Piko (.) najpogosteje uporabljamo kot levostično končno stavčno ločilo. Zapisujemo jo na koncu pripovednih povedi:

Korenine rastlin rastejo različno globoko. ▪ Slovenija se je v nizu državnih in mednarodnih dokumentov obvezala k ohranjanju rjavega medveda. ▪ Otok je skoraj okrogel, obdajajo pa ga visoke prepadne stene. ▪ Vprašanje je, ali bodo obnovili stavbo. ▪ Ali smo bili uspešni – tega ne bomo nikoli izvedeli. ▪ Zapri vrata. ▪ Prihajamo. ▪ Hvala. ▪ Ne.

Pri podredjih končno ločilo določa glavni stavek. Piko zato pišemo na koncu zložene povedi, tudi kadar pripovednemu glavnemu stavku sledi odvisnik z vprašalnim ali velelnim skladenjskim naklonom:

Zanima nas, ali bi podprli pobudo za zvišanje minimalne plače. ▪ Sprašujem se, zakaj so določene gore za krajevno prebivalstvo svete. ▪ Varnostni službi so zabičali, naj deluje po predpisih. ▪ Naročil je, da ga pokliči.

Končne pike ne pišemo na koncu povedi, ki so po funkciji

• naslovi (medijskih in drugih besedil, knjig, umetniških stvaritev ipd.): Poletno vročino bodo prekinile nevihte • Ujeli vlomilca ▪ Namesto koga roža cveti ▪ Gremo mi po svoje ▪ Dekle z bisernim uhanom
• napisi (k slikovnim in podobnim delom besedil): Zemljevid Evrope med obema svetovnima vojnama ▪ Cerkovna ordninga (1564) ▪ Maribor s Pohorja ▪ Sveža Banksyjeva poslikava se je pojavila v Londonu
• navedbe virov (ob preglednicah, slikovnih prikazih ipd.): Vir: Banka Slovenije ▪ Vir: arhiv Notranjskega ekološkega centra

Končne pike ne pišemo na koncu povedi, ki so oblikovane v stolpce:

– glave dopisov
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Novi trg 4
1000 Ljubljana
01 470 61 60
isj@zrc-sazu.si

– podpisi v dopisih
Jana Novak(,)
vodja oddelka

– naslovi na kuvertah
Janez Kovač
Šolska ulica 16
5220 Tolmin

– abecedni in drugi seznami
Horvat, Ana
Kovač, Janez
Novak, Jana
Potočnik, Jože

– napisi na uradnih listinah (npr. diplomah, priznanjih)

POSEBNO PRIZNANJE
prejme
Jelka Novak
za gozdni med

– naslovne strani knjig

Kajetan Kovič
Moj prijatelj Piki Jakob
Ilustrirala Jelka Reichman

– nestavčni alinejni zapisi
Sklep prejmejo:
- kandidatka
- mentor
- arhiv

Piko lahko uporabimo za začetnim in končnim pozdravom v dopisih (namesto pike se pogosteje pojavlja vejica, lahko tudi klicaj; končni pozdrav je redkeje tudi brez ločila):

Spoštovana ga. Kovač.

Pozdravljeni.

Lepo vas pozdravljam.
Dr. Jan Novak

Z najlepšimi pozdravi.
Vaš Jan

V alinejnem (odstavčnem) zapisu, označenem s pomišljajem, grafičnimi znamenji, črkami ali števkami, zadnjo naštevalno enoto zaključimo s piko, kadar so prejšnje enote zaključene z vejicami ali podpičji:

Maji so razvili matematiko in astronomijo:
• v matematiki so prvi uvedli ničlo;
• čas naj bi na ramenih nosili bogovi; ob koncu dneva, meseca ali leta je eden od bogov breme odložil, ob začetku ga je drugi pobral;
• majevski verski koledar je imel dvajset mesecev, vsak je imel trinajst dni.

Pika se kot levostično nestavčno ločilo uporablja:

• za okrajšavami besed in besednih zvez (t. i. okrajšavna pika): dr. ▪  t. i. ▪ Ur. l. ▪ H. Potočnik ▪ itd.
• za vrstilnimi števniki in prislovi, zapisanimi s številko: v 80. letih 20. stoletja ▪ ob 8. uri  ▪  31. december ▪ 1. 5. 2024 ▪ Elizabeta II. ▪ 1. ‘prvič’, 2. ‘drugič’ …
• redko kot znamenje za vsako izpuščeno črko na koncu besed ali števko v letnicah (pogosteje se v tej vlogi pojavljajo levostične tri pike): S soplesalcem sta kot r.. in srajca. ▪ Ni mogel predvideti, da se bo zgodilo to sr....  ▪ Pisalo se je leto 18..

Pika se kot stično nestavčno ločilo uporablja:

• v okrajšavah tvorjenk: l.r. (< lastnoročno) ▪ rim.kat. (< rimokatoliški) ▪ slo.-ang. (slovensko-angleški)
• za ločevanje ur in minut pri navajanju časa: od 8.45 do 17.00
• za označevanje meje med tisočicami in stoticami ter naslednjimi enotami, navadno pri pet- in večmestnih številih: 12.400 evrov ▪ 1.305.600
• pri podrobnejšem členjenju različnih delov besedil ali predmetnosti (npr. šolskih razredov) s številkami (arabskimi in rimskimi) ali kombinacijo številk in črk: 1.1 ▪ XII.3 ▪ 2.b ▪ 2.bd ▪ III.A
• med posameznimi enotami spletnih in e-poštnih naslovov ter imen datotek: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/ ▪ isj@zrc-sazu.si ▪ Pravopis.pdf

Pika se kot desnostično nestavčno ločilo uporablja pri imenih spletnih domen in pri končnicah datotek (v nasprotju z zapisom formata, kjer pike ni):

Pred registracijo domene.si morate preveriti, ali je želena domena še prosta.
nasproti
Datoteko pošljite v formatu pdf.

Vprašaj (?) večinoma uporabljamo kot končno stavčno ločilo, ki zaznamuje vprašalno poved. Pišemo ga

1. na koncu enostavčne vprašalne povedi:
   Kam greš? ▪ Koliko je ura? ▪ Ali si naredil domačo nalogo? ▪ Je še daleč? ▪ Grem lahko domov?
2. na koncu večstavčne podredno zložene povedi le, če je glavni stavek vprašalni:
   Ali veš, koliko je ura? ▪ Lahko vprašam, kako daleč je še?
3. na koncu priredja ali soredja, če ga zahteva zadnji stavek:
   Rada bi kdaj naredila torto, ampak kje naj najdem čas? ▪ Greva, kajne? ▪ Kekec, kaj prepevaš? ▪ Mi ne verjameš, kaj?

Vprašaj pišemo na koncu vprašalnih povedi v dobesednem navedku premega govora: »Koliko je ura?« ga je vprašala. ▪ Vprašala ga je: »Koliko je ura?« ▪ »Ali mi lahko poveš,« ga je vprašala, »koliko je ura?«

Vprašaj pišemo na koncu vprašalnih vrinjenih stavkov, ki jih zaznamujejo oklepaj, dvodelni pomišljaj, vejice ali dvodelne tri pike in ki se začenjajo z malo začetnico: Vzniknili so že zdavnaj pozabljeni (ali res?) spomini, dolga leta varno spravljeni v bančnem sefu. ▪ Svoj praznik so pevci proslavljali – kako drugače? – s pesmijo. ▪ Zadovoljstvo se lahko izrazi, zakaj ne?, tudi v večji zavzetosti. ▪ Zapravili so pet, šest, morda sedem ... kdo bi štel? ... izjemnih priložnosti.

Vprašaj pišemo v naslovih besedil, ki bi jih brez njega lahko razumeli pripovedno: Rešitev za problem nepismenosti? ▪ V nedeljo spet sončno?

Kadar ima naslov besedila obliko vprašalne povedi, vprašaj pišemo le, kadar želimo poudariti vprašalnost:
Kdo je napravil Vidku srajčico ▪ Kdo bo novi predsednik
nasproti
Kdo bo novi predsednik?

Stopnjevano ali čustveno poudarjeno vprašalnost lahko zaznamujemo

• z dvema ali več vprašaji: Kdo vas je pa tega učil?? ▪ Kam greš? Kam??
• skupaj s klicajem (vrstni red in število ločil sta poljubna): Kam gre ta svet?! ▪ Zakaj pa ne?! ▪ Kako naj se odpove nečemu, česar nima!? ▪ Koga to zanima!!!???

Vprašaj, zapisan v oklepaju sredi povedi, uporabljamo za izražanje dvoma, negotovosti o delu vsebine: 
Po treh (?) kilometrih zavij levo. ▪ Tipke imajo uporabno (?) vrednost.

Klicaj (!) večinoma uporabljamo kot končno stavčno ločilo.

