Glasoslovni oris

Uvod

Poglavje Slovnični oris za pravopis prinaša tista poglavja slovničnega opisa knjižne slovenščine, ki so neposredno ali posredno povezana s pravopisom ter pomembna za razumevanje glasoslovnih, oblikoslovnih in besedotvornih značilnosti knjižne slovenščine in katerim prilagajamo tudi besede in besedne zveze, ki jih prevzemamo iz drugih jezikov.

OPOMBA: Končna ureditev poglavja, ki bo sledila uvodni objavi »Glasoslovnega orisa«, bo oblikovana po predstavitvi vseh podpoglavij v javni razpravi. Pojasnila glede zapisa in izrazja bodo z objavo vsakega podpoglavja še dopolnjena, v končni fazi pa bo posodobljen tudi pravopisni terminološki slovarček.

Pojasnila glede zapisa črk, glasov in fonemov (v pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis)

Zapis v lomljenih oklepajih

V pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 pri opisih razmerja med glasovno in pisno podobo zaradi večje jasnosti pisne enote (črke) zapisujemo v lomljenih oklepajih, npr. ⟨lj⟩.

Zapis v oglatih oklepajih

V slovenskih slovarjih knjižnega jezika je fonološko‑fonetična transkripcija poenostavljena in zapisana v oglatih oklepajih, npr. [híša].

V pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis je jakostni naglas označen na samoglasnikih s tremi naglasnimi znamenji, in sicer z ostrivcem ⟨´⟩, krativcem ⟨`⟩ in strešico ⟨ˆ⟩.

Naglasna znamenja na črkah e in o so uporabljena tudi za označevanje kakovosti, tj. širine oziroma ožine. Zato za kakovostno‑kolikostno razlikovanje ne uporabljamo znamenj iz mednarodne fonetične abecede (IPA), temveč za široka e in o pišemo ⟨ê⟩ in ⟨è⟩ oz. ⟨ô⟩ in ⟨ò⟩ (v IPI ⟨ɛ⟩ oz. ⟨ɔ⟩) ter ⟨é⟩ in ⟨ó⟩ za ozka e in o (v IPI ⟨e⟩ oz. ⟨o⟩).

Razlikovalno ozkost nenaglašenih e in o označujemo s piko pod črkama v oglatem oklepaju, tj. kot ⟨ẹ⟩ in ⟨ọ⟩.

Pri zapisu izgovora v oglatih oklepajih uporabljamo nekatere črke iz IPE, in sicer: polglasnik /ə/ pišemo z obrnjeno črko e, tj. ⟨ə⟩. V pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis so vse tri dvoustnične variante fonema /v/ (zveneča [w], nezveneča [ʍ] in dvoglasniška [u̯]) zapisane z ⟨u̯⟩, tj. s črko u in polkrožcem spodaj.

Za označevanje mehčanih [nʲ] in [jʲ] namesto dvignjenega pomanjšanega j ⟨ʲ⟩ iz IPE uporabljamo opuščaj – ⟨l’⟩ in ⟨n’⟩.

S črtico nad črko ⟨¯⟩ označujemo podaljšani izgovor samoglasnikov in soglasnikov.

S povezajem⟩ označujemo istozložni izgovor besede s predlogom.

Označevanje zvenečnostnih premen

Zaradi gospodarnosti so zvenečnostne premene ali položajne variante v pravilih Pravopis 8.0 označene z vezajem. Vezaj označuje:

  1. nezveneči izgovor v osnovni obliki in zvenečega v odvisnih sklonih (Ambrož [ambróž‑], bridž [brídž‑]);
  2. položajno (alofonsko) varianto (Daneu [danév‑]).

V pravopisnem slovarju ePravopis je izgovor imenovalnika in rodilnika v celoti izpisan, premena pa je razvidna iz izgovora neosnovne, tj. rodilniške oblike: Ambrož [ambróš, rod. ambróža], bridž [bríč, rod. brídža]; Daneu [danéu̯, rod. danéva].

Zapis v poševnih oklepajih

Foneme in variante fonemov zapisujemo v poševnih oklepajih, npr. Maja /maja/. Ker vseh ni mogoče zapisati s črkami slovenskega pravopisa, uporabljamo nekatere črke iz mednarodne fonetične abecede.

Povezava med poenostavljenim slovenskim zapisom in mednarodno fonetično abecedo je predstavljena v preglednici črka – glas, iz katere je razvidno, da se v slovenskih priročnikih prilagojeno zapisujejo tako samoglasniki kot nekateri soglasniki, in sicer: široki e – /ɛ/, polglasnik – /ə/, široki o – /ɔ/; /dž/ – /dʒ/, /š/ – /ʃ/, /v/ – /ʋ/, /c/ – /ts/, /č/ – /tʃ/, /ž/ – /ʒ/, /r/ – /ɾ/ in /h/ – /x/.

Tipski prikazi sklopov

Kadar želimo v pravilih Pravopis 8.0 opozoriti, da se v danem zaporedju samoglasnikov in soglasnikov pojavlja kaka zakonitost, se odločimo za okrajšani zapis, v katerem z veliko črko V označujemo samoglasnike, z veliko črko C pa soglasnike. Izgovorni sklop soglasnika in samoglasnika zapišemo v oglatem oklepaju kot [CV], pisni sklop črk, ki označujejo soglasnike in samoglasnike, pa v lomljenem oklepaju kot ⟨CV⟩. Meje med zlogi so ponazorjene z vezaji oziroma v oglatem oklepaju s pikami (Drava [drá.va]).

Izrazje

V pravilih Pravopis 8.0 sta ob opisnih izrazih za položaj v besedi (na začetku besede ali na koncu besede) uporabljena izraza vzglasje (npr. črka ⟨v⟩ v vzglasju besede vreme) in izglasje (npr. izgovor dvočrkja ⟨nj⟩ v izglasju besede Kranj).

Glasovi in fonemi

Slovenski knjižni jezik ima 29 pomensko razločevalnih glasov, imenovanih fonemi. Delimo jih na samoglasnike in soglasnike, te pa na zvočnike ter zveneče in nezveneče nezvočnike.

Pomenska razločevalnost je ponazorjena z minimalnimi pari (fonemov), pri katerih zamenjava enega fonema z drugim spremeni pomen besed ali delov besed, npr. par /par/ – bar /bar/, pes /pəs/ – kes /kəs/, Maja /maja/ – Mija /mija/, nora /nᴐra/ – Nora /nora/, čelo /čɛlo/ – čelo /čelo/.

Samoglasniških fonemov je osem: /a/, /e/ (ozki e), /ɛ/ (široki e), /ə/ (polglasnik), /i/, /o/ (ozki o), /ɔ/ (široki o), /u/.

Soglasniških fonemov je enaindvajset: /b/, /c/, /č/, /d/, /dž/, /f/, /g/, /h/, /j/, /k/, /l/, /m/, /n/, /p/, /r/, /s/, /š/, /t/, /v/, /z/, /ž/.

V knjižni slovenščini nimamo dvoglasniških fonemov, temveč dvofonemske zveze oz. fonetične dvoglasnike. Oblikuje jih dvoglasniška dvoustnična varianta fonema /v/ v položaju za samoglasnikom, npr. [Vu̯]: Triglav [tríglau̯/triglàu̯], Orel [ôrəu̯].

Dvoglasnik ali diftong je v več jezikih samoglasniški fonem, sestavljen iz samoglasnika in zvočniške dvoglasniške variante [u̯] ali zveze samoglasnika in zvočnika j. Pojavlja se pred soglasnikom ali za samoglasnikom v izglasju besede in tvori en sam zlog.

Istemu fonemu lahko ustreza več glasov, ki jih imenujemo fonemske variante ali alofoni. Osnovna varianta soglasniškega fonema se izgovarja pred samoglasnikom, druge izgovorne variante pa so odvisne od glasovne soseščine. Fonemske variante nimajo pomenskorazločevalne vloge.

