Pisna znamenja so dogovorjene enote neke pisave za zapisovanje glasov (črke, npr. A, b), števil in številk (števke, npr. 0, 1) in drugih enot (druga pisna znamenja), kot so matematična (+, –), logična (⇒, ∧), izpostavna (², **), diakritična (´, ~, ˆ), korekturna (⊥, ), znamenja za vrednosti (%, °), denarne enote (€, $), znamenja v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (@, #) in nekatera druga (§, &, →, °, ®, ©). Posebna in pomembna skupina pisnih znamenj so znamenja, ki jih uporabljamo za členitev zapisane povedi oziroma besedila v pisnem prenosniku (ločila, npr. !, ?).

Slovenska abeceda ima 25 latiničnih črk: a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž.

Poleg slovenskih uporabljamo tudi druge, tuje črke, ki jih razvrščamo različno:

1. črke z diakritičnimi znamenji (npr. å ą ü ø ç ñ ś) po abecedi uvrščamo, kot da ne bi imele teh znamenj;
2. pogosteje rabljene druge črke, tj. črke ć đ q w x in y, stojijo v abecedi takole: q za p, črke w x in y v navedenem zaporedju med v in z; ć stoji za č in đ stoji za d.

1. Črke za samoglasnike v abecedi imenujemo á é í ó ú.
2. Črke za soglasnike imenujemo:
   1. z ustreznim glasom in polglasnikom [ə], torej bə̀ cə̀ čə̀ də̀ fə̀ gə̀ hə̀ jə̀ kə̀ lə̀ mə̀ nə̀ pə̀ rə̀ sə̀ šə̀ tə̀ və̀ zə̀ žə̀;
   2. ali pa bé cé čé dé êf gé há jé ká êl êm ên pé êr ês êš té vé zé žé.
3. Tuje črke ć đ q w x in y imenujemo: mehki čə̀ ali mehki čé, mehki džə̀ ali mehki džé, kú ali kvə̀, dvojni və̀ ali dvojni vé, íks in ípsilon.
4. Dvočrkje dž imenujemo džə̀ ali džé.

Števila zapisujemo z besedami (pet, petnajst) ali s številkami (5, 15). Številke so sestavljene iz arabskih (1, 2, 3, 4 …) ali rimskih (I, V, X, L, C, D, M) števk, enako kot so besede sestavljene iz črk. Številke enomestnih števil sestavlja ena števka (5; L), številke večmestnih in necelih števil pa večje število števk (15, 1500, 15.000, 41,5; XXI, MCMD).

Števke imenujemo ničla, enica/enka, dvojka, trojka, štirica/štirka, petica/petka, šestica/šestka, sedmica/sedemka, osmica/osemka, devetica/devetka.

Ustrezna imena za števila, ki jih te števke zaznamujejo, so nič, ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet. Zapisana večja ali necela števila ipd. imenujemo:

1. s posebnimi imeni, npr. 10 – deset, 20 – dvajset, 100 – sto, 1000 – tisoč, 1.000.000 – milijon, tako še 1.000.000.000 – milijarda in 1.000.000.000.000 – bilijon;
2. s tvorjenkami iz posebnih osnovnih imen: od 12 do 19 = dva-, tri- ... + -najst (dvanajst, trinajst ...), od 30 do 90 = tri-, štiri- ... + -deset (trideset, štirideset ...), od 200 do 900 pa dve‑, tri- ... + -sto (dvesto, tristo ...) ipd.

   V evropskih celinskih državah se način navajanja števil milijarda (10⁹) in bilijon (10¹²) razlikuje od navajanja v anglosaških okoljih (10⁹ angl. billion, 10¹² angl. trillion).

   Decimalna števila v slovenščini zapisujemo s stično vejico (2,5 kg), anglosaški prostor uporablja namesto decimalne vejice piko (2.5 kg).

   Kako se števila izpisujejo z besedami, glej poglavje »Pisanje skupaj ali narazen«.