1. V povedih, ki izražajo izrazito čustvo (npr. navdušenje, jezo, presenečenje, veselje) ali nedvoumen poziv k dejanju (opozorilo, odločen nasvet, zapoved, ukaz), zamenjuje piko. V govoru bi bile takšne povedi izrečene s čustveno zaznamovano intonacijo oziroma kot vzkliki. Take povedi so lahko
   • neglagolske (tudi medmetne, zvalniške): Kakšen razgled! ▪ Pozor, kolesarji! ▪ Goool! ▪ Ojoj! ▪ O, lepo! ▪ Hej, vidva! ▪ Luka!
   • glagolske: Čestitamo! ▪ Umirite se! ▪ Držite pesti za nas! ▪ To je čista resnica! ▪ Čas je za odhod! ▪ Dobro si se odrezal!
2. Pri podredjih končno ločilo določa glavni stavek. Klicaj na koncu podredja zato pišemo le, če ga zahteva glavni stavek povedi:
   Šolarji, pazite, kako boste hodili v šolo!
   nasproti
   V šoli nas opozarjajo, naj pazimo, kako se obnašamo na cesti.
3. Na koncu priredja ali soredja se klicaj piše, če ga zahteva zadnji stavek:
   Malo je odročno, a je res vredno obiska! ▪ Lahko se pritožite, toda pozor! ▪ Martin, ta ga pa res pihne!
4. Klicaj lahko pišemo tudi, če pomišljaj, podpičje, dvopičje ali tri pike pred zadnjim delom povedi nakazujejo spremembo skladenjskega naklona glede na predhodni del:
   Kaj ti je rekel zdravnik – ničesar več po sedmi uri! ▪ Tigri so največje velike mačke; večji so celo od levov!

Klicaj pišemo na koncu povedi v dobesednem navedku premega govora, ki bi bile izrečene s čustveno zaznamovano intonacijo oziroma kot vzkliki:
»Spet smo doma!« so vzkliknili ob pogledu na razsvetljeno hišo. ▪ Naenkrat so zaslišali: »Na pomoč!« ▪ »Tega ne razumem,« je potožil, »tega sploh ne razumem!«

Klicaj uporabljamo na koncu čustveno obarvanih vrinjenih stavkov, ki jih zaznamujejo dvodelni pomišljaj, oklepaj, vejice ali dvodelne tri pike in ki se začenjajo z malo začetnico:
Na okrogli mizi sem (dvakrat!) opozoril, da spremembe zakonov ne bodo spremenile pravnih dejstev za nazaj. ▪ Potovanje v tujino je bil redek – in na trenutke nevaren! – privilegij. ▪ Nagrado je, kako lepo!, posvetila svojima otrokoma. ▪ Moraš se spomniti ... prosim, poskusi se! ... ali si bral Alico v čudežni deželi v hebrejščini?

Klicaj za začetnim nagovorom pri dopisovanju uporabljamo redko, in sicer zlasti kadar želimo povečati formalnost nagovora (npr. Spoštovani!). Pogosteje na tem mestu uporabljamo vejico ali piko. Zelo redek je klicaj tudi za končnim pozdravom (npr. Lep pozdrav!), za katerim pogosteje uporabljamo piko oziroma vejico ali pa ločila sploh ne pišemo.

Stopnjevano vzkličnost ali čustvenost lahko zaznamujemo

• z dvema ali več klicaji: Dedek Mraz, na pomoč!! ▪ Čudovita novica!!!!
• s klicajem in vprašajem oziroma več klicaji in vprašaji: Nemogoče, saj sploh nisi nič moker!? ▪ Sodniku za prekrške ni uspelo niti v štirih mesecih odposlati policijskega zapisnika o prometni nesreči!!?

Kadar hočemo sredi povedi na kaj posebej opozoriti, klicaj (več klicajev, klicaj in vprašaj ipd.) na tem mestu zapišemo v oklepaju:
Pričakovali smo konkretne (!) odgovore na pereča vprašanja. ▪ V primeru naleta od zadaj naj bi (!!) vratove varovali po višini nastavljivi vzglavniki. ▪ Neki avtor napoveduje 70-odstotni padec cen nepremičnin (!?).

Tri pike oz. tropičje (...) so enodelno ali dvodelno nestično stavčno ločilo. 

Enodelne tri pike zaznamujejo:

1. nadaljevanje naštevalnega niza: a, b, c, č ... ▪ gamsi, kozorogi, srnjad, ruševci ... ▪ Domače živali so konj, ovca, pes, maček, krava ... ▪ Opazili smo losa, jelena, medveda ... ▪ Zapisali smo temperaturo, vlago, moč vetra ...

2. nedorečenost, nedokončanost, zamolk: Se nadaljuje ... ▪ Pozabil sem, kako se imenuje ... ▪ Kaj takega pa še ne ... ▪ Nato pa mu je zabrusila: »Čisto prav ti je ... Sam si ga naučil, da mu nihče ne sme ukazovati.« ▪ Danes je na vrsti ... ▪ Da mi ne zineš nobene več, sicer ... ▪ Po pravilih bi morala biti za to kaznovana, toda ... ▪ Ali je tukaj ... Ne, ni. ▪ Ja, seveda, potem pa svizec ...

3. premor, premolk: Vrstili so se bes ... štetje ... čakanje ... ▪ Ne, nič mi ni ... samo tako ... nekam čudno se počutim ... ▪ Rekla sem ... da ... da vas ... ljubim ▪ Tekel bom ... in to hitro! ▪ Vrnila se bom ... in se smejala.

4. manjkajoče ali izpuščeno besedilo ali podatek: Razlikovalno določilo izraža pomen ‘se imenuje po ...’. ▪ Koliko stane ...? ▪ Priimek je enak kot v znamenitem Prešernovem verzu: Le čevlje sodi naj ...

5. izpuščene dele citiranega besedila ali navedkov: Definicije so zapisane v dokumentu Odlok o strategiji ... (2004) in zakonodaji. ▪ Prešeren je nekoč zapisal: »... le čevlje sodi naj kopitar ...« ▪ Levstik je napisal: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen ...«

6. spremembo skladenjskega naklona v povedi: V času razcveta pa smo naredili ... kaj že? ▪ Kaj zijate ... hitro prepišite in začnite prevajati.

7. pristavčno pojasnilo oz. nadomeščajo vezniške zveze in sicer, to je ipd.: Zapišita nekaj podrobnosti o izkušnji ... čustva, občutke, podobe, misli ▪ Imajo težave z živalmi ... psi, mačkami, rakuni, netopirji. ▪ Beseda teče o rejnih živalih ... govedu, prašičih, kokoših, kuncih. ▪ Ves čas smo delali ... ob petkih, svetkih, sobotah in nedeljah.

Če se tri pike pojavijo med skladenjsko neenakovrednimi deli povedi ali na koncu povedi, za njimi pišemo ločila, ki jih zahteva skladenjska zgradba povedi, piko pa izpuščamo:
Kolekcijo sestavljajo suknjiči, hlače, majice ..., ki se jih lahko nosi ob različnih priložnostih. ▪ Jedli so slovenske jedi, kot so gibanica, žlikrofi, potica ...; poslušali slovensko glasbo. ▪ Kaj pa, če ...? ▪ Zapisali smo temperaturo, vlago, moč vetra ...

Dvodelne tri pike ločijo vrinjeni del povedi od drugega besedila:
Žan ... kako se že pišeš? ... prinesi nalogo. ▪ Dobil je ... kako bi rekel ... ukaz. ▪ Bilo je ... no, kako naj rečem ... presenetljivo. ▪ Na sestanke zamujam pa jaz, ker ... hm ... sem neodgovoren!

Tri pike lahko zaznamujejo izpust dela besede ter jih v tem primeru pišemo levostično in desnostično:
Vsako jeb...o leto se kmetje ubadajo s sušo. ▪ Pisalo se je leto 19... ▪ ...ska gubernija

Vejico (,) najpogosteje uporabljamo kot levostično nekončno stavčno ločilo. Zaznamuje:

• priredna razmerja na ravni besednih zvez oz. stavčnih členov in na ravni večstavčnih povedi,
• razmerja med podrednimi in nadrednimi deli stavčnih členov ali večstavčnih povedi,
• polstavčni prilastek in polstavek,
• soredje (vrivek, pristavek, dostavek, pastavek).

Vejico pišemo znotraj besednih zvez in stavčnih členov, kadar zaznamuje naslednja priredna razmerja:

1. vezalno, kadar ga ne izražamo s prirednimi vezniki in, ter, pa
Odvetniška pisarna Novak, Kranjc in partnerji ▪ Na pladnju so bili masleni rogljički, maslo, med, mleko in mehko kuhana jajca. ▪ Poskrbeli bomo za suhe, krhke, občutljive in poškodovane lase. ▪ Jaka je kupil jabolka, hruške in banane ter korenje, cvetačo in blitvo.

2. protivno
Za nami je težko, a uspešno leto. ▪ Meta je hitro, toda napačno odgovorila na vprašanja. ▪ Do sotočja rečic vodi označena, vendar slabo vzdrževana pot.

3. pojasnjevalno
V tretjem, tj. zadnjem delu diplomske naloge sem predstavila novo temo. ▪ Predava dvakrat na teden, in sicer v torek in petek. ▪ Obstajale so druge, manj utemeljene rešitve. ▪ Zavod Republike Slovenije za šolstvo, organizacijska enota Maribor ▪ Petka, d. o. o.

4. stopnjevalno
Bivak nam pride prav na reševalnih, pa tudi iskalnih akcijah. ▪ Zapisana pričevanja predstavljajo dragocen vir za zgodovinsko stroko, kot tudi za izobraževanje mladih. ▪ Galerija je prerasla v pomemben umetnostni center ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše.

Vejica v večstavčnih povedih zaznamuje naslednja priredna razmerja med skladenjsko enakovrednimi deli:

1. vezalno, kadar ga ne izražamo s prirednimi vezniki in, ter, pa:
Gasilci so opravili ogromno prostovoljnih delovnih ur, sodelovali so pri urejanju okolice, varovali so prvomajski kres, pregledali so vse hidrante, bili so uspešni na tekmovanjih.

2. protivno
Imel je tremo, a je nastop vseeno dobro opravil.

3. posledično
Z odvozom odpadkov začnemo zgodaj zjutraj, zato zabojnike za praznjenje pripravite večer prej.