Fonemskih variant v zapisu izgovora v pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in pravopisnem slovarju ePravopis ne označujemo; izjema so dvoustnične variante fonema /v/, ki so v pravopisnih pravilih in slovarju zapisane s črko ⟨u̯⟩.

Podrobneje o variantah fonemov glej poglavji »Fonemske variante samoglasnikov« in »Fonemske variante soglasnikov«.

Samoglasniki

Samoglasniki so glasovi največje odprtostne stopnje. Glede na položaj jezika in odprtost ust jih opisujemo kot sprednje (i, ozki in široki e), srednje (a in polglasnik) ali zadnje (široki in ozki o, u); glede na dvig jezične ploskve proti nebu in tonskost so visoki (i in u), sredinski (obe vrsti e‑ja in o‑ja ter polglasnik) ali nizki (a).

tabela samoglasnikov

Naglašenost, kolikost in kakovost

Samoglasniki so lahko naglašeni ali nenaglašeni. Nenaglašeni samoglasniki so samo kratki, naglašeni samoglasniki pa so lahko dolgi ali kratki.

Razlik med kratkimi in dolgimi samoglasniki govorci v sodobni slovenščini večinoma ne zaznavajo, npr. brat [bràt] – vrat [vrát], nič [nìč] – bič [bíč].

O naglaševanju, vrstah naglaševanja, pomenu in vrstah naglasnih znamenj ter o naglasnem mestu v slovenščini glej poglavje »Naglaševanje«.

Kakovostno se razlikujejo le e‑jevski in o‑jevski samoglasniki, in sicer so lahko izgovorjeni:

  • dolgo in ozko (Bled [bléd‑], Alojzij [alójzij]),
  • dolgo in široko (pleme [plême], smola [smôla]),
  • kratko in široko (Anže [anžè], bor [bòr]).

Glede na naglašenost, kolikost in kakovost poznamo naslednje samoglasnike:

a hiša [híša] nenaglašeni a
zajec [zájəc], škrat [škràt] naglašeni a
ozki e kres [krés] naglašeni ozki e
široki e cekin [cekín] nenaglašeni e
metla [mêtla], polet [polèt] naglašeni široki e
i opica [ópica] nenaglašeni i
bič [bík], bik [bìk] naglašeni i
ozki o dom [dóm] naglašeni ozki o
široki o hotel [hotél] nenaglašeni o
voda [vôda], cmok [cmòk] naglašeni široki o
u rudar [rudár] nenaglašeni u
duh [dúh], kruh [krùh] naglašeni u
polglasnik poper [pôpər] nenaglašeni polglasnik
pes [pə̀s] naglašeni polglasnik

V nekaterih besedah izgovarjamo nenaglašena e in o ozko, kar v novejših slovarjih knjižnega jezika označujemo s piko pod črko. Najpogosteje se ožina pojavlja v prednaglasnih položajih zloženih besed (Belokranjec [bẹlokránjəc], stonoga [stọnóga]), redkeje v ponaglasnih položajih (angstrem [ánkstrẹm], Maribor [máribọr]).

O samoglasnikih kot nosilcih naglasa glej poglavje »Naglaševanje«.

O polglasniku glej poglavja »Zapis polglasnika«, »Zvočniški sklopi«, »Neobstojni samoglasniki«.

Fonemske variante samoglasnikov

Namesto širokega e pred j in širokega o pred v lahko v izglasju ali pred soglasnikom izgovarjamo tudi srednjo (nevtralno) varianto samoglasnikov e in o: muzej [muzêj], muzejski [muzêjski]; snov [snôu], snovnost [snôu̯nost].

Srednji izgovor označujemo s strešico, v starejših slovarjih pa je bil označen z ostrivcem na e in o.

Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti

Samoglasniki so nosilci zloga, zato jih lahko izgovarjamo samostojno.

Ob soglasnikih izgovarjamo oporne samoglasnike, in sicer polglasnik ali ozki e ali a, npr. d [də̀ in dé], k [kə̀ in ká]. Pri črkovalnem branju kratic, simbolov in nekaterih okrajšav izgovarjamo polglasnik (DUTB [də̀utəbə̀ tudi dəutəbə̀], SSKJ [sə̀səkəjə̀ tudi səsəkəjə̀], itd. [ítədə̀]) ali tudi samoglasnika e in a (OZN [ózẹèn in ọzẹèn in ózənə̀ in ọzənə̀], NKBM [ènkabeèm tudi enkabeèm], hPa [hə̀pəá tudi həpəá in hápẹá tudi hapẹá]).

Pomembno vlogo pri urejanju zaporedja glasov v zlogu ima zvočnost (ali sonornost, imenovana tudi zvonkost). Zlog organizira samoglasnik kot najbolj zvočen glas (a > e, o > i, u), okoli njega si levo in desno sledijo najprej zvočniki v skladu z lestvico zvočnosti (, j > r > l > n, m > v), nato pa še nezvočniki v zaporedju od pripornikov (f, sz, šž, h) in zlitnikov (cdz, č) do zapornikov (pb, td, kg).

Zlogi, ki se končajo na samoglasnik, so odprti (sraka [srá.ka]), zlogi, ki se končajo na soglasnik, so zaprti (prvak [pər.vák]).

Neobstojni samoglasniki

Neobstojni samoglasniki so tisti, ki pri pregibanju ali tvorjenju novih besed kot nosilci zloga bodisi izpadajo ali se v vlogi začasnega zlogovnega jedra pojavljajo v izglasnih soglasniških sklopih, npr. Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca]; Ravne [ráu̯ne], prid. ravenski [rávənski].

O polglasniku v izglasnih soglasniških sklopih glej poglavje »Izglasni zvočniški sklopi«.

Neobstojni samoglasnik je najpogosteje polglasnik, redkeje tudi samoglasnika o ali a (v besedi blagor [blágor], rod. blagra [blágra]; dan [dán], rod. dne [dné]), pred zvočnikom j tudi samoglasnik i (ladja [ládja], rod. dv./mn. ladij [ládij], prid. ladijski [ládijski]).

Glej poglavje »Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Samoglasniki v prevzetih imenih

Samoglasniški sestavi se od jezika do jezika razlikujejo. Samoglasnike, ki so enaki slovenskim, izgovarjamo kot v knjižni slovenščini; pri tistih, ki jih slovenščina ne pozna, poiščemo slovenščini najbližje ustreznike.

  • Pri zaokroženih samoglasnikih opuščamo vse vrste modifikacij, izgovarjamo pa jih s samoglasnikom, ki je najbližji izvirniku (nem. von Grünigen [fon grínigen], alb. Yllka [ílka]; Sjögren [šjégren]; madž. Vörösmarty [vêrešmarti]; nem. Jörg [jêrg‑/jə̀rg‑]).
  • Namesto nosnih samoglasnikov ob samoglasniku izgovorimo samoglasnik in zvočnik n ali m (fr. Macron [makrón], polj. Wałęsa [valénsa]; polj. Dąbrowska [dombrôu̯ska]).

Pri prevzemanju besed z dvoglasniki, ki so v tujih jezikih tudi v vlogi fonemov, imata pomembno vlogo najbolj zvočna zvočnika, in sicer , dvoglasniška fonemska varianta fonema /v/, in zvočnik j, npr. šp. Juan [hu̯án], nem. Freud [frôjd‑].

Naglašeni samoglasniki so v tujih imenih načeloma dolgi. Naglašena e in o prevzemamo praviloma kot ozka, npr. fr. Rabelais [rablé]; angl. Lawrence [lórens], nem. Gottsched [gótšed‑].

Široko izgovarjamo naglašeni e pred glasovoma j in r (angl. Davis [dêjvis], isl. Reykjavík [rêjkjavik]; nem. Hertz [hêrc]) in naglašeni o pred glasom v (angl. Bowie [bôvi]) oziroma (rus. Novgorod [nôu̯gorod‑]).

Pod vplivom izvornega izgovora in uveljavljenosti v rabi sta samoglasnika e in o v sodobni knjižni slovenščini pogosto široka tudi v posameznih drugih imenih, npr. fr. Verlaine [verlên], nem. Freud [frôjd‑], angl. O’Connor [okônor], angl. Potter [pôter/póter].

