Pisna znamenja

Splošno

Pisna znamenja so dogovorjene enote neke pisave za zapisovanje glasov (črke, npr. A, b), števil in številk (števke, npr. 0, 1) in drugih enot (druga pisna znamenja), kot so matematična (+, ), logična (, ), izpostavna (2, **), diakritična (´, ~, ˆ), korekturna (, korekturno znamenje), znamenja za vrednosti (%, °), denarne enote (, $), znamenja v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (@, #) in nekatera druga (§, &, , °, ®, ©). Posebna in pomembna skupina pisnih znamenj so znamenja, ki jih uporabljamo za členitev zapisane povedi oziroma besedila v pisnem prenosniku (ločila, npr. !, ?).

Črke

Slovenska abeceda

Slovenska abeceda ima 25 latiničnih črk: a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž.

Razvrščanje črk

Poleg slovenskih uporabljamo tudi druge, tuje črke, ki jih razvrščamo različno:

  1. črke z diakritičnimi znamenji (npr. å ą ü ø ç ñ ś) po abecedi uvrščamo, kot da ne bi imele teh znamenj;
  2. pogosteje rabljene druge črke, tj. črke ć đ q w x in y, stojijo v abecedi takole: q za p, črke w x in y v navedenem zaporedju med v in z; ć stoji za č in đ stoji za d.

Posebnosti

  1. Računalniški programi, tudi če so prilagojeni slovenščini, abecedno razvrščajo enote, sestavljene iz črk, števk, ločil in drugih pisnih znamenj, različno. Za besede oziroma enote z ločevalnimi znamenji (Açores), števkami (G7, G8), ločili (.com, a. a.) in drugimi znamenji (AB–, AB+) velja, da jih pri osnovni razvrstitvi uvrščamo v abecedne sezname, kakor da ločevalnega znamenja, števke, ločila oziroma znamenja ne bi imele.

    Pri odstavčnem ali alinejnem naštevanju skušamo ohranjati zaporedje črk v slovenski abecedi: (a) (b) (c) (č) (d) …

  2. Pri zvezah črk, števk in drugih znamenj se pri abecednem razvrščanju ravnamo po drugem znaku (Ga, Gb; G7, G8), pri čemer upoštevamo naravno, tj. naraščajoče zaporedje, sicer pa velja, da dajemo prednost malim črkam pred velikimi, piki pred drugimi znamenji, npr. vezajem (g, G, g., g-; ga, Ga, ga.).
  3. V slovarskih in podobnih seznamih, kjer so iztočnične besede opremljene z naglasnimi znamenji, pri enakopisnih iztočnicah velja zaporedje: ostrivec, strešica, krativec, neonaglašeno (npr. predponsko obrazilo pód.., pôd.., pòd.., pod..).
  4. V sodobnih besedilih knjižnega jezika so včasih tudi navedbe iz starejših obdobij knjižnega jezika in iz slovenskih narečij; pri takem zapisovanju citatnih besed v znanstvenih besedilih ali pri slogovnem barvanju v drugih vrstah besedil lahko uporabljamo posebne črke (npr. iz bohoričice kaſha, iz prekmurske pisave gostüvanje).

    Kadar bi v besedilu uporabljene enakopisnice povzročile dvoumnost, jih lahko opremimo z naglasnimi znamenji (célo/celó; táko/takó; védenje/vedênje).

  5. V pisno nepodomačenih prevzetih imenih in citatnih izrazih diakritična znamenja in tuje črke ohranjamo (à la, Molière; François, København).

Imena črk

  1. Črke za samoglasnike v abecedi imenujemo á é í ó ú.
  2. Črke za soglasnike imenujemo:
    1. z ustreznim glasom in polglasnikom [ə], torej bə̀ cə̀ čə̀ də̀ fə̀ gə̀ hə̀ jə̀ kə̀ lə̀ mə̀ nə̀ pə̀ rə̀ sə̀ šə̀ tə̀ və̀ zə̀ žə̀;
    2. ali pa bé cé čé dé êf gé há jé ká êl êm ên pé êr ês êš té vé zé žé.
  3. Tuje črke ć đ q w x in y imenujemo: mehki čə̀ ali mehki čé, mehki džə̀ ali mehki džé, ali kvə̀, dvojni və̀ ali dvojni vé, íks in ípsilon.
  4. Dvočrkje imenujemo džə̀ ali džé.