4. pojasnjevalno
Lotili se bomo prenove osnovne šole za devetletko, in sicer bo treba prekriti streho ter dozidati štiri nove učilnice.

5. stopnjevalno
Udeležba na prireditvi je bila večja kot prejšnja leta, pa tudi program je bil vsebinsko bogatejši.

Kadar z veznikom ali ali s parnimi dvodelnimi vezniki (ali – ali (pa), ne – ne, niti – niti, bodisi – bodisi/ali) izražamo ločno ali stopnjevalno priredno razmerje, pred drugim delom ne pišemo vejice:
Obrok naj vsebuje meso ali ribe. ▪ Nesreča je ali pokora ali kazen. ▪ Na spominski gorski dirki ni šlo ne za naslove ne za sekunde. ▪ Za požrtvovalnost niso dobili niti zahvale niti kakšnega drugega odziva. ▪ Sorbet je bodisi v obliki ledenega napitka bodisi kot zamrznjena sladica precej preprost za pripravo. ▪ Vrabci si bodisi prisvojijo tuje gnezdo ali pa se v večjega naselijo kot podnajemniki.

Kadar priredno razmerje izražamo z večbesednimi dvodelnimi vezniki iz dveh različnih delov, pred drugim pišemo vejico:
Zgodovinarji ne le poročajo, ampak tudi ustvarjajo zgodovino.

Vejica v večstavčnih povedih zaznamuje mejo med nadrednim (glavnim) in podrednim (odvisnim) stavkom – ne glede na njuno zaporedje:
Učila jo je, kako naj bo boljša oseba. ▪ Vprašal sem jo, ali je ponudba resna in iskrena. ▪ Dejal je, da se starejša generacija počuti zapostavljena, in v primeru nadaljnje neaktivnosti napovedal protest upokojencev pred občino. ▪ Ko so stročnice napol kuhane, dodamo narezano zelenjavo. ▪ Kar se Janezek nauči, Janez zna. ▪ Storili bomo, kot določa zakon. ▪ Vrni več, kot vzameš.

Odvisnik lahko stoji znotraj drugega odvisnika takoj za veznikom; v tem primeru se skupaj pojavita dva podredna veznika, vejice med njima pa ne pišemo:
Neka raziskava je pokazala, da če pijemo alkohol in hkrati kadimo, povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni. (< Neka raziskava je pokazala, da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni, če pijemo alkohol in hkrati kadimo.)

V večstavčni povedi vejico pišemo pred prirednim veznikom, kadar za glavnim stavkom uvaja odvisnik znotraj glavnega stavka:
Poskrbimo za varnost, saj ko je otrok kot potnik v vozilu, smo mu starši za zgled. (< Poskrbimo za varnost, saj smo otroku starši za zgled, ko je kot potnik v vozilu.)

To velja tudi v primerih, ko je prvi od veznikov vezalni ali ločni veznik, pred katerim v prirednem razmerju vejice ne bi pisali:
Imamo dobre stike z zdravniki, in če je potreben zdravniški nasvet, ga tudi priskrbimo. (< Imamo dobre stike z zdravniki in tudi priskrbimo zdravniški nasvet, če je potreben.)
Tako še: Stali so v tišini, in ko so zaslišali zvonec, so hitro stekli v razred. ▪ Ostale so samo še štiri ekipe, oziroma ko boste prebirali te vrstice, bo že znan prvi finalist.

Z vejico zaznamujemo stavčni prilastek, ki sledi samostalniški odnosnici:
Naj ti bo ta poklon v spomin na trenutke, ki so se te dotaknili. ▪ Poskus smo naredili z balonom, v katerega smo vstavili plastelin, in tako preverjali različne oblike. ▪ Razprave, kakšen bo volilni sistem, še ni konec. ▪ Na vprašanje, ali bi kaj pojedel, je odsotno odkimal. ▪ Razveseljujoče je dejstvo, da je v zadnjih dveh letih prišlo do zvišanja plač.

Vejica zaznamuje tudi podredne stavčne dele, ki vsebinsko dopolnjujejo pred njimi stoječe zaimke:
V sodobnem tempu življenja pogosto pozabimo na to, da lahko pomagamo drugim. ▪ Glede na vse, kar se dogaja v drugih klubih, je stanje pri nas še zelo normalno. ▪ O naslednjih nekaj letih njegovega življenja razen tega, da je potoval po svetu, ne vemo ničesar. ▪ Današnja organizirana predelava smeti tam, kjer jo imamo, ne daje spodbudnih rezultatov.

Kadar sta v večstavčni povedi priredno povezana istovrstni odvisnik in stavčni člen, vejico pišemo le, če se odvisnik stika z glavnim stavkom, sicer ne:
V posebej utemeljenih primerih in ko je to v zunanjepolitičnem interesu države, lahko vlada dovoli odprtje urada v tujini. ▪ Vsak dan oziroma kadar si zaslužite, prejmete darilo. ▪ Brez zraka in ne da bi znali plavati, smo bili vrženi v neznosno velik ocean.
nasproti
Računalnik zaustavite ob koncu delovnega dne oziroma ko je to potrebno. ▪ Motnje v krvnem obtoku se pojavljajo le v hujših primerih ali če se bolezni pritakne še pljučnica. ▪ Kupci v Sloveniji želijo dobro kvaliteto in nizko ceno ter da je izdelek okolju prijazen.

Kadar odvisnik uvaja vezniška zveza, vejice med njenimi sestavinami ne pišemo:
Zrla je predse, ne da bi sploh kaj rekla. ▪ Ni ji preostalo drugega, kot da je za pomoč prosila prijatelje. ▪ Namesto da se pritožuješ, se spravi k delu.

Z vejico zaznamujemo polstavčni prilastek, katerega jedro je deležnik ali pravi pridevnik, ki se po obliki ujema s samostalniško odnosnico, ki ji sledi:
Med predavanjem je opozoril na starejše uporabnike, rojene po drugi svetovni vojni. ▪ V črnilnike so pomakali kovinska peresa, nataknjena na lesena držala, in nato z njimi pisali. ▪ V bližini železniške postaje naj bi zgradili nebotičnik, visok sto metrov. ▪ Neokrnjena dolina, polna naravnih lepot, leži samo šest kilometrov od industrijskega središča.

Z vejico zaznamujemo polstavke, katerih jedro je deležje:
Odzibala se je mimo mene, tiho popevajoč neko melodijo. ▪ Izhajajoč iz bogate zgodovine ter upoštevajoč zahteve modernega sveta in sodobna znanstvena dognanja, so izbrali najbolj uporabne tehnike in izdelali borilni sistem po meri sodobnega človeka.

Vejice zaznamujejo vrivek, ki je lahko nestavčni ali stavčni in ga dodajamo kjerkoli v povedi:
Precej bolj je bila, še posebej ob koncu sezone, z igrami zadovoljna Petra. ▪ Te cene so, milo rečeno, absurdne.

POSEBNOSTI

1. Vrivek lahko naredimo tudi iz dela, ki bi bil brez vejic sicer del tekoče povedi:
Končni rezultat sektorja, ob upoštevanju finančnega in davčnega poslovanja, znaša 257 tisoč evrov.

2. Vrivek lahko označimo tudi z dvodelnim pomišljajem, oklepajem ali dvodelnimi tremi pikami. Dvodelni pomišljaj je zlasti priporočljiv v bolj zapletenih povedih z več vejicami. Kadar je tako označeni vrivek med dvema stavkoma, za drugim pomišljajem vejica ni obvezna:
Komaj je zatisnil oči – človek bi mislil, da je minila le minuta –(,) se je zbudil in se začel pripravljati na pot. ▪ Kot da imata na hrbtu raketni motor – na neki način sta ga res imela –(,) sta oddrvela naprej. ▪ Izpostavil je tisti del dogovora – ta govori o tem, da bodo koalicijske partnerke zavrnile vložene interpelacije, če so te neutemeljene –(,) ki ga razume drugače.

Vejice zaznamujejo pristavek, ki z drugimi besedami poimenuje oziroma pojasnjuje to, kar označuje pred pristavkom stoječa beseda ali zveza:
Triglav, najvišja slovenska gora, je visok 2864 metrov. In danes, tri leta pozneje, spet iščemo odgovor na to vprašanje. ▪ Jani Kovač, predsednik uprave

V pristavku zapisujemo datume, zapisane s številkami, kadar sledijo poimenovanju dneva:
Srečanje bo v sredo, 18. 6. 2025, ob 11. uri.

V pristavku lahko zapisujemo lastna imena, kadar je povezava med obema deloma splošno znana. Vendar v sodobni rabi vejice tudi v takem primeru opuščamo:
Najbolj znani slovenski filozof(,) Slavoj Žižek(,) je s svojo trditvijo sprožil burne odzive hrvaške javnosti.

Vejica uvaja dostavek, ki dodatno pojasnjuje, dopolnjuje ipd., kar je ubesedeno v jedrni povedi:
Niso ga poslušali, žal. ▪ Tik pred prazniki so dosegli sporazum, po katerem naj bi bil volk sit in koza cela, tako se je vsaj zdelo.

Vejica zaznamuje različne vrste pastavkov, in sicer:

1. zvalnike in ogovore
Jure, počakaj, že prihajam. ▪ Pridi, Celestina, oglejva si apartma.

2. členke
Ja, vse je v redu. ▪ Seveda, z največjim veseljem pridem. ▪ K sreči vsi govorijo dobro angleško, no, vsaj sporazumevamo se dobro.

