Poglavje Slovnični oris za pravopis prinaša tista poglavja slovničnega opisa knjižne slovenščine, ki so neposredno ali posredno povezana s pravopisom ter pomembna za razumevanje glasoslovnih, oblikoslovnih in besedotvornih značilnosti knjižne slovenščine in katerim prilagajamo tudi besede in besedne zveze, ki jih prevzemamo iz drugih jezikov.

• GLASOSLOVNI ORIS
• GLASOVNO-ČRKOVNE PREMENE
• OBLIKOSLOVNI ORIS
• BESEDOTVORNI ORIS
• DODATEK

OPOMBA: Končna ureditev poglavja, ki bo sledila uvodni objavi »Glasoslovnega orisa«, bo oblikovana po predstavitvi vseh podpoglavij v javni razpravi. Pojasnila glede zapisa in izrazja bodo z objavo vsakega podpoglavja še dopolnjena, v končni fazi pa bo posodobljen tudi pravopisni terminološki slovarček.

V pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 pri opisih razmerja med glasovno in pisno podobo zaradi večje jasnosti pisne enote (črke) zapisujemo v lomljenih oklepajih, npr. ⟨lj⟩.

V slovenskih slovarjih knjižnega jezika je fonološko‑fonetična transkripcija poenostavljena in zapisana v oglatih oklepajih, npr. [híša].

V pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis je jakostni naglas označen na samoglasnikih s tremi naglasnimi znamenji, in sicer z ostrivcem ⟨´⟩, krativcem ⟨`⟩ in strešico ⟨ˆ⟩.

Naglasna znamenja na črkah e in o so uporabljena tudi za označevanje kakovosti, tj. širine oziroma ožine. Zato za kakovostno‑kolikostno razlikovanje ne uporabljamo znamenj iz mednarodne fonetične abecede (IPA), temveč za široka e in o pišemo ⟨ê⟩ in ⟨è⟩ oz. ⟨ô⟩ in ⟨ò⟩ (v IPI ⟨ɛ⟩ oz. ⟨ɔ⟩) ter ⟨é⟩ in ⟨ó⟩ za ozka e in o (v IPI ⟨e⟩ oz. ⟨o⟩).

Razlikovalno ozkost nenaglašenih e in o označujemo s piko pod črkama v oglatem oklepaju, tj. kot ⟨ẹ⟩ in ⟨ọ⟩.

Pri zapisu izgovora v oglatih oklepajih uporabljamo nekatere črke iz IPE, in sicer: polglasnik /ə/ pišemo z obrnjeno črko e, tj. ⟨ə⟩. V pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis so vse tri dvoustnične variante fonema /v/ (zveneča [w], nezveneča [ʍ] in dvoglasniška [u̯]) zapisane z ⟨u̯⟩, tj. s črko u in polkrožcem spodaj.

Za označevanje mehčanih [nʲ] in [jʲ] namesto dvignjenega pomanjšanega j ⟨ʲ⟩ iz IPE uporabljamo opuščaj – ⟨l’⟩ in ⟨n’⟩.

S črtico nad črko ⟨¯⟩ označujemo podaljšani izgovor samoglasnikov in soglasnikov.

S povezajem ⟨‿⟩ označujemo istozložni izgovor besede s predlogom.

Zaradi gospodarnosti so zvenečnostne premene ali položajne variante v pravilih Pravopis 8.0 označene z vezajem. Vezaj označuje:

1. nezveneči izgovor v osnovni obliki in zvenečega v odvisnih sklonih (Ambrož [ambróž‑], bridž [brídž‑]);
2. položajno (alofonsko) varianto (Daneu [danév‑]).

V pravopisnem slovarju ePravopis je izgovor imenovalnika in rodilnika v celoti izpisan, premena pa je razvidna iz izgovora neosnovne, tj. rodilniške oblike: Ambrož [ambróš, rod. ambróža], bridž [bríč, rod. brídža]; Daneu [danéu̯, rod. danéva].

Foneme in variante fonemov zapisujemo v poševnih oklepajih, npr. Maja /maja/. Ker vseh ni mogoče zapisati s črkami slovenskega pravopisa, uporabljamo nekatere črke iz mednarodne fonetične abecede.

Kadar želimo v pravilih Pravopis 8.0 opozoriti, da se v danem zaporedju samoglasnikov in soglasnikov pojavlja kaka zakonitost, se odločimo za okrajšani zapis, v katerem z veliko črko V označujemo samoglasnike, z veliko črko C pa soglasnike. Izgovorni sklop soglasnika in samoglasnika zapišemo v oglatem oklepaju kot [CV], pisni sklop črk, ki označujejo soglasnike in samoglasnike, pa v lomljenem oklepaju kot ⟨CV⟩. Meje med zlogi so ponazorjene z vezaji oziroma v oglatem oklepaju s pikami (Dra‑va [drá.va]).

V pravilih Pravopis 8.0 sta ob opisnih izrazih za položaj v besedi (na začetku besede ali na koncu besede) uporabljena izraza vzglasje (npr. črka ⟨v⟩ v vzglasju besede vreme) in izglasje (npr. izgovor dvočrkja ⟨nj⟩ v izglasju besede Kranj).

Slovenski knjižni jezik ima 29 pomensko razločevalnih glasov, imenovanih fonemi. Delimo jih na samoglasnike in soglasnike, te pa na zvočnike ter zveneče in nezveneče nezvočnike.

Samoglasniških fonemov je osem: /a/, /e/ (ozki e), /ɛ/ (široki e), /ə/ (polglasnik), /i/, /o/ (ozki o), /ɔ/ (široki o), /u/.

Soglasniških fonemov je enaindvajset: /b/, /c/, /č/, /d/, /dž/, /f/, /g/, /h/, /j/, /k/, /l/, /m/, /n/, /p/, /r/, /s/, /š/, /t/, /v/, /z/, /ž/.

V knjižni slovenščini nimamo dvoglasniških fonemov, temveč dvofonemske zveze oz. fonetične dvoglasnike. Oblikuje jih dvoglasniška dvoustnična varianta fonema /v/ v položaju za samoglasnikom, npr. [Vu̯]: Triglav [tríglau̯/triglàu̯], Orel [ôrəu̯].

Istemu fonemu lahko ustreza več glasov, ki jih imenujemo fonemske variante ali alofoni. Osnovna varianta soglasniškega fonema se izgovarja pred samoglasnikom, druge izgovorne variante pa so odvisne od glasovne soseščine. Fonemske variante nimajo pomenskorazločevalne vloge.

Samoglasniki so glasovi največje odprtostne stopnje. Glede na položaj jezika in odprtost ust jih opisujemo kot sprednje (i, ozki in široki e), srednje (a in polglasnik) ali zadnje (široki in ozki o, u); glede na dvig jezične ploskve proti nebu in tonskost so visoki (i in u), sredinski (obe vrsti e‑ja in o‑ja ter polglasnik) ali nizki (a).

Samoglasniki so lahko naglašeni ali nenaglašeni. Nenaglašeni samoglasniki so samo kratki, naglašeni samoglasniki pa so lahko dolgi ali kratki.

Kakovostno se razlikujejo le e‑jevski in o‑jevski samoglasniki, in sicer so lahko izgovorjeni:

• dolgo in ozko (Bled [bléd‑], Alojzij [alójzij]),
• dolgo in široko (pleme [plême], smola [smôla]),
• kratko in široko (Anže [anžè], bor [bòr]).

Glede na naglašenost, kolikost in kakovost poznamo naslednje samoglasnike:

Namesto širokega e pred j in širokega o pred v lahko v izglasju ali pred soglasnikom izgovarjamo tudi srednjo (nevtralno) varianto samoglasnikov e in o: muzej [muzêj], muzejski [muzêjski]; snov [snôv-], snovnost [snôu̯nost].

Samoglasniki so nosilci zloga, zato jih lahko izgovarjamo samostojno.

Ob soglasnikih izgovarjamo oporne samoglasnike, in sicer polglasnik ali ozki e ali a, npr. d [də̀ in dé], k [kə̀ in ká]. Pri črkovalnem branju kratic, simbolov in nekaterih okrajšav izgovarjamo polglasnik (DUTB [də̀utəbə̀ tudi dəutəbə̀], SSKJ [sə̀səkəjə̀ tudi səsəkəjə̀], itd. [ítədə̀]) ali tudi samoglasnika e in a (OZN [ózẹèn in ọzẹèn in ózənə̀ in ọzənə̀], NKBM [ènkabeèm tudi enkabeèm], hPa [hə̀pəá tudi həpəá in hápẹá tudi hapẹá]).