Nenaglašeni samoglasniki so v slovenščini le kratki, zato nenaglašenih dolžin ne izgovarjamo (ohranjamo pa ločevalno znamenje na črki, ki v izvornem jeziku označuje dolžino), npr. v slovaščini in češčini: slš. Šafárik [šáfarik], češ. Jiří [jírži].

Neobstojni samoglasniki imajo v prevzetih imenih različne pojavne oblike, npr. najpogosteje e (češ. Havel [hávəl], rod. Havla [háu̯la]), vendar tudi a (hr. Bakar [bákar], rod. Bakra [bákra]) ali o (slš. Sivok [sívok], rod. Sivka [síu̯ka tudi sívoka]).

Glej poglavje »Neobstojni samoglasniki v prevzetih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Soglasniki

Soglasnike glede na način in mesto izgovora delimo na zvočnike (glasove srednje odprtostne stopnje) in nezvočnike (glasove majhne odprtostne stopnje); ti so lahko zveneči ali nezveneči.

Zvočniki

Zvočnikov je šest: m in n, r in l, v in j.

Pomagalo za prepoznavanje zvočnikov je skrito v besedi mlinarjevi.

Delitev zvočnikov

Po načinu tvorbe delimo zvočnike na nosnike (m in n), jezičnike (r in l) in drsnike (v in j).

Glede na zvočnost si zvočniki sledijo od najbolj do najmanj zvočnega v zaporedju j > r > l > n, m > v. Ob drsniku j je kot najbolj zvočna razvrščena tudi dvoglasniška dvoustnična varianta fonema /v/ (tj. ).

Zvočniki in zvenečnost

Zvočniki so zveneči glasovi, ki ne vplivajo na zvenečnost pred seboj stoječih nezvočnikov in nimajo ustreznih nezvenečih parnih glasov, npr. tlakadlaka, satjesadje.

O sklopu ⟨jv⟩ v izglasju besede glej poglavje »Izglasni zvočniški sklopi«.

Prilikovanje zvočnikov po mestu izgovora

Nosnik n v položaju pred ustničnikoma b in p (tudi v in f) (razen na morfemski meji) zaradi prilikovanja po mestu izgovora izgovorimo z odporo skozi nos kot m, kar je v starejših tvorjenkah vidno tudi v zapisu (branitiobramba). V mlajših prevzetih besedah se zaradi branja po črki pojavljata obe izgovorni možnosti – bodisi m bodisi n (Istanbul, Unprofor; informacija, invalid).

Drsnik j se v položaju za samoglasnikom i v izglasju ali pred soglasnikom izgovorno približa samoglasniku i, zato ga izgovorimo šibko ali kot podaljšani i, zapisujemo pa kot j (Jurij, junijski, ladijski).

Fonetičnih posebnosti, ki izhajajo iz prilikovanja po mestu izgovora, v pravopisnem slovarju ePravopis in pravilih Pravopis 8.0 ne označujemo.

O posebnostih zvočnika v glej poglavje »Fonemske variante soglasnikov«.

Več o zapisu zvočnikov v poglavju »Zapis soglasnikov«.

O mehčanem izgovoru drsnika j glej poglavje »Dvočrkji lj in nj«.

Nezvočniki

Nezvočnikov je petnajst, šest je zvenečih (b, d, g, z, ž in ) in devet nezvenečih (p, t, k, s, š, č, c, f in h). Vsi (razen nezvenečih c, f in h) nastopajo v zvenečnostnih parih.

Zveneči pari nezvenečih c, f in h se pojavljajo večinoma položajno, tj. v soseščini drugih glasov, ali izjemoma v prevzetih besedah:

  • dz po ozvenečenju, npr. Kocbek [kódzbek], pincgavec [píndzgavəc];
  • f kot nezveneča varianta zvočnika v v mlajših prevzetih besedah iz angleščine (rave/rejv [rêjv/rêjf]);
  • pred zvenečim nezvočnikom v redkih prevzetih besedah pripornik f izgovarjamo bodisi po črki bodisi zveneče, kot zobnoustnični v, npr. Afganistan [afgánistan/avgánistan].

Nezveneči pripornik h nima zvenečega fonemskega para, pojavlja pa se kot glasovna varianta pri izgovoru predloga k. Pred besedami z vzglasnim g se izgovarja zveneče kot [ɣ] (h gozdugózdu]).

Delitev nezvočnikov

Po načinu tvorbe razlikujemo zapornike (pb, td, kg), pripornike (f, sz, šž, h) in zlitnike (cdz, č). Le pripornike lahko tako kot samoglasnike in zvočnike vlečemo, zato jih uvrščamo med trajnike.

Glede na slušni vtis sikanja oz. šumenja tradicionalno razlikujemo sičnike (cdz, sz) in šumevce (č, , šž).

Pri prepoznavanju zvenečih in nezvenečih nezvočnikov si pomagamo s povedmi: Žabgodez (zveneči) in Ta suhškafec pušča (nezveneči).

O pravilih za pisanje soglasnikov glej poglavje »Zapis soglasnikov«.

O fonemskih variantah soglasnikov glej poglavje »Fonemske variante soglasnikov«.

Prilikovanje nezvočnikov po zvenečnosti

Vse zveneče nezvočnike (b, d, g, z, ž in ) izgovarjamo nezveneče (p, t, k, s, š in č) v izglasju (Jakob [jákop], gad [gàt], sneg [snék], Janez [jánes], mož [móš], kolidž [kôlič]) in pred nezvenečim nezvočnikom (drobtina [droptína], medvedka [medvétka], gangster [gánkster], preizkus [preiskús], težko [teškó], kolidžka [kôlička] |obuvalo|).

Če sta drug ob drugem dva različno zveneča nezvočnika, potem se prvi prilagodi oz. prilikuje drugemu, in sicer:

  • zveneči nezvočniki zvenečnost izgubijo (razzvenečenje, onezvenečenje), npr. izhod [ishôt], odpis [otpís]; drozg [drósk], gozd [gòst/góst]; žvižg [žvíšk]; družba [drúžba], rod. mn. družb [drúšp]; pogodba [pogódba], rod. mn. pogodb [pogótp];
  • nezveneči nezvočniki zvenečnost pridobijo (ozvenečenje), npr. Kocbek [kódzbek]; enačba [enádžba], toda rod. mn. enačb [enáčp]).

Posebnost

Zvenečnostno parna nezvočnika se izgovorita podaljšano (obpluti [op̄lúti], izsek [is̄èk]), redko kot en glas, npr. devetdeset [devédeset].

O drugih spremembah sklopov, npr. zlivanju glasov, glej poglavje »Posebni nezvočniški sklopi«.

Enako kot sredi besede tudi na meji dveh besed na izgubo zvenečnosti izglasnega nezvočnika (samo pri naglašenih besedah) vpliva tudi vzglasje druge besede, če se ta začne na

  • samoglasnik: Jakob Aljaž [jákop aljáš], kljub opozorilu [kljúp opozorílu], rob obleke [róp obléke];
  • zvočnik: Jakob Jež [jákop jéš], kljub mladosti [kljúp mladósti], rob vozišča [róp vozíšča];
  • nezveneči nezvočnik: Jakob Šolar [jákop šólar], kljub težavam [kljúp težávam], rob strehe [róp stréhe].

Posebnost

Zveneče nezvočnike izgovarjamo zveneče (zvenečnost se ohrani) tudi v izglasju

1. pred besedo, ki se začenja z zvenečim nezvočnikom: Jakob Gallus [jákob gálus], Janez Bleiweis [jánez blájvajs];

2. med pravim predlogom in besedo, ki se začenja s samoglasnikom ali zvočnikom, in pred besedami, ki se začenjajo na zveneči nezvočnik: ob Iški [ob íški], ob Muri [ob múri], ob Dravi [ob drávi]; iz Afrike [iz áfrike], med vojnama [med vôjnama], od mame [od máme].

