Klicaj (!) večinoma uporabljamo kot končno stavčno ločilo.

1. V povedih, ki izražajo izrazito čustvo (npr. navdušenje, jezo, presenečenje, veselje) ali nedvoumen poziv k dejanju (opozorilo, odločen nasvet, zapoved, ukaz), zamenjuje piko. V govoru bi bile takšne povedi izrečene s čustveno zaznamovano intonacijo oziroma kot vzkliki. Take povedi so lahko
   • neglagolske (tudi medmetne, zvalniške): Kakšen razgled! ▪ Pozor, kolesarji! ▪ Goool! ▪ Ojoj! ▪ O, lepo! ▪ Hej, vidva! ▪ Luka!
   • glagolske: Čestitamo! ▪ Umirite se! ▪ Držite pesti za nas! ▪ To je čista resnica! ▪ Čas je za odhod! ▪ Dobro si se odrezal!
2. Pri podredjih končno ločilo določa glavni stavek. Klicaj na koncu podredja zato pišemo le, če ga zahteva glavni stavek povedi:
   Šolarji, pazite, kako boste hodili v šolo!
   nasproti
   V šoli nas opozarjajo, naj pazimo, kako se obnašamo na cesti.
3. Na koncu priredja ali soredja se klicaj piše, če ga zahteva zadnji stavek:
   Malo je odročno, a je res vredno obiska! ▪ Lahko se pritožite, toda pozor! ▪ Martin, ta ga pa res pihne!
4. Klicaj lahko pišemo tudi, če pomišljaj, podpičje, dvopičje ali tri pike pred zadnjim delom povedi nakazujejo spremembo skladenjskega naklona glede na predhodni del:
   Kaj ti je rekel zdravnik – ničesar več po sedmi uri! ▪ Tigri so največje velike mačke; večji so celo od levov!

Klicaj pišemo na koncu povedi v dobesednem navedku premega govora, ki bi bile izrečene s čustveno zaznamovano intonacijo oziroma kot vzkliki:
»Spet smo doma!« so vzkliknili ob pogledu na razsvetljeno hišo. ▪ Naenkrat so zaslišali: »Na pomoč!« ▪ »Tega ne razumem,« je potožil, »tega sploh ne razumem!«

Klicaj uporabljamo na koncu čustveno obarvanih vrinjenih stavkov, ki jih zaznamujejo dvodelni pomišljaj, oklepaj, vejice ali dvodelne tri pike in ki se začenjajo z malo začetnico:
Na okrogli mizi sem (dvakrat!) opozoril, da spremembe zakonov ne bodo spremenile pravnih dejstev za nazaj. ▪ Potovanje v tujino je bil redek – in na trenutke nevaren! – privilegij. ▪ Nagrado je, kako lepo!, posvetila svojima otrokoma. ▪ Moraš se spomniti ... prosim, poskusi se! ... ali si bral Alico v čudežni deželi v hebrejščini?

Klicaj za začetnim nagovorom pri dopisovanju uporabljamo redko, in sicer zlasti kadar želimo povečati formalnost nagovora (npr. Spoštovani!). Pogosteje na tem mestu uporabljamo vejico ali piko. Zelo redek je klicaj tudi za končnim pozdravom (npr. Lep pozdrav!), za katerim pogosteje uporabljamo piko oziroma vejico ali pa ločila sploh ne pišemo.

Stopnjevano vzkličnost ali čustvenost lahko zaznamujemo

• z dvema ali več klicaji: Dedek Mraz, na pomoč!! ▪ Čudovita novica!!!!
• s klicajem in vprašajem oziroma več klicaji in vprašaji: Nemogoče, saj sploh nisi nič moker!? ▪ Sodniku za prekrške ni uspelo niti v štirih mesecih odposlati policijskega zapisnika o prometni nesreči!!?

Kadar hočemo sredi povedi na kaj posebej opozoriti, klicaj (več klicajev, klicaj in vprašaj ipd.) na tem mestu zapišemo v oklepaju:
Pričakovali smo konkretne (!) odgovore na pereča vprašanja. ▪ V primeru naleta od zadaj naj bi (!!) vratove varovali po višini nastavljivi vzglavniki. ▪ Neki avtor napoveduje 70-odstotni padec cen nepremičnin (!?).