Števke, števila, številke

Števila zapisujemo z besedami (pet, petnajst) ali s številkami (5, 15). Številke so sestavljene iz arabskih (1, 2, 3, 4 …) ali rimskih (I, V, X, L, C, D, M) števk, enako kot so besede sestavljene iz črk. Številke enomestnih števil sestavlja ena števka (5; L), številke večmestnih in necelih števil pa večje število števk (15, 1500, 15.000, 41,5; XXI, MCMD).

O rabi rimskih števk glej poglavje »Rimske števke«.

Imena števk in števil

Števke imenujemo ničla, enica/enka, dvojka, trojka, štirica/štirka, petica/petka, šestica/šestka, sedmica/sedemka, osmica/osemka, devetica/devetka.

Ustrezna imena za števila, ki jih te števke zaznamujejo, so nič, ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet. Zapisana večja ali necela števila ipd. imenujemo:

  1. s posebnimi imeni, npr. 10deset, 20dvajset, 100sto, 1000tisoč, 1.000.000milijon, tako še 1.000.000.000milijarda in 1.000.000.000.000bilijon;
  2. s tvorjenkami iz posebnih osnovnih imen: od 12 do 19 = dva-, tri- ... + -najst (dvanajst, trinajst ...), od 30 do 90 = tri-, štiri- ... + -deset (trideset, štirideset ...), od 200 do 900 pa dve‑, tri- ... + -sto (dvesto, tristo ...) ipd.

    V evropskih celinskih državah se način navajanja števil milijarda (109) in bilijon (1012) razlikuje od navajanja v anglosaških okoljih (109 angl. billion, 1012 angl. trillion).

    Decimalna števila v slovenščini zapisujemo s stično vejico (2,5 kg), anglosaški prostor uporablja namesto decimalne vejice piko (2.5 kg).

    Kako se števila izpisujejo z besedami, glej poglavje »Pisanje skupaj ali narazen«.

Zapis števil z besedami

Števila in dele števil pogosto zapisujemo z besedami ob navajanju tisočev in milijonov (41 tisoč kubičnih metrov, 10 milijonov prebivalcev), pri zapisovanju praznikov (prvi maj) ali če se pojavljajo na začetku povedi (Sto žensk na Triglavu) – izjema so letnice (1994 je bilo usodno leto.) in višja števila (11.049 volivcev je glasovalo za sedanjega župana.), ki jih zapisujemo s številko tudi na začetku povedi.

Zapis s številkami je pogostejši ob okrajšanih merskih enotah (5 kg, 200 km, 41.000 m3), pri navajanju desetletja in stoletja (v osemdesetih letih 20. stoletja ali v 80. letih 20. stoletja ali v 80-ih letih 20. stoletja), pri navajanju ure (ob 8. uri ali ob 8.00) ipd.

Z besedo pogosto pišemo nižja števila (do 10 ali 12), s številko pa višja.

Zapis datuma

Mesece v datumu pišemo z besedo (1. maj 2014 ali 1. maja 2014) ali številko, z vsemi presledki (1. 5. 2014).

Le v položajih, ki zahtevajo oblikovno enotnost (npr. v obrazcih, preglednicah), števke do vključno 9 pogosteje pišemo z vodilno ničlo (01. 05. 2012), včasih celo stično (01.05.2012).

O pisanju datumov glej tudi pravila o vejici.

Zapis ure in časa

Pri navajanju polne ure imamo več zapisovalnih možnosti (ob 8. uri ali ob 8.00, ob 800, ob 8h ali ob 8h); ure in minute zapisujemo s stično piko ali nadpisano (ob 8.45 ali ob 845). Če navajamo izmerjeni čas, pogosto zapisujemo tudi sekunde in dele sekund. Med vrednostmi za ure in minute ter minute in sekunde pišemo stično dvopičje (1:07:45); med vrednostmi za sekunde in dele sekund (desetinke, stotinke …) pišemo stično vejico (3:57,23).

Zapis tisočic

Pri zapisu tisočic do 9999 meje med tisočicami in stoticami navadno ne zapisujemo (2314), pri višjih številih mejo označujemo s piko (41.000) ali z (nedeljivim) presledkom (41 000). V posebnih položajih in preglednicah, kjer je pričakovana enotnost zapisa, lahko pišemo piko tudi pri številih, nižjih od deset tisoč (5.998, 12.400, 56.200).

O pisanju ločil med deli številk glej tudi poglavja »Pika«, »Vejica«, »Dvopičje« in »Presledek«.