Pod vplivom jezikov, ki ne poznajo zvenečnostnih premen, tudi v slovenščini opažamo pojav ohranjanja zvenečega izgovora pred vzglasnim zvočnikom naslednje besede, npr. Janez Menart [jánez ménart] ob priporočenem [jánes ménart].

Predlog ima nezvenečo varianto, ki jo izgovarjamo in pišemo pred nezvenečimi nezvočniki, npr. s kolesom [skolésom], s fantom [sfántom].

V pravilih Pravopis 8.0 je izglasno razzvenečenje nezvočnikov označeno z vezajem (kozorog [kozoróg‑], Jakob [jákob‑]), v pravopisnem slovarju ePravopis pa je izgovor imenovalnika in rodilnika v celoti izpisan in je premena razvidna iz izgovora rodilniške oblike: kozorog [kozorók, rod. kozoróga], Jakob [jákop, rod. jákoba].

O premenah predlogov glej poglavje »Vpliv zvenečnostnih premen na zapis predlogov«.

Fonemske variante soglasnikov

Tudi soglasniki imajo fonemske variante ali alofone. Osnovna varianta fonema se izgovarja pred samoglasnikom (npr. mama [máma], Ana [ána], lipa [lípa], voda [vôda]), druge izgovorne variante so odvisne od glasovne soseščine. Večina zvočniških in nezvočniških variant fonemov v različnih glasovnih soseščinah ne povzroča pravopisno‑pravorečnih težav in jih pri zapisu izgovora ne označujemo, izjema so variante fonema /v/.

Variante fonema /v/

Fonem /v/ izgovarjamo zobnoustnično ali dvoustnično:

  • zobnoustnično pred samoglasniki iste besede in v nekaterih zvočniških sklopih;
  • dvoustnično v dvofonemskih zvezah oz. fonetičnih dvoglasnikih (za samoglasnikom pred soglasniki in v izglasju) ter v vzglasju pred soglasniki in na morfemski meji.

V nekaterih položajih se zaradi posebne glasovne soseščine zvočnik v izgovarja na oba načina.

Razlik med tradicionalno zapisanimi dvoustničnimi variantami fonema /v/ ([w], [ʍ], [u̯]) večina govorcev slušno ne zaznava, zato so jih jezikoslovci v kodifikacijskih in slovničnih opisih razvrščali in poimenovali glede na glasovno bližino kot zvenečo [w], nezvenečo [ʍ] in dvoglasniško varianto [u̯] (za samoglasniki). Dvoustnični izgovor se po slušnem vtisu približuje u-jevskemu izgovoru, razlikujemo pa ju po zložnosti.

V pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis vse tri dvoustnične variante zapisujemo v oglatem oklepaju s črko , po sistemu IPA pa bi bile zapisane s črko w. Če je dvoustnična varianta v izglasju, jo zapisujemo tudi s črko v in vezajem: očetov [očétov‑].

Podrobneje o izgovoru zvočnika v v zvočniških sklopih glej poglavje »Zvočniški sklopi«.

Zobnoustnično izgovarjamo fonem /v/

  1. pred samoglasniki iste besede: vino [víno], vrh [və̀rh], Vrhnika [və̀rhnika], Vogel [vógəu̯];
  2. v soglasniškem sklopu z zvočnikom j sredi besede:
⟨lvj⟩ želvji [žélvji]
⟨rvj⟩ intervju [intervjú]; črvji [čə̀rvji], postrvji [postə̀rvji]; kri, or. s krvjo [skərvjó]; vrv, or. z vrvjo [zvərvjó]

Posebnost

V vzglasnem sklopu ⟨vj⟩ je izgovor fonema /v/ lahko zobnoustničen ali dvoustničen: vjedati se [vjédati/u̯jédati se].

Za lažje razlikovanje med enozložnim in dvozložnim izgovorom je v oglatih oklepajih zlogovna meja zaznamovana s pikami.

V vzglasju je sklop ⟨vj⟩ zastopan zelo redko, le pri nekaterih predponskih glagolih, npr. vjedati se [vjé.da.ti/u̯je.da.ti se] ‘zajedati se, prodirati’. V govoru težko razlikujemo med temi glagoli in glagoli s pisno (in govorno) predpono u‑, npr. ujedati se [u.jé.da.ti se] ‘jeziti se’, ‘prepirati se’, pri katerih je izgovor črkovnega sklopa ⟨uj⟩ dvozložen. Razlikovanje med glagoli je bolje razvidno iz zapisa.

Dvoustnično izgovarjamo fonem /v/

  1. za samoglasniki pred večino soglasnikov in v izglasju (= dvoglasniška varianta):
    • sivka [síu̯ka], sivček [síu̯čək]; plovba [plôu̯ba], jugovzhod [júgou̯shòt], dovzeten [dôu̯zetən]; sovji [sôu̯ji], Navje [náu̯je], Kočevje [kočéu̯je], čarovnik [čarôu̯nik];
    • pav [páu̯]; siv [síu̯]; sova, rod. dv./mn. sov [sôu̯];
  2. v vzglasju pred nezvočniki in zvočnikoma m in n:
    • vbosti [u̯bôsti], vdeti [u̯déti], vgraditi [u̯gradíti], vzeti [u̯zéti], vžgati [u̯žgáti]; vcepiti [u̯cépiti/u̯cepíti], včlaniti [u̯člániti], vklop [u̯klòp], vpis [u̯pís], vsak [u̯sák], všteti [u̯štéti];
    • vnuk [u̯núk], vmesiti [u̯mésiti];
  3. sredi besede na morfemski meji pred zvenečimi nezvočniki:
    • odvzeti [odu̯zéti];
  4. v vlogi predloga:
    • v dolini [u̯dolíni]; v Celju [u̯cêlju], v Kamniku [u̯kámniku], v slogi [u̯slógi]; v mestu [u̯méstu], v letu [u̯létu]; v Evropi [u̯eu̯ropi].

Posebnosti

  1. Na dva načina – dvoustnično ali zobnoustnično – izgovarjamo fonem /v/ v naslednjih položajih
    • v zvočniških sklopih ⟨vr⟩ in ⟨vl⟩ v vzglasju in za soglasnikom sredi besede:
      • vlaga [u̯lága/vlága]; vrata [u̯ráta/vráta];
      • obvretenčen [òbu̯retênčən/òbvretênčən], odvleči [odu̯léči/odvléči]; vrvranje [vəru̯ránje/vərvránje], prekrvljen [prekəru̯ljèn/prekərvljèn];
    • v zvočniških sklopih ⟨rvn⟩ in ⟨rvm⟩:
      • barvnik [báru̯nik/bárvnik], vrvnat [və̀ru̯nat/və̀rvnat], slabokrvnost [slabokə̀ru̯nost/slabokə̀rvnost]
      • obrv, or. dv./mn. z obrvmi [zobəru̯mí/obərvmí]; drva, or. dv./mn. z drvmi [zdəru̯mí/dərvmí]
  2. V izglasnih položajih za zvočnikoma l in r se fonem /v/ pogosto premenjuje s fonemom /u/ (in izgovarja tudi u-jevsko, s čimer se oblikuje nov zlog):
    • črv [čə̀ru̯/čə̀ru], vrv [və̀ru̯/və̀ru];
    • barva, rod. dv./mn. barv [báru̯/báru]; želva, rod. dv./mn. želv [žélu̯/žélu]; murva [múrva], rod. dv./mn. murv [múru̯/múru]; salva [sálva], rod. dv./mn. salv [sálu̯/sálu]. Enako velja za izglasne položaje pri deležnikih na ‑l v črkovnih sklopih ⟨rl⟩, v katerih je dvoglasniška varianta fonema /v/ zapisana s črko ⟨l⟩: vrl [və̀ru̯/və̀ru], trl [tə̀ru̯/tə̀ru].
  3. Kadar je fonem /v/ na morfemski meji v nizu za zvenečim in pred nezvenečim nezvočnikom (npr. predvsem, nadvse), se vede na dva načina:
    • kot samoglasnik u, ki tvori novo zlogovno jedro besede, zato se izglasni d v predponi ne prilikuje nezvenečemu nezvočniku: predvsem [predusèm], nadvse [nadusè];
    • pri hitrem ali manj skrbnem oz. manj artikuliranem govoru ga ne izgovorimo, nastane nezvočniški sklop zobnega zapornika t in sičnika s: predvsem [pretsèm] in nadvse [natsè].