Števila in dele števil pogosto zapisujemo z besedami ob navajanju tisočev in milijonov (41 tisoč kubičnih metrov, 10 milijonov prebivalcev), pri zapisovanju praznikov (prvi maj) ali če se pojavljajo na začetku povedi (Sto žensk na Triglavu) – izjema so letnice (1994 je bilo usodno leto.) in višja števila (11.049 volivcev je glasovalo za sedanjega župana.), ki jih zapisujemo s številko tudi na začetku povedi.

Zapis s številkami je pogostejši ob okrajšanih merskih enotah (5 kg, 200 km, 41.000 m³), pri navajanju desetletja in stoletja (v osemdesetih letih 20. stoletja ali v 80. letih 20. stoletja ali v 80-ih letih 20. stoletja), pri navajanju ure (ob 8. uri ali ob 8.00) ipd.

Mesece v datumu pišemo z besedo (1. maj 2014 ali 1. maja 2014) ali številko, z vsemi presledki (1. 5. 2014).

Pri navajanju polne ure imamo več zapisovalnih možnosti (ob 8. uri ali ob 8.00, ob 8⁰⁰, ob 8h ali ob 8^h); ure in minute zapisujemo s stično piko ali nadpisano (ob 8.45 ali ob 8⁴⁵). Če navajamo izmerjeni čas, pogosto zapisujemo tudi sekunde in dele sekund. Med vrednostmi za ure in minute ter minute in sekunde pišemo stično dvopičje (1:07:45); med vrednostmi za sekunde in dele sekund (desetinke, stotinke …) pišemo stično vejico (3:57,23).

Pri zapisu tisočic do 9999 meje med tisočicami in stoticami navadno ne zapisujemo (2314), pri višjih številih mejo označujemo s piko (41.000) ali z (nedeljivim) presledkom (41 000). V posebnih položajih in preglednicah, kjer je pričakovana enotnost zapisa, lahko pišemo piko tudi pri številih, nižjih od deset tisoč (5.998, 12.400, 56.200).

Kadar nastopajo številke in črke kot oznake, simboli ali imena (avtocesta A1, format A3, tipka F3, skupina G20), jih pišemo stično, ne glede na to, ali je črka mala ali velika (Živi na Maistrovi cesti 12a. – Lovca je postavil na polje a5. – Poučuje francoščino na ravneh A1 in A2.), oziroma ne glede na zaporedje (svinčnik z oznako 2B). V nekaterih primerih je številka podpisana ali nadpisana (vitamin B₁₂, CO₂, ton C₂, m²).

Stičnost velja tudi za povezave črk z drugimi znamenji (gospodinjski aparati energijskega razreda A, A+ in A++).

Pri letnicah tisočice lahko izrazimo s stoticami, tako da lahko npr. 1926 beremo tisoč devetsto šestindvajset ali devetnajststo šestindvajset.

Decimalna števila beremo tako, da besedo cela prilagajamo celemu delu števila, npr. 2,5: dve celi (enoti), pet (desetink); 6,01: šest celih ena stotinka ali šest celih nič ena. Kadar decimalnemu številu sledi simbol (19,3 %; 1,2 kg), ga pri branju razvežemo v rodilniško obliko: devetnajst celih tri odstotka; ena cela dve kilograma.

Poleg arabskih števk uporabljamo tudi rimske: I, V, X, L, C, D, M.

Z rimskimi številkami zapisana števila uporabljamo kot del imena pri imenih vladarjev (Jožef II., Ludvik XIV.), papežev (Pij XII.), vrhov v istoimenskem pogorju (Anapurna I, Anapurna II), industrijskih izdelkov (Delta III, VW Golf IV) ipd.