Zapis zveze črk, števk in ločil

Kadar nastopajo številke in črke kot oznake, simboli ali imena (avtocesta A1, format A3, tipka F3, skupina G20), jih pišemo stično, ne glede na to, ali je črka mala ali velika (Živi na Maistrovi cesti 12a.Lovca je postavil na polje a5.Poučuje francoščino na ravneh A1 in A2.), oziroma ne glede na zaporedje (svinčnik z oznako 2B). V nekaterih primerih je številka podpisana ali nadpisana (vitamin B12, CO2, ton C2, m2).

Stičnost velja tudi za povezave črk z drugimi znamenji (gospodinjski aparati energijskega razreda A, A+ in A++).

O rabi črke za vrstilnim števnikom glej poglavje »Pika«.

O izpostavni rabi številk glej poglavje »Izpostavna, nadpisana in podpisana znamenja, številke in črke«.

Branje številk

Pri letnicah tisočice lahko izrazimo s stoticami, tako da lahko npr. 1926 beremo tisoč devetsto šestindvajset ali devetnajststo šestindvajset.

Decimalna števila beremo tako, da besedo cela prilagajamo celemu delu števila, npr. 2,5: dve celi (enoti), pet (desetink); 6,01: šest celih ena stotinka ali šest celih nič ena. Kadar decimalnemu številu sledi simbol (19,3 %; 1,2 kg), ga pri branju razvežemo v rodilniško obliko: devetnajst celih tri odstotka; ena cela dve kilograma.

Kadar ima enota še podenote, lahko decimalno število beremo tudi tako, da del za vejico pretvorimo v podenoto, npr. 3,5 €: tri cele pet evra ali tri evre, petdeset centov ali tri evre in pol; 9,25 km: devet celih petindvajset kilometra ali devet kilometrov, dvesto petdeset metrov.

Rimske števke

Poleg arabskih števk uporabljamo tudi rimske: I, V, X, L, C, D, M.

Posebnost

Pri zapisu dajemo prednost velikim rimskim števkam, čeprav je v starejših besedilih, pa tudi pri označevanju uvodnih strani mogoče najti male rimske števke: i v x

Z rimskimi številkami zapisana števila uporabljamo kot del imena pri imenih vladarjev (Jožef II., Ludvik XIV.), papežev (Pij XII.), vrhov v istoimenskem pogorju (Anapurna I, Anapurna II), industrijskih izdelkov (Delta III, VW Golf IV) ipd.

Rimske števke poleg arabskih uporabljamo tudi pri zapisovanju športnih kategorij (divizija III), težavnostnih stopenj v alpinizmu (VIII, IX–), stopenj nadgradnje izdelkov (Pentium III), študijskih predmetov (predmet Uvod v medicino II), številk knjig/zvezkov (Etimološki slovar slovenskega jezika I), (uvodnih) strani, poglavij, letnikov revij (Uvod v SSKJ, str. IV; Družboslovne razprave XXX (2014)), imenih prireditev, zborovanj in zgodovinskih dogodkov (XXVIII. olimpijske igre, IV. lateranski koncil, II. svetovna vojna), imenih različnih besedil in skladb (IV. simfonija – Abbreviata).

Pri imenih, kjer je številka del imena ali stalni pridevek, lahko številko zapišemo z besedo: Henrik Osmi, Ludvik Štirinajsti, Jožef Drugi; Tretji brižinski spomenik proti Brižinski spomeniki.

Členjenje enot s številkami in črkami

Kadar različne dele besedil notranje podrobneje členimo s številkami (arabskimi in rimskimi) ali kombinacijo številk in črk (1.1; XII.3, 2.b, III.A), je pika rabljena tehnično, in sicer stično, npr. poglavje 1.2.1; člen 3.a, III.a kategorija. V takih primerih tehnična in vrstilna pika torej sovpadeta.

Ločila

Med najpogostejša pisna znamenja sodijo ločila, npr. pika (.), vejica (,), vprašaj (?) ipd.

Glede na stičnost, tj. prisotnost oziroma odsotnost presledka na levi oziroma na desni, so ločila – tako kot druga pisna znamenja – lahko stična (levostična, (obojestransko) stična, desnostična) ali nestična.

O skladenjski in neskladenjski vlogi ločil glej poglavje »Ločila«.