Pri pisnem razlikovanju med predponskimi glagoli s predponama v‑ in u‑ si pomagamo z razlikovanjem med eno‑ ali dvozložnim izgovorom vzglasnega sklopa: vžgati [u̯žgá.ti] ‘povzročiti gorenje’ – užgati [u.žgá.ti] ‘udariti’; všteti [u̯šté.ti] ‘prišteti zraven’ – ušteti se [u.šté.ti se] ‘zmotiti se’.

Predlog v izgovorimo skupaj z besedo, in sicer izgovorimo fonem /v/ dvoustnično. Ta izgovor preide v u-jevskega, kadar predlog poudarimo in ga izgovorimo samostojno, kot zložni u (npr. Živim na in ne v Ptuju [ne ú ptúju]).

O zlitniškem izgovoru več v poglavju »Posebni nezvočniški sklopi«.

Zaradi zgodovinskih razlogov in etimološko utemeljenega pravopisa se dvoustnična varianta [u̯], zapisana s črko ⟨l⟩, pojavlja na mestu nekdanjega zlogotvornega l (bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], poln [pôu̯n]) in v izglagolskih tvorjenkah ter deležnikih (rekel [rékəu̯], olesenel [olesenéu̯]). V redkih besedah je lahko zapisana npr. z ⟨u⟩: nauk [náu̯k]; pogosteje se pojavlja v prevzetih besedah oz. izpeljankah iz njih, npr. gauss/gaus [gáu̯s], faustovski [fáu̯stou̯ski].

Soobstoj različnih fonemskih variant lahko povzroča pravopisne težave pri besedah s predponami u in v‑. O tem več v poglavju »Fonemske variante soglasnikov«.

O načinih zapisa fonemskih variant zvočnika v glej poglavje »Zapis dvoglasniške dvoustnične variante«.

O dvoglasniškem in zvočniškem izgovoru glej več v poglavju »Zapis in izgovor samoglasniških sklopov«.

O premenah dvoglasniške variante s samoglasnikom glej poglavje »Posebne glasovne zveze«.

Soglasniki v prevzetih imenih

Pri prevzemanju soglasnike, ki so enaki ali podobni slovenskim, izgovarjamo po slovensko. Tiste, ki jih knjižna slovenščina ne pozna, pri prevzemanju prilagajamo na različne načine.

  1. Mehčane soglasnike pred samoglasniki izgovarjamo z dodajanjem zvočnika j (češ. Máňa [mánja]), pred soglasniki in v izglasju pa palatalizirano ali trdo (npr. polj. Wyszyński [višín’ski/višínski]); mehke soglasnike izgovarjamo trdo (srb. Đoković [džókovič]).
  2. Posebne vrste zapornikov ali pripornikov izgovarjamo z glasovi, približanimi slovenskim knjižnim. Npr. zobni pripornik [θ] je v angleškem imenu Thackery in albanskem imenu Thaçi zapisan z dvočrkjem ⟨th⟩, v obeh pa ga nadomestimo s slovenskim [t] – [têkəri] in [táči]. V španskem imenu Suárez je [θ] zapisan s črko ⟨z⟩, v slovenščino ga prevzemamo kot [s] – [su̯áres].
  3. Če ne gre za običajne meje besed ali besednih delov, pri katerih so tudi v slovenščini mogoči t. i. podaljšani soglasniki (npr. Preddvor [pred̄vòr/preddvòr]), vse tuje dolge soglasnike izgovarjamo navadno, npr. dan. Lolland [lóland‑].

Zvenečnostne zakonitosti veljajo tudi pri prevzetih besedah, ne glede na to, ali jih v izvornem jeziku poznajo ali ne, npr. nem. Goldschmidt [góltšmid‑], angl. Windsor [víntsor]; angl. George Washington [džórč vášinktọn], rod. Georgea Washingtona [džórdža vášinktọna]; polj. Sieradz [šêrac], rod. Sieradza [šêradza].

Zvenečnostno parna nezvočnika v soglasniškem sklopu se izgovorita kot en glas, npr. angl. Hepburn [hêbərn/hêbərən], fr. Rembrandt [rémbrand‑].

Pri izgovoru tujih lastnih imen s črkovnima sklopoma ⟨mb⟩ ali ⟨np⟩ prilikovanje po mestu izgovora ni dosledno uveljavljeno. Nekatera imena beremo tudi po črki, ne glede na izgovor v izvirniku (angl. Greenpeace [grínpís], nem. Kronplatz [krónplác]), tako zapisujemo tudi občnoimenske izpeljanke iz teh imen, npr. grinpisovec [grínpísovəc].

Posebnost

Ker špansko črko ⟨z⟩ za [θ] prevzemamo kot [s], smo pozorni na izglasje, saj se končni nezveneči nezvočnik izgovarja tudi v položaju pred samoglasnikom, tj. pri pregibanju (Márquez [márkes], rod. Márqueza [márkesa]) in tvorbi svojilnega pridevnika (Márquezov [márkesov‑]), zato v pravilih Pravopis 8.0 v oglatem oklepaju navajamo tudi rodilniško in pridevniško izgovorno obliko: npr. Suárez [su̯áres], rod. Suáreza [su̯áresa]; svoj. prid. Suárezov [su̯áresov‑].

Fonemske variante razen redkih izjem v prevzetih imenih izgovarjamo enako kot v slovenščini.

Posebnosti

  1. Dvoglasniški dvoustnični [u̯] se zaradi bližanja izvornemu enozložnemu izgovoru pojavlja v položajih pred samoglasnikom, npr. it. Buonarroti [bu̯onaróti], fr. Antoine [antu̯án], šp. Juan [hu̯án].
  2. V nekaterih imenih, prevzetih iz slovanskih jezikov, v vzglasnem sklopu ⟨vj⟩, ⟨vl⟩ in ⟨vr⟩ izgovarjamo le zobnoustnično fonemsko varianto (hr. Vjekoslav [vjékoslav‑], hr. Vjestnik [vjéstnik]; Vladimir [vládimir]; češ. Vratislav [vrátislav‑]).
  3. Pri nekaterih prevzetih imenih, zlasti pri pisno podomačenih, se je povsem ustalil zobnoustnični izgovor, h kateremu usmerja tudi podomačeni zapis, npr. Gvajana [gvajána], Nikaragva [nikarágva]. Pri tistih imenih, v katerih je zapis nepodomačen (zapis s črko u), izgovarjamo zobnoustnično in dvoustnično varianto (Quasimodo [kvazímodo/ku̯azímodo] ali le dvoustnično (donhuanski [donhu̯ánski]).
  4. V prevzetih besedah je lahko dvoustnična varianta zapisana tudi z ⟨w⟩, npr. v različnih dvočrkjih (angl. ⟨ow⟩: Brown [bráu̯n]), ali je sestavina dvoglasnika (nem. Gauß [gáu̯s]).

Slovenski pravopis doslej v prevzetih dvoglasnikih (položaj pred samoglasnikom) ni predvideval dvoustničnega, temveč le zobnoustnični in zato enozložni izgovor (npr. šp. Duero [dvê.ro]) ali samoglasniški in zato dvozložni izgovor (šp. Juan [hu.án]).

Več o prevzemanju soglasnikov glej poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov«.

Zapis glasov

Slovenska latinica

Slovenske glasove zapisujemo s slovensko latinico (slovenico), ki ima 25 latiničnih črk, in sicer 22 črk osnovnega latiničnega črkopisa in tri črke z ločevalnim znamenjem – kljukico ⟨ˇ⟩: ⟨č Č⟩, ⟨š Š⟩ in ⟨ž Ž⟩.