3. medmete
Joj, kako se je zmotil. ▪ Aha, že vem, kam bom šel.

Pri zvezah medmeta in členka ali zvalnika vejica med njima ni nujna ter nakazuje, da sta prvini v govoru ločeni s premorom:
Ojoj, ne, to ne bo držalo. ▪ O, sin, sedi, da se pogovoriva!
nasproti
No ja, šalo na stran. ▪ O sin, skrbi nas zate.

Podvojeni ali stopnjevani medmeti se pišejo na različne načine:

• narazen: joj joj, čiv čiv, joj prejoj, križem kražem
• z vezajem: bim-bam, ha-ha-ha
• skupaj: križkraž, hovhov
• z vejico: Bla, bla, bla, ne verjamem ti. ▪ Bam, bam, bam, bije veliki zvon.

Vejico kot levostično nestavčno ločilo uporabljamo za zaznamovanje zamenjanega vrstnega reda sestavin večbesednih imen ali poimenovanj v seznamih, stvarnih kazalih ipd.:

Vejico kot stično nestavčno ločilo pišemo:

• pri zapisu decimalnih števil med celim številom in decimalkami: 15,7 ▪ 2,7588 ▪ 24.999,99
• pri navajanju izmerjenega časa med vrednostmi za sekunde in dele sekund (desetinke, stotinke …): 3:57,23
• pri citiranju Svetega pisma med številko poglavja in številko vrstice posamezne knjige: Jn 3,16

Podpičje (;) je levostično nekončno stavčno ločilo, ki ločuje posamezne dele povedi oziroma besedila. Je močnejše oz. izrazitejše od vejice in šibkejše od pike.

Večinoma se podpičje uporablja med razmeroma samostojnima deloma (stavkoma, zvezama stavkov) iste povedi, ki pa tvorita miselno celoto:

Vsa plovila vozijo po Canalu Grande; to je glavna beneška prometna pot. ▪ Kalček je zarodek rastline, ki nastane po oploditvi; zgrajen je iz zasnove za korenino, zasnove za steblo in zasnove za liste. ▪ Jajce dajte v skledo z mrzlo vodo, če želite preveriti, ali je sveže; če priplava na površino, ni sveže.

V zapleteno zloženih povedih podpičje uvaja zlasti priredne dele povedi:
Ob jasnih dnevih se vrhovi, pokriti z ledom, lesketajo v razredčenem zraku; toda viharji in nevihte so pogosti in v dolgih pramenih odnašajo ledene delce z vrhov in grebenov. ▪ Ker je v dnu vrtač in kraških polj hladneje, se pojavlja temperaturni obrat; zato v dnu globeli raste mrzloljubno rastlinstvo, višje na robovih pa toploljubno.

Podpičje uporabljamo med daljšimi naštevalnimi enotami oziroma podskupinami naštevanja, zlasti če je znotraj njih že vsebovana vejica:
Šola mora imeti matično učilnico za vsak oddelek, pet specializiranih (fizika, kemija, biologija; likovni, glasbeni pouk; tehnični pouk; gospodinjstvo; računalništvo) in še prostore za delo v manjših skupinah. ▪ Kosilo: 50 g skuhane pire s 100 g skute; zelena solata, kisle kumarice in paradižnik, zabeljeni z oljem in limoninim sokom; ena grenivka. ▪ Objavil je sedem knjig z naslovom Polka je ukazana – plesno izročilo na Slovenskem (s podnaslovi: Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, 1992; Bela krajina in Kostel, 1995; Prekmurje in Porabje, 1996; Vzhodna Štajerska, 1997; Od Slovenske Istre do Trente – 1. del, 1998; Od Slovenske Istre do Trente – 2. del, 1999; Koroška in zahodna Štajerska, 2000).

Podpičje ločuje daljše priredne dele povedi, ki imajo vzporedno skladenjsko zgradbo:
Ležišče naj bo izključno iz naravnih materialov: postelja naj bo lesena, prevlečena s čebeljim voskom; žimnica naj bo napolnjena s konjsko žimo, volno ali polnitvijo rastlinskega izvora; posteljno perilo naj bo iz naravne tkanine. ▪ Vsaka črta in simbol v štirih zunanjih krogih se prenašata v srednji krog po pravilih: če se črta ali simbol pojavita v zunanjih krogih enkrat, se preneseta; če se dvakrat, ju lahko prenesemo ali pa ne; če se trikrat, ju prenesemo; če se štirikrat, ju ne.

V alinejnem (odstavčnem) zapisu, označenem z grafičnimi znamenji, črkami ali števkami, na koncu naštevalnih enot uporabljamo podpičje, kadar so posamezni deli skladenjsko zapleteni:
Maji so razvili matematiko in astronomijo:
• čas naj bi na ramenih nosili bogovi; ob koncu dneva, meseca ali leta je eden od bogov breme odložil, ob začetku ga je drugi pobral;
• majevski verski koledar je imel dvajset mesecev, vsak je imel trinajst dni;
• v matematiki so prvi uvedli ničlo.

Podpičje pred zadnjim delom povedi lahko nakazuje spremembo skladenjskega naklona glede na predhodni del povedi:
Tigri so največje velike mačke; večji so celo od levov! ▪ Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš ujeti; če mirno obsediš, pa lahko sede nate! ▪ Če si šel dovolj daleč ob strugi, mimo ostrih rečnih zavojev navzdol, si prišel do morja; toda kaj se je sploh dalo tam početi? ▪ Člani ekipe so si tekmeci; je mogoče, da so tudi prijatelji?

Dvopičje (:) je levostično nekončno stavčno ločilo. 

Dvopičje pišemo za napovednim stavkom, ki mu sledi naštevanje; lahko tudi alinejno:
Razstavljeni so bili slovenski naravni kamni: hotaveljski, lesnobrdski, podpeški, lipiški in drugi. ▪ Razloži, kako na življenje v morju in ob njem vplivajo: (a) tokovi, (b) valovi in (c) bibavica. ▪
Katera od naslednjih živali ne sodi med plazilce:
a) kuščar,
b) kača,
c) kameleon,
č) žirafa?

Dvopičje uvaja pojasnilo, razlago, dopolnitev, ponazorilo, razširitev tistega, kar je v prvem delu povedi omenjeno oz. predstavljeno splošneje:
Ima dve možnosti: ali se vda ali se bori. ▪ Tudi tokrat ni bilo nič drugače kot prvič: riba se je takoj obrnila po toku navzdol. ▪ Iz vsakega kraja jih je prišlo po pet: pet ribičev, pet piskačev, pet drvarjev, pet klobučarjev in pet slikarjev. ▪ Vsa okna lahko pustim odprta: niti ene stvari ni, ki bi jo bilo vredno odnesti. ▪ Tako kot s prstnimi odtisi je tudi z drevesi: niti dve si nista enaki. ▪ Pri tako majhni (beri: zaprti) zaslonki je globinska ostrina velika.

Dvopičje pišemo pred dobesednim navedkom v premem govoru, ki ga uvaja napovedni spremni stavek:
Vprašal je: »Kdo si? Kaj hočeš?« ▪ Ikar se je rešil s krili, ki jih je oče zlepil z voskom, zato mu je zabičal: Leti nizko nad vodami.

Dvopičje pišemo v daljši povedi med prvim delom (prorekom), v katerem z več odvisniki navajamo različne smiselne prvine, in sklepom (porekom), ki sledi tem prvinam:
Če se le umestimo v »tukaj in zdaj« in če smo dojemljivi za preobrazbene možnosti, ki nam jih je odprla preteklost in ki jih še zmerom nosi sedanjost: tedaj bomo uvideli, da nas onkraj vsiljenih dilem in lažnih vprašanj čaka še vsa prihodnost človeštva.

Dvopičje pišemo za neglagosko napovedjo:
Ključne besede: porečje, hidrogeografske značilnosti, celostno upravljanje z vodnimi viri, Mura ▪ Stranski učinki: trepetanje, nemir, aritmije, mišični krči ... ▪ E-pošta: gp.arso@gov.si ▪ Foto: osebni arhiv ▪ Besedilo in fotografije: Miha Kovač ▪ Piše: Janez Novak ▪ Avtor: dr. Janez Horvat ▪ Krvavec: 60 cm novega snega ▪ France Prešeren: Povodni mož ▪ Povzeto po Angela Vode: Skriti spomin ▪ Cena za naročnike: 2,90 EUR

Dvopičje pred zadnjim delom povedi nakazuje spremembo skladenjskega naklona, zato uporabimo drugo končno ločilo, kot bi ga pričakovali glede na prvi del povedi:
Pogledali so po tekmecih in se vprašali: kdo je trenutno najboljši v deželi? ▪ Beri: nisem jaz kriv. ▪ Poglejte okoli sebe: vsi ljudje hitijo.

Dvopičje pišemo med različnimi deli naslovja, npr.:

• med nadnaslovom (rubrika) in naslovom: Vojna zvezd: Napad klonov ▪ prevod romana Harry Potter: Feniksov red
• med naslovom in podnaslovom: Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah Živimo »na kredo«: človeštvo porabilo vse vire, ki jih Zemlja lahko obnovi v letu dni ▪ Pod svobodnim soncem: povest davnih dedov

Dvopičje neobvezno zapisujemo pred praznim prostorom, predvidenim za izpolnjevanje z ustreznimi podatki (npr. v obrazcih): 

Nestično pišemo dvopičje

1. v pomenu ‘proti’:
   zemljevid v razmerju 1 : 25.000 ▪ Izid tekme je bil 2 : 2. ▪ Osnovni recept za krhko testo brez jajc je v razmerju 1 : 2 : 3 (1 del sladkorja, 2 dela masla, 3 deli moke). ▪ Razmerje med dolžino in širino je 2 : 1.
2. za izražanje nasprotja:
   nebo : zemlja ▪ dobro : slabo ▪ zgoraj : spodaj ▪ ajda : Ajda ▪ usvojiti : osvojiti

Pomišljaj (–) je daljša črtica kot vezaj oziroma deljaj (-).