Znamenja v matematiki in logiki

V matematiki poleg števk uporabljamo še druga znamenja: za vrste in razmerja matematičnih vrednosti ter za matematične operacije, npr. plus/in (+), minus/manj (), enačaj (=), deljeno (: ali /), množeno/krat (× ali ·), ulomkova črta (––), neskončno (), koren (). Med matematična znamenja uvrščamo tudi znamenja za odstotek (%), stopinjo (°), minuto () in sekundo (). Zlasti geometrija si pomaga še z grškimi črkami α, β, γ ...

Kadar uporabljamo matematični znamenji plus (+) in minus () za ponazarjanje absolutnih vrednosti, ju pišemo stično s številko (–10 °C; vrednost indeksa +3,45). V matematičnih enačbah je raba nestična (3 × 5 = 15, 25 : 5 = 5, 100 – 10 = 90, 45 + 15 = 60).

Pisna znamenja za odstotek (20 %) in promil (16 ‰) pišemo nestično.

Posebnost

V položajih, ki zahtevajo kratkost izražanja, pridevniško tvorjenko tipa 50-odstotni ali petdesetodstotni popust zapišemo s števko in znamenjem, ki ju povežemo s stičnim vezajem, npr. Izkoristite 50-% popust.

O zapisu tvorjenk iz števil in simbolov za merske enote glej poglavje »Krajšave«.

Pisna znamenja za stopinje (90°), minute (20′) in sekunde (40″) pišemo stično s številko.

O zapisovanju simbola za stopinje v enotah za merjenje temperature glej poglavje »Druga pisna znamenja«.

Posebna skupina so znamenja iz logike, ki jih uporabljamo tudi v drugih vedah; to so znamenja za enakost (=), neenakost ali nasprotje (), posledičnost (), izbiro (), vsoto (), večjo vrednost oziroma izvor (<), manjšo vrednost oziroma razvoj v kaj (>), večje ali enako () ipd. Vsa ta znamenja pišemo nestično.

Znamenja v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah

V skupino znamenj, rabljenih v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah, spadajo tista, ki jih uporabljamo pri sporazumevanju prek spleta in sodobnih komunikacijskih naprav, npr. afna (@), lojtra ali ključnik (#), zvezdica (*) in nekatera ločila v neskladenjski vlogi. Na primer: dvojna poševnica v spletnih naslovih (http://www.najdi.si), leva poševnica ali poševnica nazaj (), kombinacije uklepaja oziroma zaklepaja in dvopičja za izražanje razpoloženja kot veselje :), žalost :(, smeh :D.

Druga pisna znamenja

Med druga pisna znamenja uvrščamo pogosto rabljena znamenja za vrednosti, člene ali paragrafe (§), znamenje za in ali et (&); zaščitena imena in znamke, denarne enote, npr. evro (), dolar ($), funt (£).

Znamenja za in ali et (Odvetnik Novak & partnerji) in za denarne enote (50 , 15 $, 10 £) pišemo nestično glede na druge sobesedilne enote.

Znamenja za zaščitena imena in znamke (Teflon®, AdidasTM) pišemo nadpisano in stično z imenom.

Posebnost

Pisna znamenja, ki označujejo enote za merjenje temperature, npr. stopinja Celzija, stopinja Fahrenheita, zapisujemo stično s simbolom, ki označuje posamezno mersko enoto, npr. 5 °C, 32 °F.

Pisna znamenja, ki označujejo avtorske pravice (© 2003 Založba ZRC, ZRC SAZU) in člene oziroma paragrafe (§ 10), se pišejo pred enoto in so nestična.

Izpostavna, nadpisana in podpisana znamenja, številke in črke

Številke, črke in nekatera znamenja uporabljamo tudi izpostavno, tj. nadpisana ali podpisana.

Nadpisana levostična številka (podobno zvezdica) na desni strani enote, na katero se nanaša, predstavlja opozorilo na ustrezno podčrtno opombo ali na opombo na koncu besedila ali poglavja, npr. Poezije je naslov zbirke izbranih Prešernovih pesmi iz leta 1847.1. (Pod črto pa nestično pred navedbo: 1 Natisnjene so bile že decembra leta 1846.)

Kadar se opomba nanaša na celotni del besedila, zapisan pred ločilom, je znamenje za opombo za ločilom; kadar se opomba nanaša le na besedo ali zvezo neposredno pred ločilom, je znamenje za opombo umeščeno stično s to besedo oziroma zvezo, to je pred ločilo.

