Pravopis 8.0

Polglasnik v zvezi soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩

V zvezo soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩ se vriva polglasnik, zapisan s črko e, le v položaju, ko sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ dvočrkji, tj. pred soglasnikom in v izglasju:

  • Dravlje [dráu̯lje], rod. dv./mn. Dravelj [drávəI’/drávəI], vrst. prid. draveljski [drávəl’ski/drávəlski];
  • žemlja [žémlja], rod. dv./mn. žemelj [žéməl’/žéməl], vrst. prid. žemeljni [žéməl’ni/žéməlni];
  • kretnja [krétnja], rod. dv./mn. kretenj [krétən’/krétən], vrst. prid. kretenjski [krétən’ski/krétənski].

Polglasnik v prevzetih imenih

V prevzetih imenih je polglasnik zapisan z različnimi samoglasniškimi črkami. V imenih iz bolj znanih jezikov je najpogosteje zapisan s črkami ⟨e⟩, ⟨a⟩ in ⟨u⟩, npr. angl. MacArthur [məkártur], angl. Coward [kávǝrd‑]; angl. Salisbury [sólzbəri], angl. Curtis [kə̀rtis]. Izgovor je zlasti v primerih, ko je zapisan z ⟨e⟩, lahko približan izvirnemu: fr. Remarque [remárk/rəmárk], fr. Lesage [lesáž‑/ləsáž‑].

Sredi imena pred zvočnikom na morfemski meji izgovarjamo e ali polglasnik, npr. nem. Düsseldorf [díseldórf/dísəldórf], nem. Heidelberg [hájdelberg‑/hájdəlberg‑]; nem. Babenberg [bábenberg‑/bábənberg‑]; toda norv. Heyerdahl [hêjerdal].

Ob črki ⟨r⟩ sredi besede ali v edinem zlogu je bil v starejših priročnikih priporočen izgovor širokega e, danes izgovarjamo tudi polglasnik, če je ta polglasnik oz. slovenskemu polglasniku podoben glas izgovorjen tudi v izvornem jeziku, npr. nem. Jörg [jêrg‑/jə̀rg], nem. Junkers [júnkers/júnkərs], nem. Peterman [péterman/pétərman], angl. Churchill [čêrčil/čə̀rčil].

Polglasniški izgovor črke ⟨e⟩ v izglasju vpliva na pregibanje besede, npr. nem. Heidegger [hájdegər], rod. Heideggra [hájdegra] proti nem. Heidegger [hájdeger], rod. Heideggerja [hájdegerja]. Tako tudi Hofer [hófər/hófer].

V nekaterih jezikih je polglasnik zapisan tudi s črkami, ki imajo posebna ločevalna znamenja, npr. v albanščini z ⟨ë⟩ (alb. Kukës [kúkǝs]), v romunščini z ⟨î/â⟩ (rom. Tîrgovişte/Târgovişte [tərgôvište]), v estonščini z ⟨õ⟩ (est. Jõhvi [jə̀hvi]) ipd., ali dvo‑ ali veččrkjem, npr. v francoščini (fr. Maubeuge [mobêž‑/mobə̀ž‑], fr. Delacroix [delakru̯á/dəlakru̯á]).

O glasovni vrednosti črk v drugih jezikih glej preglednice za prevzemanje.

Tudi v tujih imenih se polglasnik kdaj izgovarja, čeprav se ne piše, npr. v osnovah nekaterih tujih imen: angl. McDonald [məgdônald‑].

Polglasnik je pri prevzemanju izgovorna olajšava in povzroči razpad soglasniškega sklopa ter z zvočnikom tvori nov zlog:

  1. v izglasju (nem. Haydn [hájdən], rus. Piotr [pjótər], nem. Trakl [trákəl]; angl. Apple [êpəl], fr. Sartre [sártər], fr. Charles [šárl/šárəl]) ali
  2. pred vzglasnim zvočniško‑nezvočniškim sklopom v imenih iz neevropskih jezikov (Nkrumah [ənkrúmah], Mbappé [əmbapé]).

O zvočniških in nezvočniško‑zvočniških sklopih glej poglavji »Zvočniški sklopi« in »Posebni nezvočniški sklopi«.