Posebnost

Latinične črke ⟨q Q⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩ in ⟨y Y⟩ niso del slovenske abecede; uporabljamo jih pri zapisu pisno nepodomačenih besed in besednih zvez.

S prevzemanjem tujih imen in njihove pisne podobe v slovenščino sprejemamo tudi posebne črke in črke z ločevalnimi znamenji, ki niso vključene v slovensko abecedo.

Razlikujemo med dvema ločevalnima znamenjema – kljukico ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č Č⟩, ⟨š Š⟩ in ⟨ž Ž⟩ ter strešico ⟨ˆ⟩, ki pri zapisu izgovora označuje široka e in o ⟨ê⟩ in ⟨ô⟩.

O slovenski abecedi in uvrščanju neslovenskih latiničnih znakov v slovenske abecedne sezname glej tudi poglavje »Pisna znamenja«.

Glej preglednico »Ločevalna znamenja« (Dodatek).

Latinica v prevzetih imenih

Osnovni nabor črk latiničnega črkopisa so za pisave različnih jezikov prilagajali tako, da so uvajali ločevalna (diakritična) znamenja, posebne črke ali dvo‑ in veččrkja.

Ločevalna znamenja vplivajo na glasovne vrednosti zapisanega, npr. vijuga na n ⟨ñ⟩ v španščini označuje izgovor [nj] (šp. Valdepeñas [valdepénjas]), sedij pod c ⟨ç⟩ pa v francoščini izgovor [s] (fr. Comédie‑Française [komedí‑fransêz‑]).

Ločevalna znamenja so del pisne podobe imena in jih ob prevzemanju v slovenščino ohranjamo pri pregibanju in tvorbi novih besed, tudi če označujejo za slovenščino neznačilne glasovne posebnosti, npr. češko oznako dolžine ohranjamo, četudi je ne uveljavljamo: češ. Dvořák [dvóržak], rod. Dvořáka [dvóržaka], prid. Dvořákov [dvóržakov-].

Posebne črke v slovenščini izgovarjamo enako kot v izvornih jezikih, npr. estonski ⟨õ⟩ kot polglasnik (est. Jõhvi [jə̀hvi]), ali pa poiščemo najbližjo ustreznico slovenščini, npr. hrvaški ⟨ć⟩ prevzemamo kot [č] (hr. Meštrović [méštrovič]). Med posebne črke uvrščamo tudi združene črke ali ligature, ki ustrezajo enemu glasu, npr. v francoskih imenih ⟨œ⟩ izgovarjamo [e] ali polglasnik (fr. Jœuf [žêf/žə̀f]).

Dvo‑ in veččrkja so v pisavah različnih jezikov sestavljena iz dveh, treh, redkeje tudi več črk osnovnega latiničnega črkopisa in ustrezajo enemu glasu (v različnih jezikih je to lahko tudi dvoglasnik): ⟨ch⟩ je v francoščini [š] (fr. Charles [šárl/šárəl]), v angleščini [č] (angl. Charles [čárəls]), ⟨eu⟩ je v imenih, prevzetih iz francoščine, [e] ali [ə] (fr. Maubeuge [mobêž‑/mobə̀ž‑]), v tistih iz nemščine pa [oj] (nem. Freud [frôjd‑]).

O različnih pisavah in njihovih posebnostih glej preglednice za posamezne jezike.

Razmerja med glasovi in črkami ter črkami in glasovi

V slovenščini pri zapisu izgovora enemu glasu praviloma ustreza ena črka, npr. glas [a] zapisujemo s črko ⟨a⟩ (mama [máma]), glas [k] s črko ⟨k⟩ (kapa [kápa], klik [klík]) ipd.

Dvema glasovoma ustreza le črka ⟨r⟩ z izgovorom [ər] v položaju med soglasnikoma: črka [čə̀rka], mrtvec [mə̀rtvəc].

Posebnosti

  1. Na izgovor glasov vpliva položaj v besedi (vzglasje, izglasje, morfemska meja) ali soseščina glasov (pred samoglasnikom ali soglasnikom), zato se isti glas lahko zapisuje z različnimi črkami.
  2. Nezveneči nezvočniki se v izglasju ali zaradi prilikovanja zapisujejo z dvema različnima črkama, npr. glas [t] zapisujemo s črkama ⟨t⟩ ali ⟨d⟩: plot [plót]; plod [plót], rod. ploda [plóda]; predpis [pretpís].
  3. Dvoglasniški [u̯] zaradi zgodovinskih razlogov in vpliva drugih jezikov zapisujemo s tremi različnimi črkami, tj. ⟨v⟩, ⟨l⟩ in ⟨u⟩: sivka [síu̯ka], bel [béu̯], nauk [náu̯k].

O premenah nezvočnikov glej poglavje »Nezvočniki«.

O zapisu variant fonema /v/ glej poglavje »Zapis zvočnika v in njegovih variant«.

O razmerju med slovenskimi črkami in njihovimi glasovnimi ustrezniki glej preglednico, ki prikazuje razmerje med zapisom in izgovorom v slovenščini (Dodatek).

Dvočrkja

Dvočrkje je zapis enega glasu z dvema črkama. V knjižni slovenščini so dvočrkja redka in nimajo posebnega mesta v abecedi.

Dvočrkje

Dvočrkje ⟨dž⟩ uporabljamo za zapis glasu [dž], ki se pojavlja v prevzetih besedah: džamija [džámija]; bridž [bríč], rod. bridža [brídža].

Pri nekaterih besedah, prevzetih iz angleščine ali prek nje, se črka ⟨j⟩ izgovarja na dva načina – kot [j] ali [dž], npr. judo [júdo/džúdo], goji [góji/gódži].

Dvočrkji lj in nj

Dvočrkji ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ imamo v slovenščini v položaju pred soglasniki in v izglasju, v katerih ju lahko izgovarjamo mehčano (palatalizirano) kot [l’] in [n’] ali tudi trdo kot [l] in [n]: kralj [král’/král], nedeljski [nedél’ski/nedélski]; manj [màn’/màn], kranjski [krán’ski/kránski]. V položaju pred samoglasniki sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ črkovna sklopa in ju izgovarjamo kot zvezo dveh glasov (kraljica [kraljíca], Franja [fránja]).

Mehčanost v izgovoru zaznamujemo z mehčajem, tj. opuščajem v vlogi mehčanja.

V večini slovarjev knjižnega jezika (SSKJ, slovar SP 2001) mehčanih [l’] in [n’] niso označevali. V pravopisnem slovarju ePravopis je označena le mehčanost, v pravilih Pravopis 8.0 pa je označen mehčani in trdi izgovor.

O razmerju med črko in glasom glej preglednico, ki prikazuje razmerje med zapisom in izgovorom v slovenščini (Dodatek).

Glej poglavje »Zapis soglasnikov«.

Podvojene črke

Podvojene črke se pojavljajo na meji besed ali besednih delov in jih izgovarjamo različno. Če črki označujeta

  1. isti soglasnik, ga izgovorimo podaljšano (le izjemoma izgovorimo en glas): oddati [od̄áti], brezzob [brez̄ób], sedemmetrovka [sédəm̄étrou̯ka].
  2. isti samoglasnik, izgovorimo dva glasova; vsak tvori svoje zlogovno jedro, ne glede na naglašenost: naapriliti [naapríliti], zaarati [zaárati]; neelastičen [nèelástičən], srednjeevropski [srédnjeeu̯rópski], vseeno [vsèêno]; priimek [priímək], triintrideset [tríintrídeset]; pootročiti se [pootróčiti se].

Posebnost

Podvojene črke lahko označujejo različne glasove: polleten [pôu̯létən]; beemve [béemvé/bẹemvé], neetičen [nèétičən].

O zvezah dveh samoglasnikov glej poglavje »Zapis in izgovor samoglasniških sklopov«.

O zlitniškem izgovoru posebnih nezvočniških sklopov glej poglavje »Posebni nezvočniški sklopi«.

Glej poglavje »Posebne glasovne zveze«.