Rimske števke poleg arabskih uporabljamo tudi pri zapisovanju športnih kategorij (divizija III), težavnostnih stopenj v alpinizmu (VIII, IX–), stopenj nadgradnje izdelkov (Pentium III), študijskih predmetov (predmet Uvod v medicino II), številk knjig/zvezkov (Etimološki slovar slovenskega jezika I), (uvodnih) strani, poglavij, letnikov revij (Uvod v SSKJ, str. IV; Družboslovne razprave XXX (2014)), imenih prireditev, zborovanj in zgodovinskih dogodkov (XXVIII. olimpijske igre, IV. lateranski koncil, II. svetovna vojna), imenih različnih besedil in skladb (IV. simfonija – Abbreviata).

Kadar različne dele besedil notranje podrobneje členimo s številkami (arabskimi in rimskimi) ali kombinacijo številk in črk (1.1; XII.3, 2.b, III.A), je pika rabljena tehnično, in sicer stično, npr. poglavje 1.2.1; člen 3.a, III.a kategorija. V takih primerih tehnična in vrstilna pika torej sovpadeta.

Med najpogostejša pisna znamenja sodijo ločila, npr. pika (.), vejica (,), vprašaj (?) ipd.

Glede na stičnost, tj. prisotnost oziroma odsotnost presledka na levi oziroma na desni, so ločila – tako kot druga pisna znamenja – lahko stična (levostična, (obojestransko) stična, desnostična) ali nestična.

V matematiki poleg števk uporabljamo še druga znamenja: za vrste in razmerja matematičnih vrednosti ter za matematične operacije, npr. plus/in (+), minus/manj (–), enačaj (=), deljeno (: ali /), množeno/krat (× ali ·), ulomkova črta (––), neskončno (∞), koren (√). Med matematična znamenja uvrščamo tudi znamenja za odstotek (%), stopinjo (°), minuto (′) in sekundo (″). Zlasti geometrija si pomaga še z grškimi črkami α, β, γ ...

Kadar uporabljamo matematični znamenji plus (+) in minus (–) za ponazarjanje absolutnih vrednosti, ju pišemo stično s številko (–10 °C; vrednost indeksa +3,45). V matematičnih enačbah je raba nestična (3 × 5 = 15, 25 : 5 = 5, 100 – 10 = 90, 45 + 15 = 60).

Pisna znamenja za odstotek (20 %) in promil (16 ‰) pišemo nestično.

Pisna znamenja za stopinje (90°), minute (20′) in sekunde (40″) pišemo stično s številko.

Posebna skupina so znamenja iz logike, ki jih uporabljamo tudi v drugih vedah; to so znamenja za enakost (=), neenakost ali nasprotje (≠), posledičnost (⇒), izbiro (∨), vsoto (∧), večjo vrednost oziroma izvor (<), manjšo vrednost oziroma razvoj v kaj (>), večje ali enako (≥) ipd. Vsa ta znamenja pišemo nestično.

V skupino znamenj, rabljenih v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah, spadajo tista, ki jih uporabljamo pri sporazumevanju prek spleta in sodobnih komunikacijskih naprav, npr. afna (@), lojtra ali ključnik (#), zvezdica (*) in nekatera ločila v neskladenjski vlogi. Na primer: dvojna poševnica v spletnih naslovih (http://www.najdi.si), leva poševnica ali poševnica nazaj (⧵), kombinacije uklepaja oziroma zaklepaja in dvopičja za izražanje razpoloženja kot veselje :), žalost :(, smeh :D.

Med druga pisna znamenja uvrščamo pogosto rabljena znamenja za vrednosti, člene ali paragrafe (§), znamenje za in ali et (&); zaščitena imena in znamke, denarne enote, npr. evro (€), dolar ($), funt (£).

Znamenja za in ali et (Odvetnik Novak & partnerji) in za denarne enote (50 €, 15 $, 10 £) pišemo nestično glede na druge sobesedilne enote.

Znamenja za zaščitena imena in znamke (Teflon^®, Adidas^TM) pišemo nadpisano in stično z imenom.

