V poglavju »Prevzete besede in besedne zveze« so obravnavana splošna načela, ki jih upoštevamo, kadar v slovenski knjižni jezik prevzemamo besede in besedne zveze iz drugih jezikov, in sicer prilagoditve pisave, prilagoditve glasov in naglasa ter prilagoditve slovničnih kategorij.

Poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov« prinaša napotke za glasovno in pisno slovenjenje ter prečrkovanje okoli 45 pisav oziroma jezikov, med njimi za večino evropskih jezikov in za tiste oddaljene jezike, katerih imena so pogosteje rabljena v slovenščini.

Jeziki so razdeljeni glede na pisave, tj. na latinične in nelatinične, slednje nadalje še na grško-cirilične in azijsko-afriške nelatinične pisave, ki jih moramo v slovenščini prečrkovati.

Pri vsakem posameznem jeziku so obravnavana naslednja področja: pisava; izgovor oz. naglasno mesto; razmerja med črkami in glasovi s ponazoritveno preglednico črka – glas; podomačevanje besed in besednih zvez; posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik. Po potrebi je dodan oris poglavitnih razlik med rabo ločil v obravnavanem jeziku in slovenščini.

OPOMBA: Končna ureditev poglavja, ki bo sledila uvodni razdelitvi po jezikih, bo oblikovana po predstavitvi vseh jezikov. V obdobju javne razprave na spletno mesto Pravopis 8.0 Pravopisna komisija dodaja postopoma tiste jezike, ki bodo lahko pripravljeni glede na možnosti angažiranja avtorjev in strokovnjakov za posamezne jezike. V skladu s tem bo poglavje dopolnjeno s krovnimi poglavji o prečrkovanju iz nelatiničnih pisav.

Vse latinične pisave izhajajo iz osnovnega latiničnega črkopisa, ki obsega 26 črk, in sicer: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Ob vsakem jeziku je prikazano zaporedje črk v abecedi tega jezika. Predstavljeni so tudi podatki o razmerju do osnovnega latiničnega črkopisa, tj. izločanju črk in dodajanju oz. rabi posebnih črk, črk z ločevalnimi znamenji in dvo- in veččrkij.

Vse cirilične pisave izhajajo iz osnovnega ciriličnega črkopisa, ki obsega 24 črk, in sicer: ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨еЕ⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨и И⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨у У⟩, ⟨фФ⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨ш Ш⟩.

Ob vsakem jeziku je prikazano zaporedje črk v abecedi (azbuki) tega jezika. Predstavljeni so tudi podatki o razmerju do osnovnega ciriličnega črkopisa, tj. dodajanju oz. rabi posebnih črk in črk z ločevalnimi znamenji ter dvo- in veččrkij.

Starogrška in novogrška pisava obsegata 24 črk.

Zaporedje črk v starogrški in novogrški abecedi (alfabetu) je enako, izgovor nekaterih črk pa se razlikuje: ⟨αА⟩, ⟨β Β⟩, ⟨γ Γ⟩, ⟨δΔ⟩, ⟨εΕ⟩, ⟨ζ Ζ⟩, ⟨η Η⟩, ⟨θ Θ⟩, ⟨ιΙ⟩, ⟨κΚ⟩, ⟨λ Λ⟩, ⟨μΜ⟩, ⟨𝜈Ν⟩, ⟨ξΞ⟩, ⟨οΟ⟩, ⟨πΠ⟩, ⟨ρΡ⟩, ⟨σ/ςΣ⟩, ⟨τ Τ⟩, ⟨υ Υ⟩, ⟨φΦ⟩, ⟨χ Χ⟩, ⟨ψΨ⟩, ⟨ωΩ⟩.

V preglednici so predstavljene grške črke in njihove latinične ustreznice.

Naglasna znamenja v starogrški pisavi označujejo mesto naglasa in tonem. Pri prečrkovanju jih ohranjamo, in sicer uporabljamo

• ostrivec (oz. akut): Sokrátes (gr. Σωκράτης),
• strešico (namesto t. i. cirkumfleksa): Proîtos (gr. Προῖτος),
• krativec (oz. gravis): Ioulianòs ho Apostátes (gr. Ίουλιανὸςὁ Ἀποστάτης).

Polkrožec pred veliko začetnico pri imenih, ki se začenjajo na samoglasnik ali na soglasnik r, označuje šibki ali ostri pridih:

• šibki pridih pri prečrkovanju opuščamo: Αntigóne (gr. Ἀντιγόνη),
• ostri pridih zapisujemo s črko ⟨h⟩: Hómeros (gr. Ὅμηρος).

Šibki in ostri pridih se izjemoma zapisujeta tudi sredi besede v sklopu ⟨-ῤῥ-⟩, ki se prečrkuje kot ⟨rrh⟩: Pýrrhos (gr. Πύῤῥος).

Pri prečrkovanju dolžine praviloma ne zaznamujemo, zato črki ⟨ω⟩ in ⟨η⟩, ki sta se v stari grščini uporabljali za zapisovanje dolgega glasu [o] oz. [e], po navadi prečrkujemo enako kot ⟨ο⟩ in ⟨ε⟩, ki sta zaznamovali ustrezna kratka glasova: Origénes (gr. Ὠριγένης), Héra (gr. Ἥρα). Izjemoma, pri citatni rabi npr. občnih besed, uporabimo tudi zapis s črtico (makronom), ki označuje dolžino, tj. ⟨ō⟩ oz. ⟨ē⟩: týchēali týche ‘usodaʼ (gr. τύχη).

Dvojno piko, ki označuje nedvoglasniški izgovor, pri prečrkovanju navadno opuščamo: Deiáneira (gr. Δηϊάνειρα).

Za prečrkovanje nove grščine ne potrebujemo slovenskih ustreznic ločevalnih znamenj, saj jih novejši novogrški pravopis opušča.

Dvojne soglasnike razen sklopa ⟨γγ⟩ zapisujemo dvojno: Apóllon (gr. Ἀπόλλων).

Soglasniške sklope ⟨γγ⟩, ⟨γκ⟩, ⟨γξ⟩, ⟨γχ⟩ prečrkujemo kot ⟨ng⟩, ⟨nk⟩, ⟨nx⟩, ⟨nch⟩: Lóngos (gr. Λόγγος), Ánkyra (gr. Ἄγκυρα), Sphínx (gr. Σφίγξ).

Pri prečrkovanju pravih in nepravih dvoglasnikov (kratkih in dolgih) se zapišeta oba dela, pri čemer se drugi del dvoglasnikov na -u zapiše s črko ⟨u⟩, drugi del dvoglasnikov na -i pa s črko ⟨i⟩: Oinómaos (gr. Οἰνόμαος), Aulís (gr. Αὐλίς).

Če je dvoglasnik naglašen, se pri pravih dvoglasnikih naglas piše na drugi del, pri nepravih pa na prvi del: Haímon (gr. Αἵμων), Háides (gr. Ἅιδης).

V zaporedju dveh kratkih samoglasnikov se naglas zapisuje na prvega, če sta se samoglasnika izgovarjala dvozložno: Láios (gr. Λάιος).

Dvočrkje ⟨ου⟩ se prečrkuje enako kot dvoglasniki: Ouranós (gr. Οὐρανός).