Pomembno vlogo pri urejanju zaporedja glasov v zlogu ima zvočnost (ali sonornost, imenovana tudi zvonkost). Zlog organizira samoglasnik kot najbolj zvočen glas (a > e, o > i, u), okoli njega si levo in desno sledijo najprej zvočniki v skladu z lestvico zvočnosti (u̯, j > r > l > n, m > v), nato pa še nezvočniki v zaporedju od pripornikov (f, s – z, š – ž, h) in zlitnikov (c – dz, č – dž) do zapornikov (p – b, t – d, k – g).

Neobstojni samoglasniki so tisti, ki pri pregibanju ali tvorjenju novih besed kot nosilci zloga bodisi izpadajo ali se v vlogi začasnega zlogovnega jedra pojavljajo v izglasnih soglasniških sklopih, npr. Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca]; Ravne [ráu̯ne], prid. ravenski [rávənski].

Neobstojni samoglasnik je najpogosteje polglasnik, redkeje tudi samoglasnika o ali a (v besedi blagor [blágor], rod. blagra [blágra]; dan [dán], rod. dne [dné]), pred zvočnikom j tudi samoglasnik i (ladja [ládja], rod. dv./mn. ladij [ládij], prid. ladijski [ládijski]).

Soglasnike glede na način in mesto izgovora delimo na zvočnike (glasove srednje odprtostne stopnje) in nezvočnike (glasove majhne odprtostne stopnje); ti so lahko zveneči ali nezveneči.

Zvočnikov je šest: m in n, r in l, v in j.

Po načinu tvorbe delimo zvočnike na nosnike (m in n), jezičnike (r in l) in drsnike (v in j).

Glede na zvočnost si zvočniki sledijo od najbolj do najmanj zvočnega v zaporedju j > r > l > n, m > v. Ob drsniku j je kot najbolj zvočna razvrščena tudi dvoglasniška dvoustnična varianta fonema /v/ (tj. u̯).

Zvočniki so zveneči glasovi, ki ne vplivajo na zvenečnost pred seboj stoječih nezvočnikov in nimajo ustreznih nezvenečih parnih glasov, npr. tlaka – dlaka, satje – sadje.

Nosnik n v položaju pred ustničnikoma b in p (tudi v in f) (razen na morfemski meji) zaradi prilikovanja po mestu izgovora izgovorimo z odporo skozi nos kot m, kar je v starejših tvorjenkah vidno tudi v zapisu (braniti – obramba). V mlajših prevzetih besedah se zaradi branja po črki pojavljata obe izgovorni možnosti – bodisi m bodisi n (Istanbul, Unprofor; informacija, invalid).

Drsnik j se v položaju za samoglasnikom i v izglasju ali pred soglasnikom izgovorno približa samoglasniku i, zato ga izgovorimo šibko ali kot podaljšani i, zapisujemo pa kot j (Jurij, junijski, ladijski).

Nezvočnikov je petnajst, šest je zvenečih (b, d, g, z, ž in dž) in devet nezvenečih (p, t, k, s, š, č, c, f in h). Vsi (razen nezvenečih c, f in h) nastopajo v zvenečnostnih parih.

Po načinu tvorbe razlikujemo zapornike (p – b, t – d, k – g), pripornike (f, s – z, š – ž, h) in zlitnike (c – dz, č – dž). Le pripornike lahko tako kot samoglasnike in zvočnike vlečemo, zato jih uvrščamo med trajnike.

Glede na slušni vtis sikanja oz. šumenja tradicionalno razlikujemo sičnike (c – dz, s – z) in šumevce (č, dž, š – ž).

Vse zveneče nezvočnike (b, d, g, z, ž in dž) izgovarjamo nezveneče (p, t, k, s, š in č) v izglasju (Jakob [jákop], gad [gàt], sneg [snék], Janez [jánes], mož [móš], kolidž [kôlič]) in pred nezvenečim nezvočnikom (drobtina [droptína], medvedka [medvétka], gangster [gánkster], preizkus [preiskús], težko [teškó], kolidžka [kôlička] |obuvalo|).

Če sta drug ob drugem dva različno zveneča nezvočnika, potem se prvi prilagodi oz. prilikuje drugemu, in sicer:

• zveneči nezvočniki zvenečnost izgubijo (razzvenečenje, onezvenečenje), npr. izhod [ishôt], odpis [otpís]; drozg [drósk], gozd [gòst/góst]; žvižg [žvíšk]; družba [drúžba], rod. mn. družb [drúšp]; pogodba [pogódba], rod. mn. pogodb [pogótp];
• nezveneči nezvočniki zvenečnost pridobijo (ozvenečenje), npr. Kocbek [kódzbek]; enačba [enádžba], toda rod. mn. enačb [enáčp]).

Enako kot sredi besede tudi na meji dveh besed na izgubo zvenečnosti izglasnega nezvočnika (samo pri naglašenih besedah) vpliva tudi vzglasje druge besede, če se ta začne na

• samoglasnik: Jakob Aljaž [jákop aljáš], kljub opozorilu [kljúp opozorílu], rob obleke [róp obléke];
• zvočnik: Jakob Jež [jákop jéš], kljub mladosti [kljúp mladósti], rob vozišča [róp vozíšča];
• nezveneči nezvočnik: Jakob Šolar [jákop šólar], kljub težavam [kljúp težávam], rob strehe [róp stréhe].

Tudi soglasniki imajo fonemske variante ali alofone. Osnovna varianta fonema se izgovarja pred samoglasnikom (npr. mama [máma], Ana [ána], lipa [lípa], voda [vôda]), druge izgovorne variante so odvisne od glasovne soseščine. Večina zvočniških in nezvočniških variant fonemov v različnih glasovnih soseščinah ne povzroča pravopisno‑pravorečnih težav in jih pri zapisu izgovora ne označujemo, izjema so variante fonema /v/.

Fonem /v/ izgovarjamo zobnoustnično ali dvoustnično:

• zobnoustnično pred samoglasniki iste besede in v nekaterih zvočniških sklopih;
• dvoustnično v dvofonemskih zvezah oz. fonetičnih dvoglasnikih (za samoglasnikom pred soglasniki in v izglasju) ter v vzglasju pred soglasniki in na morfemski meji.

V nekaterih položajih se zaradi posebne glasovne soseščine zvočnik v izgovarja na oba načina.

Zobnoustnično izgovarjamo fonem /v/

1. pred samoglasniki iste besede: vino [víno], vrh [və̀rh], Vrhnika [və̀rhnika], Vogel [vógəu̯];
2. v soglasniškem sklopu z zvočnikom j sredi besede:

Dvoustnično izgovarjamo fonem /v/

1. za samoglasniki pred večino soglasnikov in v izglasju (= dvoglasniška varianta):
   • sivka [síu̯ka], sivček [síu̯čək]; plovba [plôu̯ba], jugovzhod [júgou̯shòt], dovzeten [dôu̯zetən]; sovji [sôu̯ji], Navje [náu̯je], Kočevje [kočéu̯je], čarovnik [čarôu̯nik];
   • pav [páu̯]; siv [síu̯]; sova, rod. dv./mn. sov [sôu̯];
2. v vzglasju pred nezvočniki in zvočnikoma m in n:
   • vbosti [u̯bôsti], vdeti [u̯déti], vgraditi [u̯gradíti], vzeti [u̯zéti], vžgati [u̯žgáti]; vcepiti [u̯cépiti/u̯cepíti], včlaniti [u̯člániti], vklop [u̯klòp], vpis [u̯pís], vsak [u̯sák], všteti [u̯štéti];
   • vnuk [u̯núk], vmesiti [u̯mésiti];
3. sredi besede na morfemski meji pred zvenečimi nezvočniki:
   • odvzeti [odu̯zéti];
4. v vlogi predloga:
   • v dolini [u̯‿dolíni]; v Celju [u̯‿cêlju], v Kamniku [u̯‿kámniku], v slogi [u̯‿slógi]; v mestu [u̯‿méstu], v letu [u̯‿létu]; v Evropi [u̯‿eu̯ropi].

Zaradi zgodovinskih razlogov in etimološko utemeljenega pravopisa se dvoustnična varianta [u̯], zapisana s črko ⟨l⟩, pojavlja na mestu nekdanjega zlogotvornega l (bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], poln [pôu̯n]) in v izglagolskih tvorjenkah ter deležnikih (rekel [rékəu̯], olesenel [olesenéu̯]). V redkih besedah je lahko zapisana npr. z ⟨u⟩: nauk [náu̯k]; pogosteje se pojavlja v prevzetih besedah oz. izpeljankah iz njih, npr. gauss/gaus [gáu̯s], faustovski [fáu̯stou̯ski].

