksonimih) pa tudi od odločitve v preteklosti in današnje ustaljenosti. Nova prebivalska imena iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen tvorimo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja besedotvorne podstave.

Naglaševanje slovenskih prebivalskih imen je odvisno od lokalne rabe. (Glej ime Laze zgoraj.) Pri tvorjenkah iz prevzetih imen večina tvorjenk ohranja naglas na podstavi, pri drugih se naglas premakne, najpogosteje na pripono -an, če je ta nekončna (Šparta [špárta] – Špartanec [špartánəc]) ali končna (nem. Nürnberg [nírənberg-] – Nürnberžan [nirənberžán]; fr. Camargue [kamárg-] – Camaržan [kamaržán-]; Teksas [téksas] – Teksašan [teksašán]). Naglasni premiki so tudi pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ec, npr. Izrael [ízrael] – Izraelec [izraéləc]. Pri nekaterih imenih pa je naglas tudi samo na podstavi, npr. nem. Berlin [berlín] – Berlinčan [berlínčan]. O naglasnem mestu se poučimo v slovarju.

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen se praviloma ravnamo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja:

1. priponska obrazila -čan, -ec in -c dodajamo besedotvornim podstavam na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f;
2. priponsko obrazilo -an dodajamo besedotvornim podstavam na nezvočnike š – ž, č – dž.

Besedotvorna podstava ob stiku z obrazilom ostaja nespremenjena, če se končuje

1. na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d, f, prebivalska imena pa so tvorjena z različnimi priponskimi obrazili, najpogosteje s -čan ali -ec (slednja zlasti pri večjih enotah – državah, pokrajinah);

2. na nezvočnike š – ž, č – dž, priponsko obrazilo prebivalskega imena pa je -an.

Pri prebivalskih imenih iz slovenskih krajevnih imen z besedotvorno podstavo na končni l in n je izbira priponskega obrazila -jan utemeljena jezikovnorazvojno ali s poknjiženjem izvorno narečnega imena, a se v sodobni rabi pojavlja tudi ali samo priponsko obrazilo -an, npr. Polzela – Polzelan/Polzeljan; Sela – Seljan/Selan. Enako velja za prebivalska imena iz krajev Naklo, Ribno, Golo, Cerkno, Deskle, Slap ...

Pri imenih na končni p, b, m, v in f se pred priponsko obrazilo -jan v podstavo vriva zvočnik l, npr. Vrba – Vrbljan; Sava – Savljan.

Iz besedotvornih podstav z izglasnim sklopom polglasnik + zvočnik (npr. Komen [kómən]; Želimlje [želímlje] ž mn., rod. Želimelj [želíməl’]) so se prebivalska imena prvotno tvorila le s priponskim obrazilom -c (< -ec): Komenc [kómənc], Želimeljc [želíməl’c]. Pri ustrezni ženski obliki se -c nadomesti s priponskim obrazilom -ka, npr. Komenka [kómənka]; Želimeljka [želíməl’ka].

Priponsko obrazilo -c se je po analogiji uveljavilo tudi pri nekaterih prevzetih imenih, ki imajo v zadnjem zlogu neobstojni polglasnik, npr. Jemen [jémən] – Jemenc [jémənc], pri katerih je sicer bolj običajna tvorba s -čan, ki sledi vzorcu Bruselj [brúsəl’] – Bruseljčan [brúsəl’čan], torej: Jemen [jémən] – Jemenčan [jémənčan] ipd.

Soglasnik d v izglasju podstave se premenjuje z j pri imenih s sestavino -grad in nekaterih drugih slovenskih krajevnih imenih, npr.

• Dravograd – Dravograjčan; Bežigrad – Bežigrajčan; Beograd – Beograjčan; Carigrad – Carigrajčan;
• Bled – Blejec/Blejčan, Blejka/Blejčanka; Čedad – Čedajec/Čedadčan, Čedajka/Čedadčanka.

Soglasnik t v izglasju podstave se pri nekaterih starejših prevzetih imenih premenjuje s č:

• Egipt – Egipčan [egipčán]; Benetke – Benečan [benečán]; Nazaret – Nazarečan [nazaréčan]; Korint – Korintčan/Korinčan.

