Krajšave so kratice, okrajšave, simboli in formule, nastale zaradi potrebe po kratkosti izražanja. Slovenščina ima čedalje več domačih in prevzetih krajšav. V jezikovnem razvoju se vse te oblike tudi spreminjajo: simboli in formule kot dogovorjena znamenja v okviru strok precej manj kot okrajšave, ki težijo k vse večjemu poenobesedenju (i. t. d. > itd.), in kratice, ki pogosto prehajajo med lastna imena (UNICEF > Unicef) in občna poimenovanja (EMŠO > emšo).

Kratice so ustaljene krajšave večbesednih poimenovanj ali tvorjenk, ki jih navadno pišemo s samimi velikimi črkami.

Kratice nastanejo tako, da netvorjene in tvorjene besede ali stalne besedne zveze okrnimo, navadno do začetnih črk besed oziroma njihovih delov (Slovenska akademija znanosti in umetnosti > S, A, Z, U > SAZU; Kulturno-umetniško društvo > K, U, D > KUD; ultravijolični > U, V > UV; Zakon o medijih > Z, Med > ZMed; enotna matična številka občana > E, M, Š, O > EMŠO).

Kratice navadno pišemo z velikimi črkami, slovnične besede (veznike, predloge) pa izpuščamo (Narodna in univerzitetna knjižnica > N, U, K) ali jih zapišemo z malimi črkami (Bosna in Hercegovina > B, i, H; Zakon o medijih > Z, Med). Tako dobljene krne iz besednih zvez strnemo v kratico (N, U, K > NUK; B, i, H > BiH; Z, Med > ZMed).

Kratice glede na to, kako jih izgovarjamo, delimo na:

1. črkovalne (EKG, FF, PVC, NK), pri katerih zaradi značilne glasovne sestave izgovarjamo vsako črko posebej; soglasnike izgovarjamo na dva načina: bodisi z ustreznim glasom in polglasnikom ali z ustreznim glasom in samoglasnikom e oz. a (PVC [pévécé] in [pə̀və̀cə̀], NK [ênká] in [nə̀kə̀]);
2. nečrkovalne (NUK, SAZU, TEŠ), ki jih običajno izgovarjamo kot druge besede ([núk], [sazú], [téš]).

   O načinih črkovanja v slovenščini glej poglavje »Slovenska abeceda«.

Kratice sklanjamo (DUTB DUTB-ja). Kadar iz njih napravimo tvorjenke, pregibamo tudi te (DUTB-jev DUTB-jeva DUTB-jevo).

Končnice in obrazila pišemo za vezajem z malimi črkami, če se kratica govorno končuje na:

1. soglasnik (OZN OZN-a, OZN-ov [ózèèn ózèêna ózèênov-]; ŠOS ŠOS-a, ŠOS-ov [šós šósa šósov-]) ali
2. naglašeni samoglasnik (OZN OZN-ja, OZN-jev [ózə̀nə̀ ózə̀nə̀ja ózə̀nə̀jev-], STA STA-ja, STA-jev [èstèá èstèája èstèájev-]).

Nečrkovalne kratice pogosto preidejo med navadno besedje in jih tako tudi pisno pregibamo (Ajpes Ajpesa, Ajpesov; aids aidsa; Unesco Unesca, Unescov; Nasa Nase, Nasin; emšo emša).

Kratice so praviloma samostalniki (BDP 'bruto domači proizvod', TV 'televizija'), redkeje tudi pridevniki (UV 'ultravijoličen', TV 'televizijski').

Samostalniške kratice so najpogosteje moškega spola, in sicer ne glede na to, katerega spola je jedrna beseda podstave (DDV < davek na dodano vrednost, NUK < Narodna in univerzitetna knjižnica, KUD < kulturno-umetniško društvo, SNG < Slovensko narodno gledališče). Večinoma se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi (DDV-ja, NUK-a, KUD-a, SNG-ja).

Črkovalne in tudi nečrkovalne kratice sklanjamo tudi po ničtem sklanjatvenem vzorcu, ne glede na to, katerega spola je jedrni samostalnik v podstavi: brez DDV, ARSO – na ARSO; DNK – o DNK, EU – iz EU; MNZ – pri MNZ.

Med samostojnima kraticama, ki se povežeta v novo enoto, naredimo presledek (ZRC SAZU, OE UJP, IDV FDV).

Kadar kratici sledi številski dodatek, ga pišemo na različne načine (SSKJ2, ZIL-1, MP3/mp3, NUK 2, SVL I).

Kratice s številskimi dodatki, pisanimi brez presledka, se v zvezah sklanjajo drugače, kot kadar so rabljene samostojno (v SSKJ-ju/SSKJ, vendar v SSKJ2; gradnja NUK-a/NUK in gradnja NUK-a 2 / NUK 2).

Kratice v besednih zvezah nastopajo kot nesklonljive samostojne enote, za njimi je presledek (EKG laboratorij, ABS zavore, UV žarki, AV oprema).

Okrajšave so okrajšano zapisane besede ali besedne zveze. Znamenje okrajšanosti je pika.

Okrajšamo lahko besede in besedne zveze, in sicer na različne načine, tako da ohranimo:

1. prvo črko samostojne besede ali vsake besede v zvezi (c. – cesta; g. – gospod; itd. – in tako dalje);
2. prvo in zadnjo črko besede (dr. – doktor (tudi v pomenu ‘doktorica’); ga. – gospa);
3. poljubno število začetnih črk, ki se končajo na soglasnik (dram. – dramaturg, dramaturginja, dramski; prof. – profesor/profesorica; oz. – oziroma; npr. – na primer; Ur. l. – Uradni list);
4. izbrane soglasnike (gdč. – gospodična; mrd. – milijarda; tč. – točka).