Nadpisana desnostična številka levo od letnice označuje zaporedno izdajo dela, npr. Atlas Slovenije 42005 (= 4. izdaja).

Nadpisana levostična dvojka desno ob številki ali črki pomeni kvadrat (52, a2) oziroma kvadratni (Slovenija meri 20.273 km2), trojka kub (53, a3) oziroma kubični (Vsako leto iz oceanov izhlapi okoli 430 milijonov m3 vode).

V kemijskih formulah podpisane in nadpisane stične številke prikazujejo sestavo oziroma zgradbo molekule kemijske spojine: H2O (voda), 168O2 (kisikov izotop).

Izpostavne črke pišemo stično bodisi nad številko ali črko (oziroma v matematiki spremenljivko) (10n, x = ab) bodisi pod njo (logax). V nestrokovnem jeziku jih najpogosteje srečujemo pri mednarodnem zapisu ure (Uradne ure so od 10do 12h).

V jezikoslovju desnostična zvezdica na levi strani pred besedo opozarja na vzpostavljeno (domnevno) besedo (ampak < *a-nъ-pakъ) ali na nesprejemljivost (*črnobel).

Ob navajanju biografskih podatkov nestično pisana zvezdica pred letnico ali datumom pomeni ’rojen’: Ivan Cankar (* 1876, † 1918). Za označevanje pomena ’umrl’ uporabljamo v enakem položaju križec: Andrej Turjaški (* 9. 4. 1557, Žužemberk; † 5. 9. ali 8. 10. 1593, Karlovec, Hrvaška).

Korekturna (popravna) znamenja

Korekturna (popravna) znamenja iz besedila načeloma ponovimo na desnem robu, ob njem pa razločno izpišemo popravek. V težjih primerih za vnašalca lahko zapisujemo še dodatna navodila, npr. »ruska cirilica«.

  • popravi popravi
  • napačen črkovni sklop ali beseda napačen črkovni sklop ali beseda
  • manjkamanjka
  • izpustiizpusti
  • piši skupajpiši skupaj
  • piši narazenpiši narazen
  • zbližaj vrsticizbližaj vrstici
  • razmakni vrsticirazmakni vrstici
  • uredi besede ali enote po številski vrednostiuredi besede ali enote po številski vrednosti
  • zamenjaj zaporedje ustreznih enotzamenjaj zaporedje ustreznih enot
  • napravi odstaveknapravi odstavek
  • pomakni v desno oziroma v levo pomakni v desno oziroma v levo
  • odpravi odstavek oziroma povežiodpravi odstavek oziroma poveži
  • pomakni višjepomakni višje
  • pomakni nižjepomakni nižje
  • zapiši ležečezapiši ležeče
  • zapiši krepko zapiši krepko
  • ne upoštevaj popravka ne upoštevaj popravka
  • poravnaj robporavnaj rob

Obstajajo še druga, redkeje rabljena znamenja. Popravno znamenje iz besedila načeloma ponovimo na desnem robu, ob njem pa izpišemo popravek. V težjih primerih lahko zapisujemo še dodatna navodila.

popravljeno besedilo

Slogi črk, števk, ločil in drugih pisnih znamenj

Pri urejanju besedila uporabljamo različne sloge črk, števk in drugi pisnih znamenj: navadni (pokončni) a A, b B ... in poševni (ležeči, kurzivni) a A, b B ..., krepki (polkrepki) a A, b B … in krepki (polkrepki) ležeči a A, b B ..., razprti slog a b e c e d a ...

V posebnih besedilnih položajih uporabljamo tudi same velike črke (verzalke), npr. BIBLIJA, in pomanjšane velike črke (kapitelke), ki razlikujejo med malimi in velikimi črkami, npr. Biblija.

Pri uporabi različnih pisavnih slogov pazimo na ločila, ki so lahko sestavni del tipografsko poudarjenega besedila ali ne. Na primer: Retoričnemu vprašanju Veš, poet, svoj dolg? sledi odgovor. (vejici in vprašaj so krepki); Retoričnemu vprašanju Veš, poet, svoj dolg? sledi odgovor. (vejici in vprašaj so ležeči); Najpomembnejše Toporišičevo delo je gotovo Slovenska slovnica, ki je prvič izšla leta 1976. (vejica ni krepka). Enako velja za ločila v npr. naštevalnih enotah: Med najpogostejše priimke pri nas sodijo Novak, Horvat, Kovačič, Krajnc, Zupančič. (vejice in pika niso ležeče).