Pri imenu prebivalcev kraja Muta se odločamo med poknjiženo in govorjenemu jeziku bližjo obliko Mutčan/Mučan.

Nekatera prebivalska imena (ali pridevnik na -ski) iz prevzetih imen smo prevzeli iz drugih jezikov, zato ti ne sledijo vzorcem, značilnim za slovenščino.

1. Prebivalsko ime Moskovčan nastane po vzorcu tvorbe pridevnika iz ruščine Moskva – moskovski. Enako tvorimo izpeljanke tudi iz drugih imen z izglasjem nezvočnik + v:
   • Nikaragva – Nikaragovčan; Antigva – Antigovčan; Litva – Litovec (ob Litvanec).
2. Besedotvorna podstava je podaljšana z nekončno pripono -an- [án]:
   • Troja – Trojanec, Trojanka (nem. Trojaner); Budva – Budvanec, Budvanka (hr. Budvanin); Šparta – Špartanec, Tebe – Tebanec, Burma – Burmanec, Kuba – Kubanec.

Iz pisno nepodomačenih imen tvorimo prebivalska imena po analogiji z domačimi imeni, a so glasovi, ki vplivajo na izbiro priponskega obrazila ali na podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene soglasniške črke iz podstavnega imena ohranjamo, npr. nem. Bonn [bón] – Bonnčan [bónčan].
2. Mehčanih l’ in n’ v izglasju besedotvorne podstave ne zapisujemo z lj in nj, kadar sta zapisana
   • z dvočrkjem: šp. Sevilla [sevílja] – Sevillčan [sevíl’čan]; it. Bologna [bolónja] – Bolognčan [bolón’čan]; fr. Auvergne [ovêrn’/ovêrən’] – Auvergnan [overnján];
   • s črko z ločevalnim znamenjem: češ. Libeň [líbən’] – Libeňčan [líbən’čan];
   • s črkovnim sklopom, v katerem se črka i izgovarja j: it. Senigallia [senigálja] – Senigalličan [senigál’čan]; šp. Zulia [súlja] – Zuličan [súl’čan], polj. Gdynia [gdínja] – Gdyničan [gdín’čan].
3. Zvočnik j, zapisan s črko y ali i ali katerim koli drugim črkovnim sklopom (npr. ill, ly), zapisujemo tako, kot je zapisan v podstavnem imenu, npr. angl. Midway [mídvej] – Midwayčan [mídvejčan]; it. Pistoia [pistója] – Pistoičan [pistójčan]; it. Orsei [orsêj] – Orseičan [orsêjčan]; madž. Keszthely [késthej] – Keszthelyčan [késthejčan].
   • Vrivanje neobstojnega i v podstavo označujemo, in sicer zapisujemo v tem primeru izglasje tako, kot ga izgovarjamo – z zvočnikom j (po vzorcu ladja – ladijski), npr. it. La Spezia [la spécja] – Laspezijčan [laspécijčan]; it. Civitavecchia [čivitavékja] – Civitavecchijčan [čivitavékijčan].
   • Zvočnik j v protizevni vlogi je pisni del podstave, npr. it. Pavia [pavíja] – Pavijčan [pavíjčan]; šp. Almeria [almeríja] – Almerijčan [almeríjčan].
4. Zvočnik v, zapisan s črkama u ali w, pišemo kot v podstavnem imenu, npr. nem. Dachau [dáhau̯] – Dachaučan [dáhau̯čan]; angl. Glasgow [glázgou̯] – Glasgowčan [glázgou̯čan]; angl. Iowa [ájova] – Iowec [ájovəc], Iowka [ájou̯ka].
5. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo oz. opuščajo, se ohranjajo oz. opuščajo tudi v podstavi prebivalskega imena, npr.
   • fr. Nantes [nánt], rod. Nantesa [nánta] – Nantesčan [nántčan]; fr. Estaing [estên], rod. Estainga [estêna] – Estaingčan [estênčan];
   • fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja] – Marseillčan [marsêjčan]; angl. Yellowstone [jêlou̯stôu̯n], rod. Yellowstona [jêlou̯stôu̯na] – Yellowstončan [jêlou̯stôu̯nčan].