Pisna znamenja, ki označujejo avtorske pravice (© 2003 Založba ZRC, ZRC SAZU) in člene oziroma paragrafe (§ 10), se pišejo pred enoto in so nestična.

Številke, črke in nekatera znamenja uporabljamo tudi izpostavno, tj. nadpisana ali podpisana.

Nadpisana levostična številka (podobno zvezdica) na desni strani enote, na katero se nanaša, predstavlja opozorilo na ustrezno podčrtno opombo ali na opombo na koncu besedila ali poglavja, npr. Poezije je naslov zbirke izbranih Prešernovih pesmi iz leta 1847.¹. (Pod črto pa nestično pred navedbo: ¹ Natisnjene so bile že decembra leta 1846.)

Nadpisana desnostična številka levo od letnice označuje zaporedno izdajo dela, npr. Atlas Slovenije ⁴2005 (= 4. izdaja).

Nadpisana levostična dvojka desno ob številki ali črki pomeni kvadrat (5², a²) oziroma kvadratni (Slovenija meri 20.273 km²), trojka kub (5³, a³) oziroma kubični (Vsako leto iz oceanov izhlapi okoli 430 milijonov m³ vode).

V kemijskih formulah podpisane in nadpisane stične številke prikazujejo sestavo oziroma zgradbo molekule kemijske spojine: H₂O (voda), ¹⁶₈O₂ (kisikov izotop).

Izpostavne črke pišemo stično bodisi nad številko ali črko (oziroma v matematiki spremenljivko) (10ⁿ, x = a^b) bodisi pod njo (log_ax). V nestrokovnem jeziku jih najpogosteje srečujemo pri mednarodnem zapisu ure (Uradne ure so od 10^h do 12^h).

V jezikoslovju desnostična zvezdica na levi strani pred besedo opozarja na vzpostavljeno (domnevno) besedo (ampak < *a-nъ-pakъ) ali na nesprejemljivost (*črnobel).

Ob navajanju biografskih podatkov nestično pisana zvezdica pred letnico ali datumom pomeni ’rojen’: Ivan Cankar (* 1876, † 1918). Za označevanje pomena ’umrl’ uporabljamo v enakem položaju križec: Andrej Turjaški (* 9. 4. 1557, Žužemberk; † 5. 9. ali 8. 10. 1593, Karlovec, Hrvaška).

Korekturna (popravna) znamenja iz besedila načeloma ponovimo na desnem robu, ob njem pa razločno izpišemo popravek. V težjih primerih za vnašalca lahko zapisujemo še dodatna navodila, npr. »ruska cirilica«.

• popravi
• napačen črkovni sklop ali beseda
• manjka
• izpusti
• piši skupaj
• piši narazen
• zbližaj vrstici
• razmakni vrstici
• uredi besede ali enote po številski vrednosti
• zamenjaj zaporedje ustreznih enot
• napravi odstavek
• pomakni v desno oziroma v levo
• odpravi odstavek oziroma poveži
• pomakni višje
• pomakni nižje
• zapiši ležeče
• zapiši krepko
• ne upoštevaj popravka
• poravnaj rob

Obstajajo še druga, redkeje rabljena znamenja. Popravno znamenje iz besedila načeloma ponovimo na desnem robu, ob njem pa izpišemo popravek. V težjih primerih lahko zapisujemo še dodatna navodila.

Pri urejanju besedila uporabljamo različne sloge črk, števk in drugi pisnih znamenj: navadni (pokončni) a A, b B ... in poševni (ležeči, kurzivni) a A, b B ..., krepki (polkrepki) a A, b B … in krepki (polkrepki) ležeči a A, b B ..., razprti slog a b e c e d a ...

V posebnih besedilnih položajih uporabljamo tudi same velike črke (verzalke), npr. BIBLIJA, in pomanjšane velike črke (kapitelke), ki razlikujejo med malimi in velikimi črkami, npr. Biblija.