Pravopis 8.0

Ločila in začetnice pri dobesednem navajanju

Kadar je dobesedni navedek del premega govora, je od spremnega stavka praviloma ločen z dvojnimi narekovaji. Raba ločil in začetnice je odvisna od razporeditve obeh delov premega govora:

1. Če je spremni stavek na začetku, mu dobesedni navedek sledi za dvopičjem; dobesedno navedena poved se začne z veliko začetnico, končno ločilo je pred narekovajem:
Trener je po tekmi povedal: »Gostujoča ekipa je zasluženo zmagala, saj je bila pretežni del srečanja boljši nasprotnik.« ▪ Zavpila je: »Hej, počakaj me!« ▪ Vljudno je poizvedel: »Sta šla ribiča na lov?«

2. Če spremni stavek sledi dobesednemu navedku, se začne z malo začetnico; piko v dobesedno navedeni povedi zamenja vejica, ohranjamo pa ostala končna ločila (klicaj, vprašaj in tri pike), ki jih pišemo pred narekovajem:
»Največja socialna varnost delavca je pravična plača,« je poudaril predsednik sindikata. ▪ »Pozdravljeni!« je zavpil nekdo za njimi. ▪ »Kakšna se ti zdi slika?« so se mu zasvetile oči. ▪ »Trenirala sva dvakrat na dan, kombinirala sva uteži, tek, vaje za moč, boks ...« sta naštevala.

3. Če spremni stavek stoji med dvema deloma dobesedno navedene povedi, mu pred drugim delom sledi vejica; prvi del dobesedno navedene povedi zaključuje vejica ali tri pike:
»Danes,« je počasi začel, »bomo govorili o praštevilih.« ▪ »Kje,« je vprašal, »so moji ključi?« ▪ »Če ti povem po pravici ...« je rekel s stišanim glasom, »me začenja resno skrbeti zanj.«

4. Kadar sta v isti povedi dva spremna stavka, je raba ločil in začetnic enaka, kot če bi šlo za dve ločeni povedi:
»Oh, bog ne daj,« je vzdihnila in nadaljevala: »Pravzaprav ga niti ne poznam dobro. Samo soseda sva.« ▪ »Zelo sem zadovoljen,« je povedal, nato je dodal: »Uspelo nam je!«

5. Kadar se isti spremni stavek nanaša na dve dobesedno navedeni povedi, je druga zapisana kot samostojen navedek:
»Tu imate!« je vzkliknil oče. »Naš izlet je šel po vodi!«

Glej poglavje »Dvopičje« in »Narekovaj«.

POSEBNOSTI

1. Če prememu govoru v zaporedju spremni stavek – dobesedni navedek sledi še kakšen stavčni del, pred njim zapišemo vejico, če jo zahteva skladenjska zgradba povedi. Končna ločila razen pike v dobesednem navedku ohranjamo, npr.:
Po tistem, ko sem padla s kolesa, ker mi je vesolje zašepetalo: »Ustavi se! Oddahni si!«, sem potegnila črto. ▪ Vesolje mi je zašepetalo: »Ustavi se« in padla sem s kolesa.

2. Dobesedni navedek je zlasti v umetnostnih besedilih lahko zapisan tudi brez narekovajev ali pa označen z drugačnim tiskom:
Gumico za lase! je vpila. ▪ No, kaj praviš? je vprašal. Si vesela?

3. Zlasti v umetnostnih besedilih se lahko za označevanje dobesednega navedka namesto narekovajev uporablja enodelni pomišljaj (narekovajni pomišljaj), a le na začetku nove vrstice:
– Kje si bil sinoči? je vprašal. Si se dobro imel?
– Doma, je odrezavo pripomnil.
– Še kje? 

Glej poglavje »Pomišljaj«.

Kadar kot dobesedni navedek v okvirno poved vključujemo zgolj dele druge povedi, jih označimo z dvojnimi narekovaji. Taki navajani deli se začnejo z malo začetnico (razen če je na začetku lastno ime) in se nikoli ne zaključijo z ločilom – kadar za narekovajem sledi ločilo, je to zaradi okvirne povedi:
Toliko knjig, kolikor jih objavijo danes, »ni izšlo še nikdar, a tudi tako malo bralcev ni bilo nikoli«, saj konkurenco knjigi dela zlasti video. ▪ Glede dokazovanja polnoletnosti ob naročilu alkoholne pijače meni, da »je realnost še vedno drugačna od tiste, predpisane v zakonih«.