Črkovno-glasovna razmerja v prevzetih imenih

Posamezne glasove zapisujejo v različnih jezikih z različnimi črkami in obratno – posamezne črke imajo v različnih jezikih lahko povsem druge glasovne ustreznike, npr. črko ⟨c⟩ izgovorimo v turščini kot [dž] (tur. Recep [redžép]), v francoščini pa je njen izgovor odvisen od glasovne soseščine (fr. Calais [kalé], fr. Céline [selín], fr. Balzac [balzák]).

Pri prevzemanju tujih imen v slovenščino sprejemamo tudi neme črke in črkovne sklope, tj. tiste, ki nimajo glasovnega ustreznika, npr.

  • v francoščini je nema črka ⟨h⟩, v izglasju pa različne črke oz. sklopi (npr. ‑⟨es⟩): fr. Hacquet [aké]; fr. Arles [árl/árəl];
  • v angleščini je črkovni sklop ⟨gh⟩ lahko nem, izglasni ‑⟨e⟩ pa je vedno nem: angl. Highfield [hájfild‑]; angl. Hume [hjúm] ipd.

Če črkovni sklop izgovorimo kot en glas, se ta imenuje veččrkje. Najpogosteje se srečujemo z dvočrkji in tričrkji, redkeje s štriričrkji:

  • ⟨ch⟩ v angleških imenih izgovorimo kot [č] (angl. Chaplin [čêplin]), v francoščini kot [š] (fr. Cacharel [kašarél]);
  • ⟨au⟩ v francoskih imenih izgovorimo kot [o] (fr. Flaubert [flobêr]);
  • ⟨rz⟩ v poljskih imenih izgovorimo kot [ž] (polj. Andrzej [ándžej]);
  • ⟨sch⟩ v nemških imenih izgovorimo kot [š] (nem. Bosch [bóš]);
  • ⟨sci⟩ v italijanskih imenih izgovorimo kot [š] (it. Sciascia [šáša]);
  • ⟨eau⟩ v francoskih imenih izgovorimo kot [o] (fr. Gobineau [gobinó]);
  • ⟨tsch⟩ v nemških imenih izgovorimo kot [č] (nem. Deutsch [dôjč]).

Obratno ena črka lahko označuje dvoglasnik, npr. črka ⟨a⟩ v angleščini /eɪ/, ki ga izgovorimo [ej], npr. Bacon [bêjkon].

Pri izgovoru podvojenih črk v tujih imenih upoštevamo izvirni izgovor: načeloma jih izgovarjamo kot en glas, npr. it. Carrara [karára], it. Botticelli [botičéli], angl. McCartney [məkártni], fr. Sully‑Prudhomme [silí‑pridóm], nem. Grimm [grím]. Izjemoma predstavljajo podvojene črke dvočrkje za en glas, npr. ⟨ll⟩ je v španščini glas [ʎ], ki ga v položaju pred samoglasnikom prevzemamo z dvema glasovoma, tj. kot [lj]: špan. Murillo [muríljo].

O razmerju med črko in glasom v tujih imenih glej preglednice za tuje jezike.

O dvoglasnikih v slovenščini in pri prevzemanju glej poglavje »Dvoglasniški in zvočniški izgovor pisnih samoglasniških sklopov v slovenščini«.

Zapis samoglasnikov

Samoglasniki i, u in a imajo vsak svojo posebno črko: ⟨i⟩ (pika [píka]), ⟨u⟩ (luna [lúna]) in ⟨a⟩ (ajda [ájda]).

Ozki in široki e zapisujemo s črko ⟨e⟩ (delo [délo], meja [mêja]); tudi polglasnik se najpogosteje zapisuje z ⟨e⟩ (dež [də̀š]). Ozki in široki o zapisujemo s črko ⟨o⟩ (Mojca [mójca], sokol [sôkol]).

Fonemske variante samoglasnikov zapisujemo enako kot njihove osnovne variante.

Zapis polglasnika

Polglasnik v slovenščini nima posebne črke. Zapisujemo ga najpogosteje s črko ⟨e⟩, s črko ⟨r⟩ pa zapisujemo glasovni sklop polglasnika in zvočnika r [ər].

Pisno odsotni polglasnik

Polglasnik ni zapisan pri črkovanju in črkovalnem branju kratic (OZN [ózənə̀/ọzənə̀]) in izgovoru nekaterih medmetov (hm [hə̀m]).

Kadar se polglasnik pojavlja le v govoru, kot izgovorna olajšava v zvezah dveh ali treh izglasnih soglasnikov (žanr [žánər]; Frankl [fránkəl]), je neobstojen in pri pregibanju ali v nadaljnjih tvorjenkah izpade (rod. žanra [žánra]; prid. Franklov [fránklou̯]).

Zlasti v priimkih, prevzetih iz nemščine, govorjeni polglasnik pred končnim soglasnikom l večinoma ni zapisan, npr. Ranfl [ránfəl], Kmecl [kmécəl], Frankl [fránkəl], Vajgl [vájgəl], Klekl [klékəl], Ertl [êrtəl].

V sklopih zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n je polglasnik le izgovorna možnost in ni zapisan, npr. film [fílm/fíləm], rod. filma [fílma]. Tako še: domiseln [domíseln/domíselən]; šarm [šárm/šárəm]; vetrn [vétərn/vétərən].

Z vidika zakonitosti slovenskega zloga izgovor polglasnika v zvočniških sklopih ⟨lm⟩, ⟨ln⟩, ⟨rm⟩, ⟨rn⟩ ni nujen, saj sta zvočnika m in n manj zvočna od r in l, vendar je polglasniški izgovor razširjen tudi v knjižnem jeziku.

O polglasniku v soglasniških sklopih glej poglavje »Izglasni zvočniški sklopi«.

O izgubljanju in vzpostavljanju polglasnika glej poglavje »Neobstojni samoglasniki«.

Polglasnik, zapisan s črko e

S črko ⟨e⟩ je polglasnik zapisan v osnovah nekaterih besed (vendar [və̀ndar], navzven [nau̯zvə̀n]), tudi kot edino zlogovno jedro v samostalnikih (dež [də̀š], pes [pə̀s], sel [sə̀l/sə̀u̯], sen [sə̀n]), pridevnikih (zel [zə̀u̯], tešč [tə̀šč]) in v različnih neosnovnih glagolskih oblikah, npr. pri deležniku na l glagola iti (šel [šə̀u̯]), v sedanjiku glagola biti (sem [səm]).

Posebnosti

  1. V nekaterih besedah danes izgovarjamo tako polglasnik kot e, in sicer zlasti v primerih položajno nepredvidljivega korenskega /ə/: bebljati [bəbljáti/bebljáti], mečkati [məčkáti/mečkáti]; semle [sə̀mle/sèmle]; čebela [čebéla/čəbéla], čebula [čebúla/čəbúla]; češ [čə̀š/čèš].
  2. Nekdaj na pogovorni jezik omejena izreka širokega e namesto polglasnika, ki je povezana tudi s spremembo naglasnega tipa, je danes sprejemljiva tudi v manj formalnem knjižnem jeziku: deska [də̀ska/dəskà in dêska], megla [mə̀gla/məglà in mêgla], tema [tə̀ma/təmà in têma]. Tako še čeber, skedenj, steber idr.
  3. Pri tvorjenkah se nenaglašeni etimološki korenski polglasnik izgublja, večinoma se premenjuje s širokim e, npr. dež [də̀ž‑]dežnik [dežník/dəžník], dežnikarica [dežníkarica/dəžníkarica]; kes [kə̀s] – kesanje [kesánje], kesati se [kesáti se].
Polglasnik ob črki r

S črko ⟨r⟩ je označen glasovni sklop [ər] v položaju:

  • med dvema soglasnikoma (črn [čə̀rn/čə̀rən], grd [gə̀rd‑], trd [tə̀rd‑], vrh [və̀rh], vrsta [və̀rsta]; krtača [kərtáča], prvak [pərvák]) ali
  • v vzglasju pred soglasnikom (rdeč [ərdéč/ərdèč], rja [ə̀rja], rt [ə̀rt]).