Pomišljaj kot stavčno ločilo je vedno nestičen. Uporabljamo ga na meji med dvema skladenjskima enotama, zlasti ko želimo kaj posebej poudariti oziroma na kaj opozoriti. V teh primerih pomišljaj:

1. napoveduje del povedi, ki dopolnjuje ali drugače izraža prej zapisano:
Večinoma je v Maroku najlažje plačevati z gotovino – dolarji in evri v manjših bankovcih. ▪ Vsakdanje življenje v dvorcu precej spominja na tisto v Beli hiši – delno je to rezidenca, delno hrupno in živahno središče moči. ▪ Vodnik še dodatno obogati doživetja ob odkrivanju Notranjskega krasa – dežele Martina Krpana.

2. uvaja sklep, pojasnilo ali stopnjevanje glede na prejšnji del povedi:
Vse skupaj se bo zagotovo poznalo pri končnem uporabniku – se pravi na položnicah gospodinjstev. ▪ Vsa restavracija mu je služila kot kulisa dvora, v katerem pa ni bilo podložnikov – in to je bila njegova velika skrivnost. ▪ Filip je ljubitelj avtomobilov – dobrih, hitrih, športnih.

3. zaznamuje vsebinsko nasprotje med deloma povedi: 
Celota je nanj naredila vtis pretiranega reda – razen kovčka na postelji, v katerem so križem kražem ležale obleke, perilo in čevlji. ▪ Ne bo vas ubilo, če boste komu pomagali – morda pa vas bo, če tega ne boste storili.

4. uvaja vsebinsko ključni del povedi:
V naravno ravnotežje med živim in neživim svetom je v zadnjem času korenito posegla ena izmed vrst – misleči človek. ▪ Se pa ljudje radi fotografirajo in še pomembneje – ne prosjačijo. ▪ Za konec ostane še najzanimivejši del – plezanje!

Pomišljaj lahko uporabimo tudi na mestih, kjer sicer ne bi stalo nobeno ločilo; v takem primeru je njegova vloga poudarjeno ločevanje in hkrati zaznamovanje premolka:
Ampak – kaj se je zgodilo zatem? ▪ Funt drsi – dol. ▪ Temu bi se milo rečeno dejalo – norčevanje.

Pomišljaj lahko v povedi nadomešča izpuščeno glagolsko obliko, predvsem vezni glagol biti (zlasti v naslovih, pregovorih in izrekih):
Zaporniške celice – kulturni spomenik ▪ Denar – sveta vladar.

Pomišljaj pred zadnjim delom povedi lahko nakazuje spremembo skladenjskega naklona glede na predhodni del:
Kaj ti je rekel zdravnik – ničesar več po sedmi uri. ▪ Poglejte oba rdeča kroga – se vam zdita različno velika, kajne? ▪ Nato pisma odnese rabinu in čaka, kaj mu bo ta velel, da naj naredi z njimi – jih odloži za kasneje, prepiše, nanje pri priči odgovori? ▪ To vse je narava – občudujmo njeno raznolikost! ▪ Nikoli ne bomo prišli do izboljšanja, če bomo samo spreminjali zakon – treba ga je uporabljati!

Dvodelni stavčni pomišljaj označuje vrinjene dele povedi: 
Na policiji prijavil roparsko tatvino, ki pa je – kot so ugotovili kasneje – v resnici ni bilo. ▪ In kaj jim v kraju – poleg narcis – še lahko ponudijo?

Pomišljaj kot nestavčno ločilo uporabljamo nestično v besednih zvezah, kadar zaznamuje različne odnose, npr.:

1. protivnost (‘proti’) in nasprotnost oz. dihotomijo: prijateljska tekma Slovenija – Norveška ▪ odnos zdravnik – pacient ▪ vrh EU – ZDA

2. pojasnjevalnost: YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa ▪ Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma

3. vključenost: Slovenske železnice – Potniški promet

4. sklepalnost: Podarim – dobim

5. zaporednost: videno – kupljeno ▪ rečeno – storjeno ▪ Vozni red: 13.20 Šmarje – 13.30 Vodenovo – 13.35 Vrh

Pomišljaj lahko uporabljamo za nizanje besed ali skupin besed: 
Primeri rime pri glagolih: dela – je pela; hodil – blodil; mižim – gorim – bedim – ležim. ▪ lev, ris, tiger, mačka – kača, aligator, krokodil – slavec, raca, žerjav

Nestavčno pomišljaj uporabljamo za zaznamovanje alinej (poleg vezaja ali drugih pisnih in grafičnih znamenj):
Pripomočki:
– računalnik,
– zvezek,
– pisalo.

Po desni strani je dovoljeno prehiteti:
– vozilo, ki zavija levo;
– vozilo, ki vozi v naselju po smernem vozišču z dvema ali več prometnimi pasovi, po prometnem pasu, ki ni skrajno desno;
– tirno vozilo, ki vozi po tirnicah, položenih po sredini vozišča.

Zlasti v umetnostnih besedilih se lahko za označevanje dobesednega navedka namesto narekovajev uporablja enodelni pomišljaj (narekovajni pomišljaj), a le na začetku nove vrstice:
– Kje si bil sinoči? je vprašal. Si se dobro imel?
– Doma, je odrezavo pripomnil.
– Še kje?

Redko se pomišljaj na koncu povedi uporablja namesto treh pik za zaznamovanje zamolka:
Vse besede so odveč –

Predložni pomišljaj je stično nestavčno ločilo, ki zamenjuje predloga od in do (tudi med ter in):
str. 32–37 ▪ 29–33 % ▪ odprto 8.00–19.00 ▪ v letih 2012–2022 ▪ 1. 1. 2024–30. 6. 2024 ▪ 15. september–15. oktober

Stični nestavčni pomišljaj zaznamuje (največkrat prostorsko) povezanost dveh ali več točk oz. vrednosti:
železniška proga Ljubljana–Trst ▪ prekop Ren–Donava ▪ smer vzhod–zahod ▪ Kolesarska povezava naj bi potekala na relaciji Senovo–Krško–Brege–Drnovo. ▪ ureditev ceste na relaciji Spodnje Vranje–Lončarjev Dol–Podvrh–Zabukovje

Vezaj (-) je nekončno stično ločilo. Črtica je enako dolga kot deljaj (-) in krajša kot pomišljaj (–).

Vezaj pišemo:

– med deli pridevniških prirednih zloženk: črno-bel ▪ božično-novoletni ▪ vzgojno-izobraževalni sistem ▪ Kmetijsko-gozdarska zbornica ▪ slovensko-angleško-nemški slovar ▪ belo-modro-rdeč

– med deli dvojnih poimenovanj: bolničar-negovalec ▪ klepar-krovec ▪ pečar-keramik ▪ branilec-strelec ▪ akvarij-terarij ▪ galerija-muzej ▪ prostor-čas; tudi v lastnih imenih, ki so prvotna dvojna poimenovanja: Akvarij-terarij (Maribor) ▪ sejem Narava-zdravje

– med deli zemljepisnih in stvarnih dvojnih imen, v katerih sta združeni dve samostojni lastnoimenski enoti: Šmarje-Sap ▪ Hrastje-Mota ▪ Pri Cerkvi-Struge ▪ Hrib-Loški Potok ▪ Gozd-Martuljek ▪ Furlanija-Julijska krajina
Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite ▪ Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije ▪ Olimpijski komite Slovenije-Zveza športnih zvez (OKS-ZŠZ)

Pri pisno nepodomačenih imenih vezaj ohranjamo

1. v dvojnih osebnih imenih:
   • rojstnih: Eva-Lotta ▪ Eva-Lena ▪ Britt-Marie ▪ Jean-Paul ▪ Jean-Marie ▪ Jean-Jacques
   • priimkih: Rimski-Korsakov ▪ Wolf-Ferrari ▪ Lévi-Strauss ▪ Baden-Powell (Bi-Pi) ▪ Toulouse-Lautrec
2. v zemljepisnih imenih: Bielsko-Biała ▪ Baden-Württemberg ▪ Baden-Baden ▪ Aix-en-Provence ▪ Aix-les-Bains ▪ Sainte-Beuve ▪ Champs-Élysées ▪ Karl-Marx-Stadt
3. v stvarnih imenih: Rolls-Royce ▪ Coca-Cola ▪ Harley-Davidson ▪ Hewlett-Packard

Vezaj ima tudi druge vloge; pišemo ga:

1. med sestavinami podrednih zloženk, pri katerih je prva sestavina številka ali simbol: 50-letnica ▪ 100-odstotni ▪ 3-nadstropen ▪ 50-leten ▪ 10-krat ▪ C-vitaminski

2. med črkovno ali številčno podstavo ali osnovo in njunim končajem: u-jevski ▪ zapis u-ja ▪ v 80-ih letih

3. med kratico in njeno končnico ali obrazilom: NUK-a ▪ NUK-ov ▪ SNG-ja ▪ SNG-jev

4. med naveznim členkom le in zaimkom, zlasti le-ta

5. po tujejezičnem vzoru za okrajšavami e (< elektronski, električni), i (< informacijski, interaktivni) ipd. v občnih poimenovanjih in zvezah: e-poslovanje ▪ e-recept ▪ e-skiro ▪ e-javna uprava ▪ e-vladne storitve ▪ i-naprava ▪ i-učbenik

6. v prevzetih pisno nepodomačenih poimenovanjih: covid-19 ▪ hi-fi ▪ cross-country ▪ jiu-jitsu ▪ rendez-vous

7. v spletnih naslovih: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/

8. v priredno zloženih številčnih in črkovnih enotah: Uradni list RS, št. 33/91-I

9. pri povezovanju samostojnih besed v besedni niz kot stilno sredstvo: biti-ali-ne-biti ▪ bolje-ne-bo-nikoli ▪ pa-zavihajmo-rokave ▪ kdo-bi-si-mislil-kako

Vezaj uporabljamo za zaznamovanje alinej (poleg pomišljaja ali drugih pisnih in grafičnih znamenj):
Pripomočki:
- računalnik,
- zvezek,
- pisalo.