   O posebnostih pri pisnih sklopih ⟨ge⟩ in ⟨ce⟩ – Lawrence, Cambridge glej poglavje »Besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c in k – g, h« (Besedotvorni oris).

6. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas ali dvoglasnik, izgovorjen po slovensko, v zapisu ohranjamo, npr. nem. Bayreuth [bájrojt] – Bayreuthčan [bájrojtčan]; nem. Allgäu [álgoj] – Allgäučan [álgojčan].
7. Neobstojni polglasnik se v podstavi ohranja ob priponskem obrazilu -čan, npr. Dresden [drézdǝn] – Dresdenčan [drézdǝnčan]; nem. München [mínhən] – Münchenčan [mínhǝnčan]; angl. Manhattan [menhêtən] – Manhattančan [menhêtənčan]. Pred -čan se polglasnik ne zapisuje, če se podstava konča na r: Ulster [álstǝr] – Ulstrčan [álstǝrčan].
8. Vrivanje neobstojnih polglasnikov v soglasniški sklop zaznamujemo s črko e s polglasniško glasovno vrednostjo, npr. fr. Grenoble [grenóbəl] – Grenobelčan [grenóbəlčan]; hr. Tuzla [túzla] – Tuzelčan [túzəlčan]; nor. Oslo [óslo] – Oselčan [ósəlčan]. Pred -čan se polglasnik ne zapisuje, če se podstava konča na r: Le Havre [lə ávər] – Lehavrčan [lə ávərčan].

Besedotvorna podstava prebivalskega imena se v stiku s prvotnim obrazilom na -jan premenjuje, če se končuje na nezvočnike s – z, c ali k – g, h, sodobno prebivalsko ime pa je tvorjeno s priponskim obrazilom -an.

Pri izpeljankah iz pisno nepodomačenih imen se črkovni sklopi v izglasju besedotvorne podstave, ki je pri stiku z vzglasjem obrazila podvržena premeni, v celoti zamenjajo z ustrezno slovensko črko (č, š ali ž), npr. angl. Greenwich [grínič] – Greenwičan [gríničan]; fr. Dunkerque [denkêrk] – Dunkerčan [denkêrčan]; nem. Chemnitz [kémnic] – Chemničan [kémničan]; nem. Urach [úrah] – Urašan [úrašan]; fr. Camargue [kamárg-] – Camaržan [kamaržán].

Iz nekaterih slovenskih imen je prebivalsko ime tvorjeno s priponskim obrazilom -ar (ženska oblika na -ar|ica). V teh primerih je besedotvorna podstava nespremenjena:

• k: Jereka – Jerekar; Poljuka – Pokljukar; Šiška – Šiškar;
• g: Draga – Dragar.

Priponsko obrazilo -ar (ob nespremenjeni podstavi) je tudi pri prevzetem imenu Švica, tj. Švicar.

Iz imen z besedotvorno podstavo na soglasnik s tvorimo prebivalska imena na dva načina – s priponskim obrazilom -čan ali -an. Priponsko obrazilo -čan vpliva tudi na premeno podstavnega s v š (po zgledu v preteklosti tvorjenih vas – vaščan):

• Bilčovs – Bilčovščan; Veles – Veleščan;
• fr. Reims [rêms] – Reimščan [rêmščan].

Če je prebivalsko ime že kodificirano, sledimo uveljavljeni ali kodificirani obliki; če te ni, uveljavljamo izpeljavo s priponskim obrazilom -an, npr. fr. Metz [mês] – Mešan [mêšan].

Nekatera prebivalska imena (ali pridevnike na -ski) smo prevzeli iz drugih jezikov, zato ti ne sledijo vzorcem, značilnim za slovenščino. Podstavo imajo podaljšano

• z nekončno pripono -an-: Pisa – Pisanec;
• z nekončno pripono -ov- pri imenih na -⟨go⟩: Kongo – Kongovec, Tobago – Tobagovec, Togo – Togovec, Tongo – Tongovec. Izjema: Santiago [santjágo] – Santiažan [santjážan].