Slovenske glasove zapisujemo s slovensko latinico (slovenico), ki ima 25 latiničnih črk, in sicer 22 črk osnovnega latiničnega črkopisa in tri črke z ločevalnim znamenjem – kljukico ⟨ˇ⟩: ⟨č Č⟩, ⟨š Š⟩ in ⟨ž Ž⟩.

V slovenščini pri zapisu izgovora enemu glasu praviloma ustreza ena črka, npr. glas [a] zapisujemo s črko ⟨a⟩ (mama [máma]), glas [k] s črko ⟨k⟩ (kapa [kápa], klik [klík]) ipd.

Dvema glasovoma ustreza le črka ⟨r⟩ z izgovorom [ər] v položaju med soglasnikoma: črka [čə̀rka], mrtvec [mə̀rtvəc].

Dvočrkje je zapis enega glasu z dvema črkama. V knjižni slovenščini so dvočrkja redka in nimajo posebnega mesta v abecedi.

Dvočrkje ⟨dž⟩ uporabljamo za zapis glasu [dž], ki se pojavlja v prevzetih besedah: džamija [džámija]; bridž [bríč], rod. bridža [brídža].

Dvočrkji ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ imamo v slovenščini v položaju pred soglasniki in v izglasju, v katerih ju lahko izgovarjamo mehčano (palatalizirano) kot [l’] in [n’] ali tudi trdo kot [l] in [n]: kralj [král’/král], nedeljski [nedél’ski/nedélski]; manj [màn’/màn], kranjski [krán’ski/kránski]. V položaju pred samoglasniki sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ črkovna sklopa in ju izgovarjamo kot zvezo dveh glasov (kraljica [kraljíca], Franja [fránja]).

Podvojene črke se pojavljajo na meji besed ali besednih delov in jih izgovarjamo različno. Če črki označujeta

1. isti soglasnik, ga izgovorimo podaljšano (le izjemoma izgovorimo en glas): oddati [od̄áti], brezzob [brez̄ób], sedemmetrovka [sédəm̄étrou̯ka].
2. isti samoglasnik, izgovorimo dva glasova; vsak tvori svoje zlogovno jedro, ne glede na naglašenost: naapriliti [naapríliti], zaarati [zaárati]; neelastičen [nèelástičən], srednjeevropski [srédnjeeu̯rópski], vseeno [vsèêno]; priimek [priímək], triintrideset [tríintrídeset]; pootročiti se [pootróčiti se].

Samoglasniki i, u in a imajo vsak svojo posebno črko: ⟨i⟩ (pika [píka]), ⟨u⟩ (luna [lúna]) in ⟨a⟩ (ajda [ájda]).

Ozki in široki e zapisujemo s črko ⟨e⟩ (delo [délo], meja [mêja]); tudi polglasnik se najpogosteje zapisuje z ⟨e⟩ (dež [də̀š]). Ozki in široki o zapisujemo s črko ⟨o⟩ (Mojca [mójca], sokol [sôkol]).

Fonemske variante samoglasnikov zapisujemo enako kot njihove osnovne variante.

Polglasnik v slovenščini nima posebne črke. Zapisujemo ga najpogosteje s črko ⟨e⟩, s črko ⟨r⟩ pa zapisujemo glasovni sklop polglasnika in zvočnika r [ər].

Polglasnik ni zapisan pri črkovanju in črkovalnem branju kratic (OZN [ózənə̀/ọzənə̀]) in izgovoru nekaterih medmetov (hm [hə̀m]).

Kadar se polglasnik pojavlja le v govoru, kot izgovorna olajšava v zvezah dveh ali treh izglasnih soglasnikov (žanr [žánər]; Frankl [fránkəl]), je neobstojen in pri pregibanju ali v nadaljnjih tvorjenkah izpade (rod. žanra [žánra]; prid. Franklov [fránklou̯]).

V sklopih zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n je polglasnik le izgovorna možnost in ni zapisan, npr. film [fílm/fíləm], rod. filma [fílma]. Tako še: domiseln [domíseln/domíselən]; šarm [šárm/šárəm]; vetrn [vétərn/vétərən].

S črko ⟨e⟩ je polglasnik zapisan v osnovah nekaterih besed (vendar [və̀ndar], navzven [nau̯zvə̀n]), tudi kot edino zlogovno jedro v samostalnikih (dež [də̀š], pes [pə̀s], sel [sə̀l/sə̀u̯], sen [sə̀n]), pridevnikih (zel [zə̀u̯], tešč [tə̀šč]) in v različnih neosnovnih glagolskih oblikah, npr. pri deležniku na ‑l glagola iti (šel [šə̀u̯]), v sedanjiku glagola biti (sem [səm]).

S črko ⟨r⟩ je označen glasovni sklop [ər] v položaju:

• med dvema soglasnikoma (črn [čə̀rn/čə̀rən], grd [gə̀rd‑], trd [tə̀rd‑], vrh [və̀rh], vrsta [və̀rsta]; krtača [kərtáča], prvak [pərvák]) ali
• v vzglasju pred soglasnikom (rdeč [ərdéč/ərdèč], rja [ə̀rja], rt [ə̀rt]).

Polglasnik v izglasnih soglasniških sklopih ob odsotnosti samoglasnika tvori začasno zlogovno jedro. Ob dodajanju končnic in obrazil se glasovna soseščina spremeni in polglasnik izpade.

Zapisujemo ga s črko ⟨e⟩ med nezvočnikom in zvočnikom ter med dvema zvočnikoma, in sicer:

1. v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola (npr. kvader [kvádər], jasen [jásən]);
2. v rodilniku dvojine in množine samostalnikov ženskega in srednjega spola (npr. kamra [kámra], rod. dv./mn. kamer [kámər]; veslo [vêslo], rod. dv./mn. vesel [vêsəl]);
3. pri izpeljankah z obrazili na soglasnik, npr. ‑ček, ‑ce, ‑čan; ‑ski, ‑ni ... (pismo [písmo], manjš. pisemce [písǝmce], vrst. prid. pisemski [písǝmski]);
4. v deležniku na ‑l moškega spola (lezel [lézǝu̯]).

Izglasni sklop nezvočnika in zvočnika je težje izgovorljiv, zato mednju vedno vrinemo polglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩. Primeri z nezvočnikom b:

Neobstojni polglasnik je zapisan vedno s črko ⟨e⟩ v izglasnih sklopih ⟨jem⟩, ⟨jen⟩, ⟨ven⟩, ⟨rel⟩ in ⟨vel⟩ v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola:

V zvezo soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩ se vriva polglasnik, zapisan s črko e, le v položaju, ko sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ dvočrkji, tj. pred soglasnikom in v izglasju:

• Dravlje [dráu̯lje], rod. dv./mn. Dravelj [drávəI’/drávəI], vrst. prid. draveljski [drávəl’ski/drávəlski];
• žemlja [žémlja], rod. dv./mn. žemelj [žéməl’/žéməl], vrst. prid. žemeljni [žéməl’ni/žéməlni];
• kretnja [krétnja], rod. dv./mn. kretenj [krétən’/krétən], vrst. prid. kretenjski [krétən’ski/krétənski].

Soglasniki so lahko izgovorjeni tudi drugače, kot so zapisani. Po pravopisnem načelu za slovenščino soglasnike vedno zapisujemo s črko, ki jo izgovarjamo pred samoglasnikom (glas [glás] – glasilo [glasílo] – glasba [glázba]). Izjeme se pojavljajo le pri zvočnikih.

Nosnika m in n sta redkeje prilagojena soseščini glasov; zapisujemo ju s črkama ⟨m⟩ (miza, osem) in ⟨n⟩ (navada, poln).

Zvočnika m in n v položaju pred b in p (razen na morfemski meji) zaradi prilikovanja po mestu izgovora izgovorimo z odporo skozi nos kot m (npr. krompir, tamburica); izjemoma se je uveljavil dvojnični zapis, npr. bombon/bonbon – bombonjera/bonboniera.

Pred samoglasnikom fonem /l/ izgovarjamo zadlesnično (tj. spredaj) in ga zapisujemo s črko ⟨l⟩: lipa, prelepo, olupiti.

Zvočnika n in l zapisujemo tudi z dvočrkjema ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, in sicer v položajih pred soglasnikom in v izglasju. Ta varianta je izgovorjena tudi mehčano (palatalizirano).