V prirednih zvezah dveh (ali več) zloženk oz. sestavljenk pišemo na koncu nezadnjih zloženk oz. sestavljenk levostični vezaj pred delom, ki je skupen vsem: 
osnovno- in srednješolec ▪ prvo-, drugo- in tretješolci ▪ 15- in 16-letniki ▪ hidro- in termoelektrarna ▪ srednje- in vzhodnoevropske države ▪ dvo- in večjezični vrtci ▪ bio- in bibliografski podatki ▪ 30- in 40-odstotna stopnja ▪ 15-, 25- in 30-metrska skakalnica ▪ 250-, 500- in 650-kubični motorji ▪ visoko-, srednje- in nizkonapetostna omrežja

V prirednih zvezah dveh (ali več) zloženk oz. sestavljenk pišemo na koncu prve zloženke oz. sestavljenke desnostični vezaj za delom, ki je skupen obema: literarnozgodovinski in -teoretski

Oklepaj je dvodelno ločilo, sestavljeno iz desnostičnega uklepaja in levostičnega zaklepaja. Pri pisanju besedil najpogosteje uporabljamo okrogli oz. navadni oklepaj (( )), v posebnih besedilnih okoliščinah pa tudi poševni (/ /), oglati ([ ]), lomljeni (npr. ⟨ ⟩ in < >), zaviti ({ }) in pokončni (| |) oklepaj.

Okrogli oklepaj zaznamuje:

1. pojasnila, ponazorila povedanega:
Travnik lahko obnovimo v zgodnji pomladi (konec marca in v začetku aprila). ▪ Anorganske snovi sestavljajo neživo naravo, obenem pa so tudi sestavine žive narave (npr. apnenec, kremen, voda, ogljikov dioksid, kuhinjska sol). ▪ Glavni odbor je zdaj sklenil, da bodo na temo NPZ in drugih oblik preverjanja znanja (poklicna matura, zaključni izpit) zahtevali sestanek z novo šolsko ministrico.

2. dodatne informacije:
Jedilno pohištvo sestavljajo miza (velikosti 90 × 160 cm in višine 77 cm), izdelana iz masivnega bukovega lesa, ter oblazinjeni stoli. ▪ Po želji otrokom (v skupinah do 20 otrok) razkažemo gledališče ter jim ob tem povemo zanimive podrobnosti iz življenja lutk in gledališča.

3. opozorila, pripombe, dodatke:
Vrh hriba stoji cerkvica, okoli nje pa so v prvih majskih dneh preproge temno modrega svišča (glej fotografijo!), ki je že sam vreden vzpona. ▪ V skladu z imenom šole (op.: danes jo poznamo kot OŠ Jakoba Aljaža) so tudi folklorno skupino poimenovali Otroška folklorna skupina OŠ Bratstva in enotnosti.

4. identifikacije besednih zvez:
Prihodki so se znižali zaradi manjšega priliva davkov, predvsem davka na dodano vrednost (DDV). ▪ Za dve točki je zgrešil oceno prav dobro (4). ▪ Društvo Ekologi brez meja je poslušalcem predstavilo model Brez odpadkov (Zero Waste). ▪ Mark Klavdij Ruf (Marcus Claudius Rufus) je bil rimski konzul, senator, zgodovinopisec ... ▪ Doževa palača (it. Palazzo Ducale)

5. podatke o virih:
Januarja 1962 so meteorološko hišico prestavili (Arhiv Agencije RS za okolje 2008). ▪ Glede na zakonodajo (Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, ULRS, št. 31/2001 in 52/2003) je treba pri sestavi ekološkega izdelka upoštevati tudi največjo dovoljeno količino sestavin konvencionalnega porekla in uporabo dovoljenih dodatkov, navedenih v pravilniku.

6. sestavne dele besed ali besednih zvez, ki so njihova možna, a neobvezna sestavina:
Frankfurtski knjižni sejem se je iz nepomembnega sejma zgolj (zahodno)nemških knjigotržcev sčasoma razvil v največjo tovrstno prireditev na svetu. ▪ Morebiti bodo ministri prisluhnili tudi obrtnikom, ki opozarjajo na plačilni (ne)red in (ne)disciplino. ▪ Strah(ec) je bil premagan. ▪ Knjiga je izšla v zbirki Prva z(o)renja. ▪ Katero politično stranko ali listo bi volili, če bi bile (že) jutri državnozborske volitve? ▪ Spet bo (nekaj časa) mir v hiši.

7. končnice in obrazila pri hkratnem navajanju ženskih in moških oblik: 
Mora biti pisatelj(ica) posebej nadarjen(a), da lahko svoje pero zastavi pisanju za mlado dušo? ▪ Vrstni red na stavnicah se spreminja iz ure v uro; to lahko pomeni, da bo zmagovalec(-ka) nekdo, ki tega niti sam ne pričakuje.

8. vrinjene dele povedi: 
Po krajšem ogledu znamenitosti Svete Trojice (dalj časa so se zadržali pri hiši, v kateri je živel in ustvarjal dr. Alojz Kraigher, pri njem pa nekaj mesecev tudi Ivan Cankar) so se udeleženci odpravili v trojiški kulturni dom. ▪ Maksim Gaspari (star 97 let je novembra 1980 umrl v Ljubljani) je imel tri otroke.

9. vmesna stavčna pojasnila, dodatke:
Na obe elektrodi kani kapljico barvila in pusti 23 minut. (Če imaš dovolj barvila, elektrodi lahko pomočiš v barvilo.) Elektrodi speri z vodo in si ju dobro oglej. ▪ Večina ljudi potrebuje sončno kremo z zaščitnim faktorjem 15 ali več. (Veliko višji faktorji so potrebni na velikih višinah, kadar na primer smučate.) Zaščitno sredstvo uporabljajte tudi v senci in v oblačnem vremenu.

Zlasti pri strokovnem in znanstvenem pisanju vsakršen poseg v citirano besedilo označimo z oglatim ali poševnim oklepajem, redkeje tudi z okroglim (npr. spremembo začetnice, končnice oz. obrazil; dodajanje besed); izpust dela besedila zaznamujemo s tremi pikami v oklepaju:
Drugo pomembno temo povzemata naslov knjige in zadnji stavek: »[...] spopadi civilizacij [so] največja grožnja za svetovni mir, mednarodni red, ki temelji na civilizacijah, pa je najzanesljivejše jamstvo pred svetovno vojno.« ▪ Kot je povedala direktorica založbe, morajo biti »otroci, ki berejo [Pet prijateljev], zlahka sposobni razumeti karakterizacije in vstopiti v zgodbo ter zaplete.« ▪ V pesmi Vsega ni treba razumeti naletimo na tale verz: »[M]orda sem samo v ljubezni lahko doma.« ▪ V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so sicer zajete "vse bistvene prvine knjižnega jezika: leposlovni, znanstveni, publicistični, časopisni, pogovorni jezik /.../", vendar je "/n/ajbolj izčrpno predstavljen leposlovni jezik izvirne in prevodne literature" (SSKJ: Uvod). ▪ V pravilih piše, da se »/z/ačetnica neprve sestavine /stvarnih imen/ /.../ ravna po tem, ali je ta sestavina a) občno poimenovanje /.../; b) lastno ime /poud. avt./«.

Kadar uporabljamo oklepaj znotraj oklepaja, se lahko poleg okroglega odločimo za rabo drugačnega, največkrat poševnega ali oglatega oklepaja:
Delovno razmerje za določen čas se lahko sklene le izjemoma, v primerih, ki so v zakonu izrecno našteti (17. člen ZDR (1990)). ▪ Herojska drama (npr. Conquest of Granada /Zavzetje Granade/ Johna Drydna) se je odvijala v mejah enega samega lika.

Pri naštevanju lahko oklepaj uporabljamo za zaznamovanje zaporedne črke oziroma številke. Pogosto se v tej vlogi pojavlja zgolj zaklepaj kot samostojno pisno znamenje:
Nastanek zvezde:
(1) V molekulskem oblaku se oblikujejo goste kepe vodika in prahu.
(2) V središču te kepe se razvije protozvezda.
(3) Snov se odbija od tečajev zvezde in se kopiči okrog ekvatorja.
(4) Novo zvezdo obdaja obroč plina in prahu, iz katerega se lahko sčasoma razvije planetni sistem.

Ključna področja socialne inteligence so tri: (1) umetnost komuniciranja, (2) sposobnost za pogajanje, reševanje nesoglasij in za sijajno igranje v moštvu ter (3) sposobnost za sočutje in zanimanje za druge.

Na dopust ne smemo brez:
a) sončnih očal,
b) zaščitne kreme,
c) kopalk.