Če se izglasje besedotvorne podstave končuje na dva soglasnika (ck, sk, st, sk), sta pri tvorbi prebivalskega imena (z nekdanjo pripono *-jan) oba udeležena pri premeni. Sodobna prebivalska imena so tvorjena s priponskim obrazilom -an, izglasje podstave pa se spremeni.

• ck > č: Doneck – Donečan; Kuzneck – Kuznečan
• sk > šč: Minsk – Minščan, Gdansk – Gdanščan, Aljaska – Aljaščan, Nebraska – Nebraščan
• st > šč: Novo Mesto – Novomeščan, Zidani Most – Zidanomoščan
• ks > šč: angl. Halifax [hálifaks] – Halifaščan [hálifaščan], angl. Sussex [sásiks] – Susseščan [sásiščan], nem. Andechs [ándeks] – Andeščan [ándeščan]

Besedotvorna podstava imen na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z dvočrkji in nemimi črkami ter črkovnimi sklopi) je pri tvorjenju prebivalskih imen ne glede na izbiro priponskega obrazila (-čan/-ec) enaka rodilniški osnovi. Ta je podaljšana z zvočnikom j v zapisu in govoru ali le govoru.

Iz imen, ki se končajo na samoglasnik i in končnico -a ali -o, tvorimo prebivalsko ime tako, da protizevni j tudi zapisujemo. Enako velja za imena na izglasne samoglasniške sklope ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩ ipd., ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove.

Iz imen ženskega spola na izglasne samoglasniške sklope ⟨oa⟩ in ⟨uo⟩, ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove (Samoa, Capua, Papua), tvorimo prebivalska imena na dva načina:

1. za podstavo dodajamo nekončno pripono -an-, ki je najverjetneje posledica prevzema iz drugih jezikov, npr. port. Samoa – Samoanec; indon. Papua – Papuanec;
2. za podstavo dodajamo j (pri čemer sledimo potencialnim oblikam v needinskemu rodilniku s končnim j); te oblike so redke, samo pri port. Samoa – Samojec.

Imena, ki se končajo na nenaglašena ozka e in o, sklanjamo z daljšanjem osnove. Podstava prebivalskega imena pa je enaka rodilniški osnovi:

• šved. Örebro [êrebrọ], rod. Örebroja [êrebrọja] – Örebrojčan [êrebrọjčan]
• niz. Enschede [énshedẹ], rod. Enschedeja [énshedeja] – Enschedejčan [énshedejčan]

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz pisno nepodomačenih zemljepisnih imen sledimo slovenskim knjižnim vzorcem, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene samoglasniške črke in črke, zapisane z ločevalnimi znamenji, v izglasju podstavnega imena ohranjamo:
   • fin. Espoo [éspo], rod. Espooja [éspoja] – Espoojčan [éspojčan]
   • est. Sursoo [súrso], rod. Sursooja [súrsoja] – Sursoojčan [súrsojčan]
   • est. Hiumaa [híjuma], rod. Hiumaaja [híjumaja] – Hiumaajčan [híjumajčan]
   • šved. Umeå [úmeo], rod. Umeåja [úmeoja] – Umeåjčan [úmeojčan]
2. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas, v zapisu ohranjamo, npr.
   • ⟨ay⟩ za [e]: fr. Orsay [orsé] – Orsayjčan [orsêjčan]
   • ⟨ey⟩ za [i]: angl. Berkley [bə̀rkli] – Berkeleyjčan [bə̀rklijčan]
   • ⟨ou⟩ za [u]: fr. Ouagadougou [vagadúgu] – Ouagadougoujčan [vagadúgujčan]; Fontainebleau [fontenbló] – Fontainebleaujčan [fontenblójčan]
3. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo, se ohranjajo tudi v podstavi, npr.
   • fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója] – Bordeauxčan [bordójčan]; fr. Vaud [vó], rod. Vauda [vója] – Vaudčan [vójčan]; fr. Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja] – Calaisčan [kalêjčan]
   • fr. Courbevoie [kurbevu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája] – Courbevoiejčan [kurbevu̯ájčan]