Kadar krajšamo tvorjenke, navadno ohranimo prve črke vsake polnopomenske enote (zf. < znanstveno fantastični, sh. < srbohrvaški, ide. < indoevropski) oziroma pri sestavljenkah prvo črko predponskega obrazila in okrajšavo podstave (ppolk. < podpolkovnik).

Pri besednih zvezah načeloma okrajšamo vsako prvino, krajšavni piki pa sledi presledek: t. i. (< tako imenovani/imenovana/imenovano), d. o. o. (< družba z omejeno odgovornostjo), izr. prof. (< izredni profesor / izredna profesorica), op. a. (< opomba avtorja/avtorice), dr. dent. med. (< doktor/doktorica dentalne medicine), Ur. l. (< Uradni list).

Zaradi pogoste rabe nekaterih besednih zvez oziroma iz njih nastalih okrajšav se je vmesna krajšavna pika postopoma opustila: itd. (< in tako dalje), itn. (< in tako naprej), ipd. (< in podobno), npr. (< na primer), tj. (to je), mdr. (< med drugim), idr. (< in drugo, in drugi).

Okrajšave izobrazbenih (Marko Horvat, univ. dipl. inž. les.; Andreja Mlakar, dr. med.), akademskih (asist. dr. Janez Kos) in znanstvenih nazivov (dr. Barbara Kovač, znan. sod.) pišemo ob osebnih imenih v različnih položajih skladno z zakonodajo.

Izobrazbene oz. strokovne nazive, ki so pridobljeni po visokošolskih in višješolskih študijskih programih ter po bolonjskih študijskih programih prve in druge stopnje, pišemo za imenom in vejico (Peter Potočnik, univ. dipl. inž. les.; Mojca Vidmar, mag. angl.; Petra Kalan, akad. slik.).

Znanstvene nazive, pridobljene po končani tretji bolonjski stopnji oz. doktoratu ali po znanstvenem magisteriju, pišemo pred imenom (mag. Nataša Kotnik, dr. Rok Kralj). Pred imenom pišemo tudi akademske nazive, ki jih pridobi posameznik na univerzi (red. prof. dr. Martin Oblak), in častne nazive (akad. dr. Alenka Turk).

Akademske nazive, ki jih pridobi posameznik na nepedagoških raziskovalnih ustanovah, pišemo za imenom in vejico (dr. Vesna Hribar, viš. znan. sod.).

Okrajšave navadno beremo tako, da jih sproti razvezujemo. Poved Govoril je s prof. Novakom. preberemo Govoril je s profesorjem Novakom.; poved Govoril je z dr. Janjo Kuhar. preberemo Govoril je z doktorico Janjo Kuhar.

Okrajšave, nekatere so tudi kratice (PDF, HTML), ki jih uporabljamo kot končnice spletnih domen in datotek, pišemo s piko na levi, npr. .com (< angl. company 'podjetje'), .net (< angl. network 'omrežje'), .org (< angl. organisation '(neprofitna) organizacija'); .pdf (< PDF, angl. portable document format 'format prenosljive datoteke'); .gif (< GIF, angl. graphics interchange format 'format slikovne datoteke'); .si (< 'Slovenija').

Kratkopisne krajšave so tiste, pri katerih poleg črk izkoriščamo izgovor številk, npr. s5 'spet'; 5er ali 5R 'Peter'; ju3 'jutri'; Mi2 'Midva' (ime glasbene skupine).

Simboli so grafična znamenja za mere, fizikalne količine, kemijske elemente, matematične pojme, denarne enote, strani neba ipd. Nastanejo s krnitvijo navadno ene besede (Na – novolat. natrium 'natrij', H – novolat. hydrogenium 'vodik', t – lat. tempus 'čas', cm – centimeter, S – sever) ali z združevanjem različnih krnov (HRK – hrvaška kuna, MS – Murska Sobota, SZ – severozahod, XL – angl. extra large 'zelo velik'). Pišemo jih po dogovoru – z malimi ali velikimi črkami in brez pike, izjemoma z malo ali veliko črko (l ali L – liter).

Simbole za merske enote pišemo s presledkom za številko: 35 m, 10 %, 220 V, 5 a (pet arov), drugače kot 5a + 3b (pet a + tri b) v algebri.

Simboli se lahko z drugimi simboli, števkami ali ločili družijo v nove simbolne enote (mA, m², km/h).

Simboli v besednih zvezah nastopajo kot nesklonljive samostojne enote, za njimi je presledek (AAA baterija; Cu kristal 'bakrov kristal').

Simbole izgovarjamo narekovalno (Na [nə̀á] in [èná]), v besedilu jih večinoma razvezujemo v besede (Na – natrij, m – meter). Za nekatere obstajajo slovenske ustreznice: H – vodik, t – čas.

Simboli se lahko združujejo tudi v formule, tj. kratke simbolične zapise, ki se uporabljajo v matematiki, naravoslovnih in tehniških znanostih za opis odnosov med količinami in sestavinami.

Kemijske formule nastanejo tako kot kratice – s krnitvijo besed, krne pa nato strnemo v formulo, npr. H₂O (vodikov oksid, voda), NaCl (natrijev klorid). Pišemo jih brez okrajšavnih pik in jih ne pregibamo, izgovarjamo pa jih črkovalno (CO [cə̀ó] in [céó], H₂O [há dvá ó]).

Matematične formule so v splošnem obrazci, ki povedo, kako izračunati neko količino ali vrednost (Ploščino kvadrata izračunamo po formuli p = a².).

Ker formule uporabljamo predvsem v strokovnih besedilih, zanje velja, da jih pišemo skladno z dogovorno normo posameznih strok.