V okviru plačevanja stroškov izvedbe programa usposabljanja zavod lahko plača: (a) stroške inštruktorja oziroma mentorja, (b) stroške dodatnega usposabljanja, (c) plačilo storitev izvajalcem zaposlitvene oziroma poklicne rehabilitacije, ki so opredeljene v programu usposabljanja, (č) nadomestilo dela plače delovnemu invalidu med usposabljanjem.

Narekovaj (tudi navednica) je dvodelno ločilo. Pri računalniškem oblikovanju besedil najpogosteje uporabljamo dvojni srednji narekovaj (» «) ali dvojni zgornji narekovaj (“ ”). Pri pisanju z roko uporabljamo dvojni spodnje-zgornji narekovaj („ “). Poznamo še enojni zgornji narekovaj (‘ ’), enojni srednji narekovaj (› ‹) in pri pisanju z roko enojni narekovaj spodaj-zgoraj (, ‘).

Dvojni narekovaj zaznamuje dobesedni navedek premega govora in navedeno (citirano besedilo):
Eden od mimoidočih me je nagovoril: »Je vse v redu, gospod?« ▪ »Hej, sosed,« sta mu zavpila, »na Rašico greva preizkusit novi kolesi. Greš zraven?« ▪ V geslu “En svet – ene sanje” se skriva želja po strpnosti.

Z dvojnim narekovajem označujemo poseben pomen, položaj ali stilno zaznamovanost posamezne besede ali besedne zveze – oziroma jo z narekovaji poudarimo, izpostavimo:
Številko ena je pisalni stroj »skrival« v črki »l«. ▪ Za vsako uro predavanja »priznanega strokovnjaka« so odšteli 200 evrov. ▪ Kaj narediti, če ti starši »zatežijo«? ▪ Vsak »zakaj« ima svoj »zato«. ▪ Na slovenskih visokošolskih organizacijah še vedno prevladujejo predavanja »ex cathedra«.

Včasih z dvojnim narekovajem v povedi označimo stvarno lastno ime ali drugo z veliko začetnico pisano enoto besedila, zlasti če bi jo sicer (na začetku povedi) težje prepoznali oziroma težje prepoznali mejo med tem delom in preostalim besedilom:
»Sejalec« mi je bil zelo všeč. ▪ V razdelku »Povezava« kliknite »Mesto v tem dokumentu«. ▪ Po predavanju »Cesar Avgust dve tisočletji pozneje«, ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.

Enojni narekovaj uporabimo, kadar je treba znotraj navedka še kaj označiti z narekovajem (če navajamo besedilo znotraj drugega navedka oz. če v njem z narekovajem zaznamujemo besedo s posebnim pomenom ali stilno vrednostjo):
»Vedno so nam odgovarjali ‘Bo že!’, toda naredili niso nič,« je potarnala. ▪ »EU vidimo kot ‘vlečnega konja’ na tem področju,« je še dodala poslanka.

Poševnica oz. desna poševnica (/) je nekončno nestavčno ločilo, ki ga uporabljamo

1. stično med enobesednimi enotami v pomenu ‘ali’ ali ‘oziroma’:
in/ali ▪ V matematiki znamenje + označuje in/plus. ▪ vitez v/na gradu ▪ Koper/Capodistria ▪ Salomonov/salomonov pečat ▪ prof./profesor ▪ predlog z/s ▪ zahodni/južni Slovani ▪ Celovški/Rateški rokopis

2. nestično med večbesednimi enotami v pomenu ‘ali’ ali ‘oziroma’:
zahodni Slovani / južni Slovani ▪ izredni profesor / izredna profesorica ▪ Kotmara vas / Köttmannsdorf ▪ Kanalska dolina (it. Val Canale / nem. Kanaltal / furl. Val Cjanâl)

3. stično v pomenu ‘na’, ‘skozi’ ali ‘ulomljeno’:
100 km/h ▪ Uradni list RS, št. 25/14 ▪ člen 19/3 ▪ 15/3 = 5

4. stično za označevanje delov celote:
1/2 žličke mlete paprike ▪ Testo pustimo vzhajati 3/4 ure.

5. stično v pomenu ‘od’:
slovenska nadaljevanka, 1/8 ▪ Oznaka 1/20 pomeni, da gre za prvo od dvajsetih fotografij.

6. stično v pomenu ‘in’ ali ‘del enega in drugega’:
študijsko leto 2024/25 ▪ sezona 2024/2025 ▪ jesen/zima ▪ London/Frankfurt/Pariz ▪ V finalu sta se pomerili dvojici Novak/Kramar proti Aljaž/Fabjan.

7. stično pri navajanju dveh oblik za spol:
dijak/inja ▪ bralec/-ka ▪ Potreboval/a boš utež in žogo.

8. nestično med razčlenjevanjem neenakovrednih enot besedila:
Novi trg 4 / II. nadstropje

Deljaj (-) je zapisan s krajšo črtico, enako dolgo kot vezaj, in je tehnično levostično ločilo, s katerim zaznamujemo deljenost besede na koncu vrstice.

Pri pisanju z roko pogosto pišemo dvojni deljaj, tj. dve vzporedni črtici (=).

Kadar besedo delimo na mestu, kjer je vezaj, tega skupaj z drugim delom besede prenesemo v naslednjo vrstico, na koncu prve pa napišemo deljaj:
slovensko-
-nemški slovar

15-
-odstotni popust

Opuščaj ali apostrof (’) je nestavčno ločilo, ki označuje:

• izpuščeno črko na začetku besede (Abraham ’ma sedem sinov), sredi besede (Kdor ne skače, ni Sloven’c) ali na koncu besede (Pr’ Hostar);
• izpuščeno tisočico in stotico v letnicah (letnik ’74 ▪ sezona ’09/’10).

Opuščaj v nepodomačenih prevzetih poimenovanjih in tujih lastnih imenih ohranjamo:
commedia dell’arte ▪ drum’n’bass ▪ O’Neal ▪ Sotheby’s ▪ Val d’Isere ▪ L’Eqiupe

Ponavljaj (’’) nadomešča ponovitev pisne enote, ki v besedilu leži v vrstici tik nad njim. Večinoma se uporablja ob označevanju ponovljene vsebine v stolpcih.

Pokončnica (|) je ravna pokončna črta od zgornje do spodnje meje velikih črk.

Pokončnico pišemo v besedilih nestično in jo uporabljamo za ločevanje raznovrstnih enot besedila. Ima različne funkcije, npr. nadrednost, zamenljivost, zaporednost, sorednost:
Jezikovna svetovalnica | Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ▪ Janez Novak | Cankarjeva cesta 1 | 1000 Ljubljana | T 345 200 201 ▪ Šport | Plezanje | Svetovno prvenstvo ▪ Novinarke.si | Novinarji.si ▪ Visma | Lease a Bike

Podčrtaj (_) se uporablja za nadomeščanje presledka, zlasti v zapisih, kjer znak za presledek ni dovoljen ali mogoč, npr. v elektronskih naslovih (Jana_Novak@test.si), uporabniških imenih na družbenih omrežjih (@STA_novice) in v spletnih naslovih (http://home.izum.si/cobiss/top_gradivo). 

Presledek ( ) je prazno mesto med besedami in pisnimi znamenji (npr. ločili, znamenji v matematiki in logiki, znamenji v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah). 

Presledek pišemo:

1. med besedami (s kolesom ▪ Triglav in Škrlatica);

2. za končnim ločilom;

3. ob nestičnem ločilu;

4. pred desnostičnim ločilom;

5. za levostičnim ločilom;

6. za kratico v samostalniški besedni zvezi (EKG laboratorij ▪ ABS zavore ▪ UV žarki ▪ AV oprema);

7. za krajšavno piko v okrajšavah (gdč. Pika ▪ dr. dent. med. ▪ t. i. ▪ zf. roman ▪ d. o. o.);

8. med številko in simbolom za mersko enoto (35 m ▪ 220 V ▪ 5 a ▪ 10 °C);

9. za številko pred znamenjem za denarno enoto (5 € ▪ 20 $ ▪ 12 £);

10. za številko pred pisnima znamenjema za odstotek (10 %) in promil (16 ‰);

11. za simbolom v samostalniški besedni zvezi (AAA baterija ▪ Cu kristal);

12. za vrstilno piko pri številčnem zapisu datuma (8. junij 1991 ▪ 8. 6. 1991);

13. za pisnimi znamenji, ki označujejo avtorske pravice (© 2003 Založba ZRC, ZRC SAZU) in člene oziroma paragrafe (§ 10);

14. ob znamenju ampersand (Odvetnik Novak & partnerji);

15. ob matematičnih znamenjih za matematične operacije (2 + 2 = 4 ▪ 3 × 5 = 15);

16. ob znamenjih iz logike, ki se uporabljajo tudi v drugih vedah (5 > 3 ▪ rob ≠ rop);

17. pri navajanju bibliografskih podatkov za zvezdico (v pomenu ‘rojen’) in križcem (v pomenu ‘umrl’): (Ivan Cankar (* 1876, † 1918);

18. za številko podčrtne opombe (¹ Natisnjene so bile že decembra leta 1846.);

19. pri zapisu telefonskih številk (041 222 333 ▪ +386 1 222 33 00).

Nedeljivi presledek je presledek, ki pri računalniškem pisanju besedil enote za presledkom ne prelomi/prenese v novo vrstico.