Iz večbesednih zemljepisnih imen tvorimo enobesedna prebivalska imena, ki so besedotvorno medponsko-priponske zloženke ali izpeljanke iz predložne zveze (pri slovenskih imenih):

• Stari Trg – Starotržan; Škofja Loka – Škofjeločan; Kranjska Gora – Kranjskogorec, Kranjskogorka
• Za Kalvarijo – Zakalvarijec, Zakalvarijka
• Nova Zelandija – Novozelandec; Burkina Faso – Burkinafasec, Burkinafaska

Pri prevzetih imenih besednovrstna pripadnost sestavin imena ni vedno zanesljivo prepoznavna, podstavno ime pa ima pogosto nepregibne sestavine, ki so v izvornem jeziku členi, pridevniki ipd. Prebivalsko ime navadno tvorimo iz vseh sestavin imena:

• angl. Oklahoma City [oklahóma síti] – Oklahomacityjčan [oklahómasítijčan]; angl. Cape Town [kêjp tau̯n] – Capetownčan [kêjptau̯nčan]
• it. Monte Carlo [mónte kárlo] – Montecarlčan [móntekárlčan/móntekárəlčan]; fr. Saint-Tropez [sên-tropé] – Sainttropezčan [sên-tropêjčan]; angl. New York [njú jórk] – Newyorčan [njujórčan]
• fr. Le Havre [lə avər] – Lehavrčan [ləavərčan]

Prebivalsko ime, tvorjeno iz zemljepisnega imena z razlikovalnim ali identifikacijskim dodatkom, se navadno tvori le iz jedrne sestavine imena, kar za rabo v znanem kontekstu zadošča: Log pod Mangartom – Ložan, Ložanka; Mala Loka pri Višnji Gori – Maloločan, Maloločanka/Ločan, Ločanka. Če je vključitev dodatka zaradi nedvoumnosti nujna, se izrazimo opisno: prebivalci Loga pod Mangartom.

Pri prevzetih imenih (zlasti iz manj znanih neslovanskih jezikov) ne razlikujemo med predložnimi »dopolnili« in drugimi obveznimi sestavinami imena. Priporočeno in najbolj nedvoumno je, da se izrazimo opisno: prebivalci Ciudada de Méxica, prebivalci Ria de Janeira.

Zaradi stilističnih razlogov, in če je v sobesedilu omogočena nedvoumna identifikacija, je podstava prebivalskega imena lahko tudi jedrna sestavina večbesednega imena, npr. šp. Palma de Mallorca – Palmčan, šp. Santiago de Cuba – Santiažan, angl. Stratford Upon Avon – Stratfordčan, nem. Frankfurt ob Majni – Frankfurtčan, češ. Žďár nad Sazavou – Žďárčan

S stičnim vezajem so v slovenščini povezana dvojna imena, ki so združena navadno zaradi upravnih ali kakih drugih razlogov (Šmarje-Sap, Log-Dragomer). Prebivalsko ime tvorimo na dva načina, in sicer

• najpogosteje iz ene sestavine (pri tem upoštevamo lokalno rabo): Pri Cerkvi-Struge – Cerkvenec/Cerkvenčan; Šmarje-Sap – Šmarčan/Šmarec ali Sapljan (pridevnik je tvorjen iz prebivalskega imena);
• izjemoma iz obeh sestavin, pri tem priponsko obrazilo dodamo zadnji sestavini in vezaj ohranimo: Šmarje-Sapčan, Log-Dragomerčan.

Pri prevzetih imenih, pisanih z vezajem, pri tvorjenju tega ohranjamo, priponsko obrazilo pa dodamo zadnji sestavini imena:

• nem. Garmisch-Partenkirchen – Garmisch-Partenkirchenčan; pol. Bielsko-Biała – Bielsko-Białčan; češ. Frýdek-Místek – Frýdek-Míščan;
• fr. Aix-en-Provence – Aix-en-Provenšan; fr. Côte-dʼOr |departma| – Côte-dʼOrčan.