Zvočnik j v vseh položajih pišemo s črko ⟨j⟩: juha, jelenjad; maj, natrij, Jernej; majski, čajnica. V pisno podomačenih prevzetih besedah in tvorjenkah iz njih s pisnim sklopom ⟨iV⟩ ima zvočnik j (ki je tudi zapisan) vlogo zapiranja zeva: milijon [milijón], revija [revíja], revijalen [revijálən].

Osnovna, zobnoustnična varianta fonema /v/ je zapisana s črko ⟨v⟩: vino [víno], avokado [avokádo], vrč [və̀rč].

S črko ⟨v⟩ sta zapisani tudi dvoustnični fonemski varianti, kadar nista ob samoglasniku, zveneča (črv) in nezveneča (vsak).

Dvoglasniška (= obsamoglasniška) dvoustnična varianta [u̯] je zapisana s črkami ⟨v⟩, ⟨u⟩ in ⟨l⟩, in sicer s črkama ⟨v⟩ in ⟨u⟩ le v položaju za samoglasnikom:

1. sredi besede pred soglasnikom (klovn [klôu̯n], sivka [síu̯ka]; nauk [náu̯k], soul [sôu̯l]);
2. v izglasju (nov [nôu̯], siv [síu̯]; av in au [áu̯]).

S črko ⟨l⟩ je zapisana

1. sredi besede:
   • za samoglasnikom in pred soglasnikom (malha [máu̯ha]);
   • v črkovnem sklopu ⟨ol⟩, ki zaznamuje zgodovinski zlogotvorni l (bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], molk [môu̯k], solza [sôu̯za], volk [vôu̯k], volna [vôu̯na]; dolg [dôu̯g‑], poln [pôu̯n], spolzek [spôu̯zək]; popolnoma [popôu̯noma]; kolcati [kôu̯cati], molsti [môu̯sti]);
   • na morfemski meji v sestavljenkah in izpeljankah iz predložne zveze (polizdelek [pôu̯izdélək]);
2. v izglasju za samoglasnikom:
   • v deležnikih moškega spola na ‑l (bil [bíu̯], delal [délau̯], govoril [govóriu̯], odigral [odigráu̯], vedel [védeu̯], zarjul [zarjúu̯]);
   • v samostalnikih (piščal [piščáu̯], žival [živáu̯], pol [pôu̯] ‘polovica’, sol [sôu̯], fižol [fižôu̯], stol [stòu̯]);
   • v pridevnikih moškega spola v ednini (bel [béu̯], gnil [gníu̯], gol [gôu̯] ‘brez obleke’, usahel [usáhəu̯]);
3. v izglasju za neobstojnim polglasnikom v vseh skupinah besed (kotel [kôtəu̯], vozel [vôzəu̯]; mrzel [mə̀rzəu̯], topel [tôpəu̯]; šel [šə̀u̯]).

Dvojnično, kot dvoustnični dvoglasniški [u̯] in zadlesnični [l], izgovarjamo črko ⟨l⟩ pri posameznih samostalnikih, npr. del [déu̯/dél], kolk [kólk/kôlk/kôu̯k], ali njihovih oblikah – tla, rod. tal [táu̯/tál]. Neenoten izgovor se pojavlja sredi besede v isti besedni družini:

• požiral del. [požírau̯] – požiralnik m [požiráu̯nik/požirálnik];
• pepel m [pepéu̯] – pepelnik m [pepélnik/pepéu̯nik], Pepelka ž [pepélka];
• jelša ž [jéu̯ša/jélša] – Jelšane ž mn. [jeu̯šáne/jelšáne] – Šmarje pri Jelšah ž mn. [šmárje pri jélšah].

Pri izglagolskih samostalniških in pridevniških izpeljankah s priponskimi obrazili ‑lc‑, ‑lk‑, ‑lsk‑, ‑lstv‑, kadar se nanašajo na živega vršilca dejanja, sta se uveljavili obe izgovorni možnosti:

Na oba načina izgovarjamo tudi pridevnike, tvorjene iz teh samostalnikov (tožilčev [tožíu̯čeu̯ tudi tožílčeu̯], tožilkin [tožíu̯kin tudi tožílkin]).

Pri osebnih imenih se pri izreki črke ⟨l⟩ načeloma ravnamo po rodbinskih navadah: Gal [gál/gáu̯], Budal [budál/budáu̯] poleg Budau [búdau̯].

Pri zemljepisnih imenih upoštevamo lokalni izgovor: Črni Kal [čə̀rni káu̯], rod. Črnega Kala [čə̀rnega kála]; Kalše [kálše]; Štanjel [štánjel].

Nezvočnike načeloma pišemo v vseh oblikah besede ali besedne družine tako, kakor jih izgovarjamo pred samoglasnikom ali zvočnikom v isti besedi ali besedni družini:

• svat [svát], rod. svata [sváta]; zem. i. Svatna [svátna]; svatba [svádba];
• slad [slát], rod. slada [sláda]; sladnost [sládnost]; sladka [slátka];
• glas [glas], rod. glasu [glasú]; glasilke [glasílke]; glasba [glázba].

Izjemoma se je v nekaterih primerih uveljavil tudi fonetični zapis nezvočnikov.

1. V nedoločniku in namenilniku nekaterih glagolov (bosti, gristi, lesti, molsti) in tvorjenkah iz njihovih osnov (lestev) se pripornik z pred obrazilom ‑ti oz. ‑t izgovarja in piše po izgovoru kot s: gristi [grísti], grist [gríst] nasproti grizem [grízem], grizel [grízəl], grizoč [grizóč].
2. V tvorjenkah s predponami iz‑, raz‑ in vz‑ (izpodjedati, razploščiti, vzpodbujati) se po izgubi vzglasnih i‑, ra‑ in v‑ namesto zvenečega z izgovarja in piše nezveneči nezvočnik s: spodjedati, sploščiti, spodbujati.
3. Končni ‑z in ‑ž se v izpeljankah z obrazili ‑ski in ‑stvo zlijeta v š: kosez [koséz‑], koseški [koséški]; mož [móž‑], moški [môški] (sam. in prid.), moštvo [móštvo].
4. V starejših samostalniških izpeljankah iz latinskih osnov (absorpcija, transkripcija) ali iz prvotno latinskih glagolov (absorbirati, transkribirati) se je uveljavil fonetični zapis z nezvenečim nezvočnikom.

Nenaglašene besede (predvsem predlogi) oz. naslonke tvorijo skupaj z naglašeno besedo eno fonetično enoto. Če se taka naslonka končuje na zveneči nezvočnik, ohrani zapis, ne glede na to, s katerim glasom se začne beseda, ki sledi v govorni verigi, in ne glede na izgovor: od mene [od mêne], iz oči [iz očí]; pred hišo [pret híšo], poleg stola [pólek stôla].

Izjema je enozložni predlog z, ki ga pišemo s črko ⟨z⟩ pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki (z očetom [z‿očétom], z Marijo [z‿maríjo], z glagolom [z‿glágolom], z desetimi/10 prijatelji [z‿desêtimi]), s črko ⟨s⟩ pa pred nezvenečimi nezvočniki (s Slovenijo [s‿slovênijo], s pesmijo [s‿pésmijo]; s štirinajstimi/14 leti [s‿štírinajstimi/štirinájstimi léti], s kdo ve kom [z‿gdó ve kóm]), s čimer sledimo glasovni premeni.

Posebne glasovne zveze so samoglasniške, samoglasniško‑soglasniške in soglasniške zveze, ki se pojavljajo na meji besed ali morfemski meji. Pogosto pri govoru niso obstojne, zato jih lahko pišemo drugače, kot jih izgovorimo.

Zaradi zaporedja dveh samoglasnikov se pojavi zev ali hiat. V slovenskih besedah se zev ali samoglasniški stik ohranja na meji besed ali morfemski meji, v prevzetih besedah pa tudi v drugih položajih.

V vseh drugih položajih zveze dveh pisnih samoglasnikov izgovarjamo na tri načine:

• z zapiranjem zeva, tj. v sklope s samoglasnikom i v prvi sestavini ⟨iV⟩ vstavljamo zvočniški drsnik j [ijV] (dialekt [dijalékt], violina [vijolína]);
• z izgovorom črke ⟨u⟩ z dvoustnično dvoglasniško varianto fonema /v/ (nauk [náu̯k]);
• z zvočniškim izgovorom črk ⟨i⟩ in ⟨u⟩, tj. kot [j] in [v] (aikido [ajkído], Golia [gólja]; Aconcagua [akonkágva]).

Zev ali samoglasniški stik ohranjamo na morfemski meji pri tvorjenkah ali predponskih glagolih: antioksidant [ántioksidánt], priimek [priímek], triintrideset [tríintrídeset], triuren [tríúrən]; neelastičen [nèelástičən], neetičen [nèétičən], vseeno [vsèêno], neuspešen [nèuspéšən], soobstoj [sòobstòj]; preiskati [preiskáti], pootročiti se [pootróčiti se], zaarati [zaárati], zaokrožiti [zaokróžiti].

V prevzetih besedah in tvorjenkah iz njih zev ohranjamo v večini samoglasniških sklopov, npr.:

Redko se pojavljajo tudi sklopi več kot dveh samoglasnikov: osteoartritis [ósteoartrítis].

V sklop samoglasnika i in drugega samoglasnika pri govorjenju praviloma vstavljamo zvočnik j, kar imenujemo govorno zapiranje zeva: diamant [dijamánt], socialni [socijálni], hieroglif [hijeroglíf], klient [klijênt], ion [ijón].

V procesu podomačevanja besede in približevanja govorni uresničitvi se v nekaterih besedah zev zapira tudi pisno, redko v korenu besede (hijacinta), pogosteje v besednih končajih (‑ija, ‑ijo) besed, prevzetih iz grščine in latinščine, ter v domačih in prevzetih tvorjenkah iz njih:

• Olimpija – olimpijski, olimpijec, olimpijada;
• Arij – arijski, arijanci, arijanski, arijanstvo;
• milijon – milijonski, milijonar;
• Italija – Italijan, italijanski, italijanizem, italijanist.

Dvoglasniška dvoustnična varianta [u̯] je zapisana navadno z ⟨l⟩ in ⟨v⟩, redkeje z ⟨u⟩. Dvoglasniški zvočnik j pa je zapisan navadno z ⟨j⟩, v pisno nepodomačenih besedah tudi z ⟨i⟩.

V knjižni slovenščini se v položaju pred soglasnikom ali v izglasju pojavljajo štirje tipi sklopov, ki jih izgovarjamo dvoglasniško ali zvočniško in po katerih se ravnamo pri prevzemanju tujih imen, in sicer:

• sklop samoglasnika in dvoglasniškega u̯ – [Vu̯];
• sklop samoglasnika in zvočnika j – [Vj];
• sklop zvočnika j in samoglasnika – [jV];
• sklop dvoglasniškega u̯ in samoglasnika – [u̯V].

V knjižni slovenščini je najbolj razširjen sklop samoglasnika in dvoglasniškega [u̯], ki je zapisan s črkami ⟨v⟩, ⟨l⟩ ali ⟨u⟩: Pavla [páu̯la], Kavčič in Kaučič [káu̯čič], prislov [prislòu̯], jabolko [jábou̯ko], piščal [piščáu̯], nauk [náu̯k].

Fonetični dvoglasniki [au̯], [eu̯], [əu̯], [iu̯] in [ou̯] se pojavljajo

• v položaju pred soglasnikom (samoglasnik je naglašen):
  • ⟨VvC⟩ slavček [sláu̯čək], Pavko [páu̯ko], Bevk [béu̯k], kovček [kôu̯čək], klovn [klôu̯n], živjo [žíu̯jo],
  • ⟨VlC⟩ malha [máu̯ha], čoln [čôu̯n],
  • ⟨VuC⟩ nauk [náu̯k], Hauc [háu̯c], Taufer [táu̯fer];
• v izglasju (samoglasnik je naglašen ali nenaglašen):
  • ⟨Vv⟩ pav [páu̯], cev [céu̯], zaliv [zalíu̯],
  • ⟨Vl⟩ pol [pôu̯]; pil [píu̯], šel [šə̀u̯], videl [vídeu̯], vedel [védeu̯],
  • ⟨Vu⟩ Budau [búdau̯];
• na besedni meji (samoglasnik ni naglašen):
  • ⟨Vv⟩ bo vzela [bo u̯zéla].

Sklop samoglasnika in zvočnika j se pojavlja tako v domačih (jajce [jájce], maj [máj]) kot v prevzetih besedah (Maister [májstər]) ter na besedni meji (bo imela [bo jméla]).

V pisno podomačenih prevzetih besedah je zvočnik j zapisan s črko ⟨j⟩ (celulojd [celulójd‑], bonsaj [bonsáj]). Pri pisno nepodomačenih besedah je najpogosteje zapisan z ⟨i⟩: buick [bújk], haiku [hajkú/hájku], seizmičen [sêjzmičən].

Sklop zvočnika j in samoglasnika se pojavlja večinoma v prevzetih besedah, zvočnik j je praviloma zapisan z ⟨i⟩ (bianko [bjánko], makiavelizem [makjavelízəm], piano [pjáno]), v redkih pisnih dvojnicah pa z ⟨j⟩: interier/interjer [interjêr], chianti/kjanti [kjánti].

Take samoglasniške sklope pogosteje izgovarjamo dvozložno, tj. zev v izgovoru zapiramo z j: diamant [dijamánt].

Sklop dvoglasniškega u̯ in samoglasnika se v knjižni slovenščini pojavlja le na besedni meji, večinoma v zvezah s predlogom v, če se beseda začne na samoglasnik: v Afriki [u̯‿áfriki], v oči [u̯‿očí].

V slovenščini razvrstitev soglasnikov sledi zaporedju glasov v zlogu (nezvočnik – zvočnik – samoglasnik – zvočnik – nezvočnik) in načelom prilikovanja (pred nezvenečim nezvočnikom stoji v govoru lahko le nezveneči nezvočnik, pred zvenečim pa le zveneči). Posebnosti pri stiku soglasnikov nastopijo tudi, kadar se drug ob drugem pojavita dva enaka ali izgovorno sorodna soglasnika, zato se izgovorita podaljšano ali zlito kot en glas. Različna odstopanja v zapisu so posledica prevzemanja, novih položajev pri tvorbi besed in sprememb pod vplivom stika z drugimi glasovnimi sistemi.

Kadar se v govorni verigi, zlasti na morfemski ali besedni meji, drug ob drugem pojavita dve enaki črki (za soglasnika), ju izgovorimo podaljšano (le redko kot en sam glas):

• sedemmetrovka [sédəm̄étrou̯ka], Maksim Mrvica [máksim̄ə̀rvica];
• izvennivojski [ízvən̄ivójski], Hermann Noordung [hêrman̄órdung-];
• izziv [iz̄ív-], razzlogovati [raz̄logováti]; brez zveze [brez̄véze].

Enako velja tudi za primere, ko se srečata zvenečnostno parna nezvočnika (tudi če gre za zveze s predlogi): izseljenec [is̄éljenəc], pot iz soteske [pót is̄otéske].

Zapornike (p – b, t – d, k – g) in zlitnike (c, č – dž), ki so zapisani podvojeno, lahko izgovorimo tudi vsakega posebej, npr. meddržaven [mèd̄əržávən/mèddəržávən], Preddvor [pred̄vòr/preddvòr], stric Cene [stríc̄êne/stríccêne].

Izgovor soglasniških sklopov je podrejen izgovorljivosti zloga in pravilu, da si soglasniki od samoglasniškega jedra sledijo od zvočnikov (v zaporedju u̯, j > r > l > n, m > v) k nezvočnikom, npr. smrt [smə̀rt].

Kadar je pravilo zvočnosti v zlogu kršeno, se temu prilagodijo zvočniki: manj zvočen zvočnik v ima zato dvoustnične izgovorne variante (v – u̯), najbolj zvočen zvočnik j pa lahko nadomešča samoglasnik i. Pri vseh drugih zvočnikih (tj. m, n, l, r) in tudi nezvočnikih izgovorne težave premostimo tako, da jih izgovorimo z vmesnim polglasnikom, ki ima vlogo začasnega nosilca zloga. V nekaterih primerih je tak polglasnik tudi zapisan.

Vzglasni sklopi z zvočnikom v se glasovno pogosto preoblikujejo, in sicer v izgovarjamo

• zobnoustnično ali dvoustnično v črkovnem sklopu ⟨vj⟩: vjedati se [vjédati/u̯jédati se];
• dvoustnično ali zobnoustnično v črkovnih sklopih ⟨vl⟩ in ⟨vr⟩: vlada [u̯láda/vláda], vreme [u̯rême/vréme];
• dvoustnično v črkovnih sklopih ⟨vm⟩ in ⟨vn⟩: vnema [u̯néma], vmes [u̯més].

Zvočnik r v vzglasnih sklopih ⟨rm⟩ in ⟨rv⟩ izgovorimo s polglasnikom (rman [ərmán], rvač [ərváč]), v sklopu ⟨rj⟩ pa le, če je polglasnik naglašen, npr. rja [ə̀rja] nasproti rjuti [rjúti] ali rjav [rjáu̯/ərjáu̯].

Izgovor zvočniških sklopov z zvočnikom v sredi besede je odvisen od predhodnega glasu.

1. Za samoglasnikom izgovarjamo dvoglasniško dvoustnično varianto, neodvisno od zvočnika, ki mu sledi: kravji [kráu̯ji], vejevje [vejéu̯je]; pavliha [pau̯líha]; pnevmatika [pneu̯mátika]; rokovnjač [rokou̯njáč]; evropski [eu̯rópski].
2. Za zvočnikom (predvsem r, tudi l) zvočnik v izgovarjamo na osnovno, tj. zobnoustnično varianto le v sklopu z zvočnikom j, sicer pa zobnoustnično ali dvoustnično varianto fonema /v/, npr.:

Glede na izgovorljivost v izglasju delimo zvočniške sklope na:

1. obstojne (ki jih izgovorno ne preoblikujemo);
2. neobstojne (mednje vrivamo nove glasove – polglasnik, a ali i, enega od zvočnikov izgovorno prilagodimo soseščini, najpogosteje z dvoustnično dvoglasniško varianto).

Na oba načina – kot sklop dveh zvočnikov ali s polglasnikom med zvočnikoma – lahko izgovorimo sklope zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n:

Obstojni sklopi so sklopi zvočnika j ter zvočnikov l, m in n, ki se pojavljajo predvsem v novejših prevzetih besedah (kulturnih izposojenkah, npr. dizajn, emajl) in v needninskih rodilniških oblikah samostalnikov ženskega spola (ujma; blagajna, lajna, vojna ...):

Neobstojni sklopi so zvočniški sklopi, v katerih

• med zvočnikoma izgovorimo polglasnik:

• med zvočnikoma (drugi zvočnik je j) izgovorimo samoglasnik i:

• prvega od zvočnikov izgovorimo z dvoglasniško dvoustnično varianto;

• drugega od zvočnikov (v ali l) izgovorimo z dvoglasniško varianto ali zložno kot samoglasnik u:

O posebnih nezvočniških sklopih govorimo, kadar se v govorni verigi – sredi besede, na morfemski meji ali na besedni meji – pojavijo drug ob drugem zadlesnična zapornika t – d, zlitniki c, č – dž, šumnika š – ž in sičnika s – z. Namesto posameznih glasov lahko izgovarjamo tudi ustrezna zlitnika [c] ali [č] oziroma podaljšane glasove.

Zveze zadlesničnih zapornikov t – d, sičnikov s – z ali zlitnika c so najpogosteje zapisane s črkovnimi sklopi ⟨ts⟩ in ⟨ds⟩ ali ⟨tc⟩ in ⟨dc⟩. Izgovorimo jih v različnih zlogih tudi vsakega posebej ali tudi zlitniško kot [c]: baltski [báltski], podse [pótse], petsto [pétsto], petstopenjski [pétstopən’ski/pétstopənski]; vratca [vrátca], dekletce [deklétce], odcep [otcèp], odcejalnik [otcejálnik].

Zveze črk za zapornike in sičnike ⟨td⟩, ⟨std⟩ in ⟨stst⟩ se v števniških sklopih in v oblikah, tvorjenih iz njih, izgovarjajo samo nepodaljšano: petdeset [pédeset], petdesetkrat [pédesetkrat]; šestdeset [šézdeset], šestdesetina [šezdesetína]; šeststo [šésto], šeststotič [šéstotič].

Zveze zadlesničnih zapornikov t – d, šumevcev š – ž ali zlitnika č, najpogosteje zapisane s črkovnimi sklopi ⟨tč⟩, ⟨tš⟩, ⟨dč⟩, ⟨dš⟩ ter ⟨tšč⟩ in ⟨dšč⟩, izgovarjamo kot [tč], [tš], [tšč] ali kot podaljšani zlitnik [č̄]: nadškof [nàtškòf], pred Šoštanjem [pret šóštanjem]; redčiti [rétčiti], petčlanski [pétčlánski]; gotščina [gótščina], odščipniti [otščípniti].

Namesto sičniških pripornikov s – z ali zlitnika c pred šumevci š – ž ali zlitnikom č, ki se pojavljajo na morfemski meji, izgovarjamo:

• šumevca [č] in [š], če sta zapisana s črkovnima sklopoma ⟨sč⟩ in ⟨zč⟩, npr. sčasoma [ščásoma], brezčuten [breščútən];
• dolga pripornika [š] in [ž], če sta zapisana s črkovnima sklopoma ⟨zš⟩ in ⟨zž⟩, npr. izšolati [iš̄ólati], razžagati [raž̄agati].

Predlog k ima pred besedami, ki se začnejo na g in k, varianto h: h gozdu [ɣ‿gózdu], h kosilu [h‿kosílu], h kdo ve komu [ɣ‿gdó ve kómu]. Pred besedami, ki se začenjajo na druge glasove, pišemo k (k Evropi [k‿eu̯rópi], k vozilu [k‿vozílu], k Sloveniji [k‿slovéniji]), ki ga tudi izgovarjamo, razen v primerih, ko prihaja do prilikovanja po zvenečnosti (k zemlji [g‿zêmlji]).

Nosilci naglasa so samoglasniki. Poznamo dva načina naglaševanja: jakostno in tonemsko. Obe vrsti naglaševanja sta v knjižnem jeziku enakovredni.

Pri jakostnem naglaševanju so naglašeni samoglasniki daljši od nenaglašenih, tj. izgovarjajo se glasneje, z večjo jakostjo, in z višjo tonsko višino kot nenaglašeni samoglasniki.

Na samoglasnikih označujemo jakostno naglašene samoglasnike, njihovo kvantiteto (kratki – dolgi) in kvaliteto (ozki – široki), s tremi naglasnimi znamenji: ostrivcem ⟨´⟩, krativcem ⟨`⟩ in strešico ⟨ˆ⟩.

Ostrivec ⟨´⟩ označuje dolge samoglasnike, pri samoglasnikih e in o tudi ožino: pas [pás], kis [kís], duh [dúh]; lep [lép], mož [móž‑].

Strešica ⟨ˆ⟩ označuje dolga široka samoglasnika e in o: peta [pêta], gora [gôra].

Krativec ⟨`⟩ označuje samoglasnike (razen polglasnika), za katere je bil nekdaj v knjižnem jeziku predviden zgolj kratki, danes pa tudi nekratki izgovor: urad [uràd‑], bik [bìk], kup [kùp]; nadnaslov [nàdnaslòv‑], nedoločnik [nèdolóčnik], podoficir [pòdoficír] in Celjan [celján in celjàn].

Na e in o krativec hkrati označuje širino (bes [bès], lov [lòv‑]).

Kot samo kratki samoglasnik je v slovenskem knjižnem jeziku opredeljen tako naglašeni kot nenaglašeni polglasnik: pes [pə̀s], prvi [pə̀rvi].

Nenaglašena samoglasnika e in o sta tradicionalno opredeljena kot široka glasova, vendar sta zaradi manjše izdišne moči in krajšega izgovora izgovorjena manj intenzivno od naglašenih širokih (/ɛ/ oz. /ɔ/), zato ju izgovarjamo ožje, tj. kot sredinska [e] in [o]. Izrazito ozko izgovorjena nenaglašena e in o pri zapisu izgovora v oglatem oklepaju označujemo s piko pod črkama e in o: Kosovel [kósovẹl], Maribor [máribọr].

Nenaglašena ozka e in o se pojavljata pri nekaterih izgovorno že povsem prilagojenih prevzetih besedah, še zlasti pa pri črkovalno branih kraticah, npr. Andersen [ándersẹn/ándərsẹn], Washington [vášinktọn]; DNK [déenká in dẹenká], APZ [ápẹzé in apẹzé in ápəzə̀ in apəzə̀].

Pri tonemskem naglaševanju se naglašeni samoglasniki razlikujejo ne le po kvantiteti (kratki – dolgi) ali kvaliteti (ozki – široki), temveč tudi po tonu, ki je lahko rastoč ali padajoč. Tonemsko naglaševanje se razlikuje od stavčne intonacije in je pri govorcih, ki ga uporabljajo, pomensko razločevalno (pomensko razločevalni ton se imenuje tonem), npr. koder [kọ́dər] (samostalnik) nasproti koder [kọ̑dər] (prislov); jelka, tož. ed. pod jelko [pod jẹ́lko] (Kam?) nasproti or. ed. pod jelko [pod jẹ̑lko] (Kje?).

Če naglašeni samoglasnik nastopa v nezadnjem besednem zlogu, se rastoči tonem uresničuje s tonskim viškom na ponaglasnem zlogu, padajoči pa s tonskim viškom na naglašenem zlogu. Zaradi tega se oba tonema opisuje tudi kot nizki oziroma visoki ton.

Na samoglasnikih in zvočniku r označujemo tonemsko naglašene samoglasnike s štirimi posebnimi naglasnimi znamenji – akutom ⟨´⟩, cirkumfleksom ⟨ˆ⟩, gravisom ⟨`⟩ in dvojnim gravisom ⟨ ̏ ⟩

• ⟨´⟩ akut ali ostrivec: nizki, rastoči tonem na dolgem samoglasniku;
• ⟨ˆ⟩ cirkumfleks ali kupola: visoki, padajoči tonem na dolgem samoglasniku;
• ⟨`⟩ gravis ali krativec: nizki, rastoči tonem na kratkem samoglasniku;
• ⟨ ̏ ⟩ dvojni gravis ali dvojni krativec: visoki, padajoči tonem na kratkem samoglasniku.

Kadar se pri neki besedi ali besedni obliki lahko pojavljata oba tonema, ju označujemo z makronom ali črtico ⟨¯⟩ nad naglašenim samoglasnikom (npr. skuter [skūter]; brat, rod. mn. bratov [brātov-]; bogat, ž. sp. bogata [bogāta]).

Tonem na polglasniku v glasovnem sklopu [ər], zapisanem s črko ⟨r⟩, označujemo bodisi z ločevalnim znakom za dolžino na ⟨r⟩ (npr. prst [pȓst], rod. prsta [pŕsta]) ali z ločevalnim znakom za kračino na polglasniku (npr. prst [pə̏rst], rod. prsta [pə̀rsta]).

V slovenščini nimamo preprostega pravila o naglasnem mestu, saj je naglas lahko pri posameznih besedah na različnih zlogih (prvem, drugem, tretjem, predzadnjem ali zadnjem).

Naglas je v slovenščini pomemben za razlikovanje pomena sicer enako pisanih besed. Pri nekaterih besedah sprememba naglasnega mesta spremeni tudi pomen besede: oči [ôči] ‘ljubkovalno poimenovanje za očeta’ – oči [očí] |organ|; vedenje [védenje] ‘znanje’ – vedenje [vedênje] ‘obnašanje’; lahko [láhko] (pridevnik) – lahko [lahkó] (prislov).

Slovenska osebna imena in priimke naglašujemo tudi po regionalni ali rodbinski navadi, ki jo ohranjamo tudi v knjižnem jeziku: Aleš [alèš/áleš], Jernej [jêrnej/jernêj], Tamara [támara/tamára]; Kovačič [kôvačič/kováčič], Novak [novák/nôvak], Peterka [péterka/petêrka], Ramšak [rámšak/ramšák].

Krajevna imena naglašujemo glede na izvor lastnega imena, torej se tudi v knjižnem jeziku ohranja lokalni naglas: Radenci [rádenci] (ob Muri) – [radénci] (ob Kolpi); Preserje [presêrje] (pri Domžalah) – [préserje] (pod Krimom); Šmihel [šmíheu̯] (pod Nanosom) – [šmihéu̯] (nad Mozirjem); Murska Sobota [múrska sóbota], Gančani [gánčani].

V sodobni knjižni slovenščini je zaradi fonetično‑fonološke raznolikosti v slovenskih govorih tudi v knjižnem jeziku izpričana naglasna variantnost (dvanajst [dvánajst/dvanájst], gornik [górnik/gorník], nuditi [núditi/nudíti], raztrositi [rastrósiti/rastrosíti]); enako velja za novejše prevzete besede (aneks [anéks/áneks], klošar [klóšar/klošár], televizija [televizíja/televízija]).

Naglasno mesto v slovenskem knjižnem jeziku se pri nekaterih besedah med pregibanjem tudi premika. Ob tem se lahko premenjujeta tudi kakovost in kolikost samoglasnika:

• medved [mêdved‑], rod. ed. medveda [medvéda];
• meso [mesó], rod. ed. mesa [mesá], or. ed. z mesom [z mêsom];
• voditi [vodíti], 1. os. ed. vodim [vódim], 2. os. ed. vodiš [vódiš], 3. os. ed. vodi [vódi] …, vel. ed. vodi [vôdi], m. del. na ‑l v ed. vodil [vôdiu̯], ž. del. na ‑l v ed. vodila [vodíla] ...

Naglasni tipi se delijo glede na (ne)premikanje naglasa na osnovi oz. končnici na:

• nepremični na osnovi,
• premični na osnovi,
• mešani naglasni tip in
• končniški naglasni tip.

Nepremični naglasni tip ohranja naglas na istem zlogu osnove: delati [délati], 1. os. ed. delam [délam], m. del. na ‑l v ed. delal [délau̯]; mesto [mésto], rod. ed. mesta [mésta], daj. ed. mestu [méstu] …

Naglas pri premičnem naglasnem tipu se premika po zlogih osnove, ob čemer se pogosto spreminja tudi kakovost samoglasnika: prositi [prosíti], 1. os. ed. prosim [prósim]; človek [člôvek], rod. ed. človeka [človéka]; prostor [prôstor], rod. ed. prostora [prostóra].

Naglas pri mešanem naglasnem tipu se premika z osnove na končnico in obratno: stran [strán], rod. ed. strani [straní], or. ed. s stranjo [stranjó]; srce [sərcé], rod. ed. srca [sərcá], im. mn. srca [sə̀rca]; sneg [snék], rod. ed. snega [snegá].

Pri končniškem naglasnem tipu se kratki naglašeni samoglasniki načeloma pojavljajo v edinem ali zadnjem zlogu: pes [pə̀s], rod. ed. psa [psà]; sla [slà], rod. ed. sle [slè]. Izjema glede trajanja je končniško naglašena beseda gospa [gospá].

Besede v slovenskem knjižnem jeziku glede na naglas delimo na naglašene in nenaglašene.

Naglašene besede imajo večinoma en naglas (enonaglasnice) in so eno‑ ali večzložne: most [móst], drevo [drevó], delavec [délavəc], zemlja [zêmlja].

Več naglasov imajo lahko sestavljene in zložene besede, npr. nadškof [nàdškòf], podpovprečen [pòtpou̯préčən], podžupanski [pòdžupánski]; četrtfinale [čétərtfinále], desnoročni [désnorôčni], dnevnovarstveni [dnéu̯novárstveni], literarnozgodovinski [literárnozgodovínski], osemtisočak [ósəmtisočák], Tromejnik [trómejník], Tromostovje [trómostôu̯je], živinozdravnik [živínozdrau̯ník].

Večnaglasnice so v slovenskem jeziku tudi črkovalno brane kratice, ki so lahko zgolj končniško naglašene (BDP [bə̀dəpə̀ in bədəpə̀ in bédẹpé in bẹdẹpé], EKG [ékagé in ẹkagé]).

Nenaglašene besede (breznaglasnice ali naslonke) so načeloma vsi pravi predlogi (nad, pod, ob, na, pri), del veznikov (in, ter, pa, ker), kratke oblike povratnega osebnega zaimka (se – paziti se [pazíti se], si – umiti si [umíti si]), nikalnica ne ob glagolu (ne morem [ne mórem]), glagolska morfema se in si (bati se [báti se], pogovarjati se [pogovárjati se], drzniti si [də̀rzniti si]) in nekateri členki (pa). Od položaja v povedi ali besedni zvezi je odvisna naglašenost oblik pomožnega (nepolnopomenskega) glagola biti (sem, sva, sta, smo, ste; bi).

V slovenščini razlikujemo med naglasom in poudarkom. Naglas je značilnost besed, ki jo imajo te že same po sebi, informacijo o njem prinašajo slovarji (nad: nadangel [nàdángel]; pod: podbradek [pòdbrádək], podpolkovnica [pòtpolkôu̯nica]), medtem ko je poudarek besedilno dodana značilnost besed, tudi breznaglasnic, ki so v povedi pomensko izpostavljene.

V poglavju o glasovno-črkovnih premenah pri pregibanju ter tvorbi oblik in besed so predstavljene spremembe osnove in podstave, ki se pojavljajo ob stiku morfemov. V poglavju so obravnavani neobstojni samoglasniki, neme črke in črkovni sklopi v prevzetih imenih, daljšanje osnove ter preglas.

Pri besedah, ki jih pregibamo (samostalniki, pridevniki, glagoli, zaimki, večina števnikov, nekateri prislovi), je osnova del besede pred končnico.

Osnova pri sklanjanju samostalnika in pridevnika (ter nekaterih zaimkov in števnikov) je najpogosteje nespremenjena (cepin|ø [cepín], rod. cepin|a [cepína]; lep|ø [lép], rod. lep|ega [lépega]). Zaradi izgovorljivosti soglasniških sklopov in lažjega pregibanja osnovo tudi spreminjamo.

1. Osnova je skrajšana, če iz nje ob pregibanju izpadajo neobstojni samoglasniki, npr. muren|ø [múrǝn], rod. murn|a [múrna]; blagor|ø [blágor], rod. blagr|a [blágra].
2. V osnovo se v rodilniku dvojine in množine neobstojni samoglasniki tudi vrivajo, npr. tabl|a [tábla], rod. dv./mn. tabel|ø [tábəl]; ladj|a [ládja], rod. dv./mn. ladij|ø [ládij]; tl|a [tlá], rod. dv./mn. tal|ø [táu̯ in tál].
3. Osnova je podaljšana, kadar ji dodajamo soglasnike j, t, n, v needninskih sklonih tudi -ov in -ev (npr. netopir|ø [netopír], rod. netopirj|a [netopírja]; kanu|ø [kanú], rod. kanuj|a [kanúja]; oče|ø [ôče], rod. očet|a [očéta]; sin|ø [sín], im. mn. sinov|i [sinôvi]). Na glasovno-črkovne premene vpliva le daljšanje osnove z j.

Podstava je neobrazilni del tvorjenke (miz|ica; škorenj|ček; ladij|ski). Podstavi pri tvorbi novih besed dodajamo obrazila, tj. predpone (pred|soba), pripone (šolar|ka) in medpone (zob|o|zdravnik).

Izglasje je zadnji glas (ali tudi soglasniški sklop) besede ali njenega dela. Izglasje osnove samostalnika v imenovalniku (naj bo samoglasniško ali soglasniško) je lahko enako izglasju besede (jezik, Prešeren, veter, apartma, Stele, SAZU, perut, krst) ali pa je enako samoglasniški končnici, ki sledi osnovi (Samo, finale, kocka, mesto, Mojca, Brinje).

Nekatera izglasja osnove in podstave vplivajo na premene končajev, torej končnic in obrazil. Če se osnova ali podstava končuje na glasove c, j, č, ž, š in dž, ti povzročajo preglas, tj. premeno samoglasnika o v e, npr. pevec [pévǝc], or. s pevcem [s‿péu̯cem], prid. pevčev [péu̯čev-]; zmaj [zmáj], or. z zmajem [z‿zmájem], prid. zmajev [zmájev-]; mož [móš], or. z možem [z‿móžem], prid. možev [móžev‑]. Preglašuje se tudi osnova, podaljšana z j: kanu [kanú], or. s kanujem [s‿kanújem], prid. kanujev [kanújev-]; zidar [zidár], or. z zidarjem [z‿zidárjem], prid. zidarjev [zidárjev-].

Pisno nepodomačene prevzete besede in prevzeta imena se v govoru vedejo enako kot slovenske besede, pisne spremembe osnove in podstave, ki se pojavljajo ob stiku morfemov, pa urejajo pravopisna pravila v skladu s tradicijo in uveljavljeno rabo. Npr. osnova je v imenih s končnim nemim e skrajšana le pisno, če črka ⟨e⟩ ne spreminja glasovne vrednosti predhodnega soglasnika, npr. joule [džúl], rod. joula [džúla]; fr. Pierre [pjêr], rod. Pierra [pjêra], toda decoupage [dekupáš], rod. decoupagea [dekupáža]; breakdance [brêjgdêns], rod. breakdancea [brêjgdênsa].

Neobstojni samoglasniki pri pregibanju ali tvorjenju novih besed izpadajo ali se pojavljajo sredi izglasnega soglasniškega sklopa. Neobstojni samoglasnik ima vlogo začasnega zlogovnega jedra, s čimer omogoča, da se soglasniški sklop (v izglasju, pri tvorjenkah pa tudi pred soglasnikom) lažje izgovori.

Neobstojni samoglasniki so samoglasniki a, i in o, najpogosteje pa polglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩. Če ta polglasnik ni zapisan, se njegova neobstojnost odraža le v govoru.

Izpadanje samoglasnikov pri pregibanju imenujemo tudi krajšanje osnove. Krajšanje osnove je:

• pisno in govorno (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; muren [múrǝn], rod. murna [múrna]; pesem [pésǝm], rod. pesmi [pésmi]; dober [dóbǝr], rod. dobrega [dôbrega];

• samo govorno, ko polglasnika v zvočniških sklopih ne pišemo, ga pa v imenovalniku (in enakem tožilniku) izgovarjamo (žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]).

Osnova se spreminja tudi zaradi vrivanja samoglasnikov v osnovo: metla [mêtla], rod. dv./mn. metel [mêtǝl]; ladja [ládja], rod. dv./mn. ladij [ládij].

Samostalniške in pridevniške izpeljanke iz samostalnikov z neobstojnimi polglasniki v osnovi izpeljujemo na dva načina – iz podstave, ki je enaka neskrajšani osnovi, ali iz podstave, ki je enaka skrajšani osnovi, kar je odvisno od priponskega obrazila.

I. Podstava je enaka neskrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski), izpeljanka v podstavi ohranja polglasnik iz osnove, ki ji sledi ničta končnica (boben|ø [bóbən] – bobenček, bobenski; rod. dv./mn. tabel|ø [tábǝl] – tabelni).

II. Podstava je enaka skrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima in je enaka osnovi, ki ji sledi glasovna končnica (rod. bobna [bóbna] – bobnar, bobnič; tabla [tábla] – tablica).

Če osnovo s končnim r pri sklanjanju zaradi izpadanja neobstojnih samoglasnikov krajšamo (veter [vétər], rod. vetra [vétra]), je podstava izpeljanke enaka pisno skrajšani osnovi, izgovor pa je odvisen od priponskega obrazila:

• če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski), ima izpeljanka v podstavi polglasnik, ki ni zapisan s črko ⟨e⟩, saj črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju že označuje glasovni sklop [ǝr] (manjš. vetrček [vétərčək], prid. vetrni [vétərni]);
• če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima (manjš. vetrič [vétrič]).

Neobstojni polglasnik se pojavlja

1. v končajih -ec in -ek, ‑elj in ‑enj pri nekaterih samostalnikih moškega spola v imenovalniku (in pri neživih in tudi v enakem tožilniku) ednine;
2. v končajih -en in -ek ter -er pri nekaterih pridevnikih v obliki moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
3. med dvema izglasnima soglasnikoma, in sicer vedno med (a) nezvočnikom in zvočnikom, lahko pa tudi med (b) dvema zvočnikoma ali (c) dvema nezvočnikoma:
   • pri samostalnikih prve moške (a – boben, b – sejem, c – hrbet) in druge ženske sklanjatve (a – pesem, c – laket) v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ali pri samostalnikih druge moške (a – tesla), prve ženske (a – tabla, b – himna) in prve srednje (a – okno, b – gumno) sklanjatve v rodilniku dvojine in množine;
   • pri pridevnikih moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine (a – piker, b – širen, c – lahek);
   • pri števnikih osem in sedem v imenovalniku (in enakem tožilniku);
   • pri enozložnicah s polglasniškim jedrom – samostalnikih pes in sel, pridevniku zel (ž. sp. zla), zaimku ves – v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
   • pri nekaterih deležnikih na ‑l moškega spola ednine (padel).

Polglasnik ohranjamo tudi v podstavi izpeljank med soglasnikoma v nezvočniško‑zvočniških in zvočniških sklopih (ogenjček [ogən’čək/ôgənčək], murenček [múrənčək]).

Pri samostalnikih moškega spola s končaji -ec in ‑ek ter ‑elj in ‑enj se neobstojni polglasnik pojavlja v govoru in zapisu v imenovalniku (in enakem tožilniku):

• Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca], svoj. prid. Kekčev [kékčev-];
• Bovec [bôvəc], rod. Bovca [bôu̯ca], prid. bovški [bôu̯ški];
• dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka], svoj. prid. dvojčkov [dvójčkov-];
• špargelj [špárgəl’/špárgəl], rod. šparglja [špárglja], prid. špargljev [špárgljev-];
• škorenj [škórən’/škórən], rod. škornja [škórnja], prid. škornjev [škórnjev-].