Uporabljamo ga npr. med številko in pisnima znamenjema za odstotek (10 %) in promil (16 ‰); na meji med tisočicami, stotisočicami, milijonicami itd. pri zapisu števil, večjih od 9999 (10 000 ▪ 6 500 000), pred pisnimi znamenji za denarne enote (5 € ▪ 20 $ ▪ 12 £); med številko in simboli za merske enote (35 m ▪ 220 V ▪ 5 a ▪ 10 °C); za krajšavno piko v krajšavi (t. i. ▪ A. D.); v datumu (28. 6. 1914); pred dvopičjem in za njim v pomenu ‘proti’ (3 : 2).

Kadar drugo poved (izjavo, naslov stvaritve ipd.) citiramo sredi okvirne povedi, ohranjamo končni ločili vprašaj in klicaj, pike pa praviloma ne:
Romana Quo vadis? in Pod svobodnim soncem sta postavljena v zgodovinsko zanimiv trenutek. ▪ Otroška dramska skupina se je predstavila z butalsko priredbo Hop, Cefizelj! Frana Milčinskega ▪ Izrek Učenje nikoli ne izčrpa uma je da Vincijev.

Kadar se znotraj enostavčne okvirne povedi citirani naslov stvaritve končuje z odvisnikom ali stavčnim prilastkom, za njim ne pišemo vejice, in sicer ne glede na to, ali je naslov označen z narekovaji oz. drugačnim tiskom ali ne:
Odigrali so pravljico Bine Štampe Žmavc O kuri, ki je izmaknila pesem v režiji Mihe Alujeviča. ▪ Roman “Kam gre veter, ko ne piha” je izšel junija lani. ▪ Njena prva esejistična zbirka Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je bila nominirana za Rožančevo nagrado.

Na koncu pripovedne, vprašalne ali vzklične povedi zapisujemo le končno ločilo okvirne povedi, ne glede na naklon citirane povedi:
Ena najbolj znanih Heraklitovih misli je Vse teče. ▪ Zadnji Cezarjev vzklik naj bi bil Tudi ti, Brut. ▪ Čigavi so verzi Veš, poet, svoj dolg? ▪ Menda vendar poznate izrek Vse teče!

Kadar je dobesedni navedek del premega govora, je od spremnega stavka praviloma ločen z dvojnimi narekovaji. Raba ločil in začetnice je odvisna od razporeditve obeh delov premega govora:

1. Če je spremni stavek na začetku, mu dobesedni navedek sledi za dvopičjem; dobesedno navedena poved se začne z veliko začetnico, končno ločilo je pred narekovajem:
Trener je po tekmi povedal: »Gostujoča ekipa je zasluženo zmagala, saj je bila pretežni del srečanja boljši nasprotnik.« ▪ Zavpila je: »Hej, počakaj me!« ▪ Vljudno je poizvedel: »Sta šla ribiča na lov?«

2. Če spremni stavek sledi dobesednemu navedku, se začne z malo začetnico; piko v dobesedno navedeni povedi zamenja vejica, ohranjamo pa ostala končna ločila (klicaj, vprašaj in tri pike), ki jih pišemo pred narekovajem:
»Največja socialna varnost delavca je pravična plača,« je poudaril predsednik sindikata. ▪ »Pozdravljeni!« je zavpil nekdo za njimi. ▪ »Kakšna se ti zdi slika?« so se mu zasvetile oči. ▪ »Trenirala sva dvakrat na dan, kombinirala sva uteži, tek, vaje za moč, boks ...« sta naštevala.

3. Če spremni stavek stoji med dvema deloma dobesedno navedene povedi, mu pred drugim delom sledi vejica; prvi del dobesedno navedene povedi zaključuje vejica ali tri pike:
»Danes,« je počasi začel, »bomo govorili o praštevilih.« ▪ »Kje,« je vprašal, »so moji ključi?« ▪ »Če ti povem po pravici ...« je rekel s stišanim glasom, »me začenja resno skrbeti zanj.«

4. Kadar sta v isti povedi dva spremna stavka, je raba ločil in začetnic enaka, kot če bi šlo za dve ločeni povedi:
»Oh, bog ne daj,« je vzdihnila in nadaljevala: »Pravzaprav ga niti ne poznam dobro. Samo soseda sva.« ▪ »Zelo sem zadovoljen,« je povedal, nato je dodal: »Uspelo nam je!«

5. Kadar se isti spremni stavek nanaša na dve dobesedno navedeni povedi, je druga zapisana kot samostojen navedek:
»Tu imate!« je vzkliknil oče. »Naš izlet je šel po vodi!«

Kadar kot dobesedni navedek v okvirno poved vključujemo zgolj dele druge povedi, jih označimo z dvojnimi narekovaji. Taki navajani deli se začnejo z malo začetnico (razen če je na začetku lastno ime) in se nikoli ne zaključijo z ločilom – kadar za narekovajem sledi ločilo, je to zaradi okvirne povedi:
Toliko knjig, kolikor jih objavijo danes, »ni izšlo še nikdar, a tudi tako malo bralcev ni bilo nikoli«, saj konkurenco knjigi dela zlasti video. ▪ Glede dokazovanja polnoletnosti ob naročilu alkoholne pijače meni, da »je realnost še vedno drugačna od tiste, predpisane v zakonih«.

Alinejni zapis sestavljajo okvirna oz. napovedna poved, ki ji sledi dvopičje, in več vrstic, ki jih najpogosteje uvaja pomišljaj, lahko pa tudi vezaj, črka, številka ali grafični znak (za njimi je presledek). Raba ločil in začetnic je odvisna od skladenjske zgradbe sestavnih delov.

1. Skladenjsko preproste alineje se začenjajo z malo začetnico in končujejo z vejico, razen zadnje, za katero stoji končno ločilo (običajno pika):
Za preprečevanje ugrizov klopov pri mačkah in psih veterinarji svetujejo uporabo:
– ovratnice proti klopom,
– kapljic proti klopom in drugim zajedavcem,
– pršila proti klopom.

Dvojne predložne zveze izražajo:
a) lastnost,
b) prostor,
c) čas.

Ali imaš:
- spalno vrečo,
- podlogo za spanje,
- gorilnik,
- pribor za kuhanje?

2. Kadar imata tako napovedni kot naštevalni del nestavčno obliko, za posameznimi alinejami pogosto ni ločil (niti vejice niti končne pike):
Pripomočki:
– računalnik
– zvezek
– pisalo

3. Če so alineje daljše in skladenjsko bolj zapletene (vsebujejo podredja ali priredja, ločena z vejicami ali podpičji), se začenjajo z malo začetnico in končujejo s podpičjem, razen zadnje, za katero stoji pika:
Po desni strani je dovoljeno prehiteti:
– vozilo, ki zavija levo;
– vozilo, ki vozi v naselju po smernem vozišču z dvema ali več prometnimi pasovi, po prometnem pasu, ki ni skrajno desno;
– tirno vozilo, ki vozi po tirnicah, položenih po sredini vozišča.

4. Če je v kateri od alinej zapisana (vsaj ena) poved, za katero je zapisano končno ločilo, stoji končno ločilo (praviloma pika) za vsemi alinejami. V tem primeru se vse alineje začenjajo z veliko začetnico:
Osebnostni tipi starejših moških:
– Integrirani tip. Značilno za moške tega tipa je, da niso niti pretirano aktivni niti povsem pasivni.
– Obrambni tip. Starostniki tega tipa so ambiciozni; v medosebnih odnosih so avtoritativni.
– Introspektivni tip. Moški tega tipa veliko časa preživijo v razmišljanju in razvijanju svojih idej in načrtov.

Kadar ima dopis glavo, vsak podatek zapišemo v svoji vrstici, na koncu katere ni ločila.
1. Če pojmujemo, da je celotna glava dopisa ena poved, pišemo z veliko začetnico le prvo sestavino in lastnoimenske sestavine:
Mojca Kovač
finančnica specialistka I
Finančni urad RS
Dacarska ulica 13
1270 Litija

2. Če pojmujemo, da je vsaka vrstica glave dopisa samostojna poved, pišemo vsako enoto z veliko začetnico:
Dr. Jana Novak
Vodja projektov
Inštitut za kakovost zraka
Cankarjeva ulica 5
1000 Ljubljana

Pri zapisu kraja in datuma je mogočih je več načinov, podatka sta vedno ločena z vejico:
Ljubljana, 22. januar 2026
Ljubljana, 22. 1. 2026
Ljubljana, 22. januarja 2026
V Ljubljani, 22. januarja 2026
V Ljubljani, 22. 1. 2026

Če se dopis začne s pozdravom, ga vedno zaključuje ločilo.

– Kadar je na koncu pozdrava vejica, se besedilo dopisa nadaljuje z malo začetnico:
Spoštovani,
pišem vam, ker [...]

Dragi Jaroslav,
že dolgo se nisem oglasil [...]

Pozdravljena, Andreja,
spet te prosim [...]

– Kadar je na koncu začetnega pozdrava klicaj ali pika, se besedilo dopisa nadaljuje z veliko začetnico:
Spoštovana gospa ravnateljica!
Pred dvema tednoma [...]

Pozdravljeni.
Pripenjam obljubljene dokumente [...]

Končni pozdrav se lahko zaključi z ločilom (vejico, klicajem, piko) ali redkeje brez ločila; sledi mu podpis:
Lep pozdrav,
Jana

S spoštovanjem!
Jakob Kovač

Hvala za sodelovanje in lep pozdrav.
Jani Novak

Najlepše te pozdravlja
tvoj Simon

Kadar je del podpisa tudi podpisnikova funkcija, je začetnica tega podatka odvisna od njegove umestitve glede na ime (spodaj, zgoraj) in/ali od ločila ob koncu pozdrava: