Pravopis 8.0

Sklopi

Nastanek in vrste sklopov

Sklop nastane, ko zaporedne sestavine govora brez dodatnih obrazil združimo v novo besedo:

  • petindvajset (< pet + in + dvajset),
  • dolgčas (< dolg + čas), nebodigatreba (< ne + bodi + ga + treba), dopoldne (do + poldne),
  • seveda (< se + ve + da), morebiti (< more + biti), kajpada (< kaj + pa + da), kajne (< kaj + ne), bogve (< bog + ve), očenaš (< oče + naš),
  • poceni (< po + ceni), navkreber (< na + v + k + reber), nadvse (< nad + vse), mimogrede (< mimo + grede);
  • zbogom (< z + bogom),
  • izpod (< iz + pod), izza (< iz + za),
  • četudi (< če + tudi), nakar (< na + kar),
  • malomaren (< malo + maren).

Sklope tvorimo tudi priložnostno, navadno za doseganje stilnih učinkov v leposlovnih ali manj formalnih besedilih, npr. Malo študira, kajpavem, kaj. ▪ Menjajo se po sistemu »kdobokoga«.

Naglaševanje sklopov

Sklopi imajo navadno toliko naglasov, kolikor jih ima njihova besedotvorna podstava, npr. seveda [sevéda] < [se vé, da], enaindvajset [ênaindvájset] < [êna in dvájset], nebodigatreba [nebódigatréba] < [ne bódi ga tréba], nepridiprav [neprídipràu̯/nepridipràu̯] < [ne prídi pràu̯].

Posebnost

Nekateri sklopi imajo en naglas, npr. dolgčas [dôu̯kčas] < [dôu̯k čàs], pridanič [prídanič] < [prída nìč], očenaš [očenàš] < [ôče nàš]; malomaren [malomárən] < [málo márən]; boglonaj [bọklónaj] < [bók lónaj].

Pisanje sklopov skupaj ali narazen

Sklope pišemo skupaj. 

Če vsaj ene sestavine podstave v njenem osnovnem pomenu ne uporabljamo več kot samostojno besedo, jih navadno pišemo skupaj, npr. prmejduš, onkraj, ponekod, dokaj, narazen, zdaleč, vendar naprodaj in na prodaj.

Podatek o tem, ali je beseda sklop, ki ga pišemo skupaj, prinašajo slovarji knjižnega jezika.

Posebnosti pri pisanju sklopov skupaj ali narazen

Števniški sklopi

Med sklope uvrščamo glavne števnike do sto (dvanajst, triinštirideset) in stotice (dvesto, šeststo, devetsto). Vsi drugi glavni števniki so zapisani narazen – kot besedne zveze (dvesto trideset). Skupaj pišemo tudi vrstilne (drugi, dvestotrideseti), ločilne in množilne števnike ter vse druge tvorjenke iz števnikov (dvanajstica).

Sklopi s -koli

Sklope s členico (-)koli (kdorkoli, česarkoli, kjerkoli) kot besedne zveze oziralnega zaimka in členice pišemo tudi narazen (kdor koli, česar koli, kjer koli).

Sklopi z le

Sklope z le pišemo z vezajem, če je le na prvem mestu (le-ta, le-tega, le-tu), sicer pa skupaj (tale, tegale, tule).

Sklope z le uporabljamo redko. Kadar se v večstavčni povedi nanašamo na zadnji člen nekega naštevalnega niza prvega stavka, se v drugem stavku nanj sklicujemo s poudarjenim kazalnim zaimkom (le-ta).

Osebni zaimki kot sklopi

Med sklope uvrščamo osebne zaimke v imenovalniku dvojine, ki so nastali iz zveze zaimka in števnika dva: midva, medve/midve; onadva, onidve; vidva, vedve/vidve. V neimenovalniških sklonih sklanjamo zaimke kot besedne zveze ali pa števniški del celo opuščamo: vaju (dveh), njiju (dveh). V množini jih kot besedne zveze pišemo narazen: mi štirje, ve tri.

Če zveze predloga (na, za, pod ...) in osebnega zaimka (mêne, têbe, njêga, njó) v navezni (okrnjeni) obliki (me, te, nj-, njo) sklopimo, tj. pišemo skupaj, se naglas prenese na predlog (náme, nádme, póme, záme – náte, nádte, póte, záte – nánjo, nádnjo, pónjo, zánjo – nánj, nádenj, pónj, zánj.

Podstava sklopa se lahko prilagodi enobesednosti, in sicer z vrivanjem samoglasnika med predlog in navezni zaimek (váme, váte, vánj; nádenj). Moška oblika zaimka za tretjo osebo je v sodobni obliki pred sklapljanjem skrajšana, npr. pónj (< po njêga), zánj, vánj ipd.).

Če naglas ni na predlogu, pišemo te zveze narazen (na mé, na té, v mé, v té); take zveze so danes stilno zaznamovane.

Sklopi in zveze s predlogi

Sklopi s predlogi, npr. odspodaj, potem, natanko, zakaj, se lahko pomensko razlikujejo od narazen pisane besedne zveze z istimi sestavinami: Odspodaj čaka (Kje?) nasproti Od spodaj prihaja (Od kod?). Med sestavine besednih zvez lahko dodamo poljubne besede, npr. Od (čisto) spodaj prihaja ...

Tako tudi:

  • Kmalu potem je odšel. – Kmalu po tem (dogodku) je odšel.
  • Delamo natanko po načrtu. – Testo razvaljamo na (zelo) tanko.
  • Zakaj si to naredil? – Ni šlo za (nič) kaj resnega.
  • Ponavadi zamuja. – Po (svoji grdi stari) navadi zamuja.

Nekatere prislove obravnavamo kot sklope s predlogi in jih pišemo skupaj ali kot predložne besedne zveze in jih pišemo narazen:

  • Delo je opravil napol/na pol. – Zastavo je spustil na skoraj pol droga.
  • Navidez/na videz se je strinjala. – Pazi na (svoj) videz.

Sklopi z glagolom vedeti

Sklopi, tvorjeni z osebno obliko glagola vedeti (kdove, bogve), imajo vlogo členkov. Uporabljamo jih za izražanje okvirne ocene, navadno pred zaimki: Kdove koliko jih pride; Ni bil bogve kaj. Lahko jih tudi sklapljamo z zaimki, npr. kdove kam / kdovekam, bogve kdo / bogvekdo). Te sklope je treba razlikovati od besednih zvez, v katerih je glagol vedeti rabljen samostojno in v svojem prvotnem pomenu, npr. Kdo (ne) ve, kaj se mu plete po glavi.

Zveze členka in prislova niso sklopi in jih pišemo narazen, npr. le malo, prav tam, prav tako, čim več, čim prej, čim bolj, tem več.

Le iz zveze členka čim in prislova prej je mogoče tvoriti pridevniško izpeljanko, ki jo zato pišemo skupaj (tak, ki je čim prej > čimprejšnji). Pri vseh podobno glasečih se zvezah gre za zveze oziroma zaporedja členkov in stopnjevanih pridevnikov (čim + boljši = čim boljši; čim + večji = čim večji).