Posebnosti

  1. V izglasju je polglasnik ob r [ər] zapisan s pisnim sklopom ⟨er⟩ (baker [bákər], Peter [pétər]).
  2. V imenskih izpeljankah ali zloženih imenih sklop ⟨er⟩ sredi besede navadno izgovarjamo s polglasnikom:
    • kadar korenska beseda ali prva beseda od dveh v zloženki pri pregibanju izkazuje prisotnost poglasnika, ki pri pregibanju izpade (Koderman [kódərman], Cimperman [címpərman]);
    • kadar je polglasnik izkazan z različnimi zapisi (Hribršek in Hriberšek [hríbəršək]; Rebrnik in Rebernik [rébərnik]).

Če v občni besedi polglasnika ni, izgovarjamo [er], npr. Šušteršič [šúšteršič], Žnideršič [žníderšič].

V nekaterih slovarjih knjižnega jezika je naglašeni polglasnik ob r nakazan bodisi z ostrivcem na r na iztočnici bodisi zapisan s krativcem nad črko za polglasnik v oglatem oklepaju (vŕh oz. [və̀rh]).

Zapis polglasnika v izglasnih soglasniških sklopih

Polglasnik v izglasnih soglasniških sklopih ob odsotnosti samoglasnika tvori začasno zlogovno jedro. Ob dodajanju končnic in obrazil se glasovna soseščina spremeni in polglasnik izpade.

Zapisujemo ga s črko ⟨e⟩ med nezvočnikom in zvočnikom ter med dvema zvočnikoma, in sicer:

  1. v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola (npr. kvader [kvádər], jasen [jásən]);
  2. v rodilniku dvojine in množine samostalnikov ženskega in srednjega spola (npr. kamra [kámra], rod. dv./mn. kamer [kámər]; veslo [vêslo], rod. dv./mn. vesel [vêsəl]);
  3. pri izpeljankah z obrazili na soglasnik, npr. ček, ce, čan; ski, ni ... (pismo [písmo], manjš. pisemce [písǝmce], vrst. prid. pisemski [písǝmski]);
  4. v deležniku na ‑l moškega spola (lezel [lézǝu̯]).

Posebnost

Pri samostalnikih, ki se v imenovalniku ednine (december, meter) ali v rodilniku množine (jedro, Pekre) končajo na r, se ob tvorbi izpeljanke z obrazilom na soglasnik črka r pojavi v medsoglasniškem položaju in označuje glasovni sklop [ǝr]. Polglasnika pred r ne zapisujemo:

  •  december [decêmbǝr], rod. decembra [decêmbra], vrst. prid. decembrski [decêmbǝrski];
  •  jedro [jêdro], rod. dv./mn. jeder [jêdǝr], vrst. prid. jedrski [jêdǝrski], jedrni [jêdǝrni];
  •  Pekre [pékre], rod. dv./mn. Peker [pékǝr], vrst. prid. pekrski [pékǝrski], preb. Pekrčan [pékǝrčan].

Če je e v končaju ‑⟨er⟩ izgovorjen kot [e], črka ⟨e⟩ ne izpada: laser [láser], rod. laserja [láserja], vrst. prid. laserski [láserski].

Priimki, ki se glasijo enako kot (izvirna) občna poimenovanja ali prebivalska imena, lahko imajo uradno veljavne variante brez polglasnika: Turek in Turk (toda Turek |pripadnik turškega naroda, prebivalec Turčije|), Zajec in Zajc (toda zajec), Kranjec in Kranjc (toda Kranjec |prebivalec Kranjske|).

O vlogi polglasnika pri pisnem in govornem krajšanju osnove glej poglavje »Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Polglasnik med nezvočnikom in zvočnikom

Izglasni sklop nezvočnika in zvočnika je težje izgovorljiv, zato mednju vedno vrinemo polglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩. Primeri z nezvočnikom b:

⟨bel⟩ ansambel [ansámbəl], rod. ansambla [ansámbla]; obel [óbəl], ž obla [óbla]; tabla [tábla], rod. dv./mn. tabel [tábəl]; Knobel [knóbəl], rod. Knobla [knóbla]
⟨ben⟩ graben [grábən], rod. grabna [grábna]; droben [drôbən], ž drobna [drôbna]; Ljubno [ljúbno], rod. mn. Ljuben [ljúbən]

Posebnosti

  1. Izpad polglasnika kot edinega zlogovnega jedra lahko vpliva na izgovor besede, npr. zaimek ves [və̀s], rod. vsega [u̯sèga].
  2. V nekaterih sklopih, npr. ⟨cen⟩, ⟨del⟩, se polglasnik pojavlja tudi samo v eni od besednih kategorij, npr. samo v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola (posel [pôsəu̯], rod. posla [pôsla]; kisel [kísəl], ž kisla [kísla]), samo v rodilniku samostalnikov ženskega spola (skodla [skódla], rod. dv./mn. skodel [skódəl]) ali samo v lastnih imenih (Majcen [májcən], rod. Majcna [májcna]).

Priimki z izglasnimi nezvočniško‑zvočniškimi sklopi so lahko zapisani na več načinov, npr. Pregl [prégəl] in Pregelj [prégəl’/prégəl]; Brecl [brécəl] in Brecelj [brécəl’/brécəl].

Polglasnik med zvočnikoma

Neobstojni polglasnik je zapisan vedno s črko ⟨e⟩ v izglasnih sklopih ⟨jem⟩, ⟨jen⟩, ⟨ven⟩, ⟨rel⟩ in ⟨vel⟩ v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola:

⟨jem⟩ sejem [sêjǝm], rod. sejma [sêjma]; pojem [pójəm], rod. pojma [pójma]; samostojen [samostójǝn], ž samostojna [samostójna]
⟨jen⟩ mejen [mêjən], ž. sp. mejna [mêjna]; nujen [nújən], ž nujna [nujna]
⟨ven⟩ oven [ôvən], rod. ovna [ôu̯na]; delaven [délavən], ž delavna [délau̯na]; Traven [trávən], rod. Travna [tráu̯na]
⟨rel⟩ Karel [kárəl], rod. Karla [kárla]
⟨vel⟩ Pavel [pávəl], rod. Pavla [páu̯la]

Posebnosti

  1. Polglasnik izjemoma ni zapisan v rodilniku dvojine in množine samostalnikov ženskega in srednjega spola med zvočnikoma m in n (npr. kolumna [kolúmna], rod. dv./mn. kolumn [kolúmǝn]), v nekaterih primerih pa ga tudi ne izgovorimo, npr. himna [hímna], rod. dv./mn. himn [hímn/hímǝn].
  2. Nekatera ženska imena pod vplivom enakopisnih moških oblik izgovarjamo s polglasnikom, ki ga ne zapisujemo, npr. Karla [kárla], rod. dv./mn. Karl [kárl/kárəl]; Pavla [páu̯la], rod. dv./mn. Pavl [pávəl].
  3. V prevzetih občnih besedah s sklopom ⟨vl⟩ v izglasju polglasnika ne zapisujemo: kravl [krávəl], rod. kravla [kráu̯la].
  4. V zvočniškem sklopu ⟨rn⟩ je polglasnik zapisan le, če je njegov izgovor obvezen in ni le izgovorna možnost, npr. muren [múrən] nasproti krn [kə̀rn/kə̀rən]. Tako še npr. Miren, Prešeren; šmaren, moderen, dežuren, miren nasproti garn, koncern; klavrn, črn, jetrn, tovarn.

Podrobneje o izgovoru in zapisu polglasnika med dvema zvočnikoma glej poglavje »Izglasni zvočniški sklopi«.

Polglasnik v zvezi soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩

V zvezo soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩ se vriva polglasnik, zapisan s črko e, le v položaju, ko sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ dvočrkji, tj. pred soglasnikom in v izglasju:

  • Dravlje [dráu̯lje], rod. dv./mn. Dravelj [drávəI’/drávəI], vrst. prid. draveljski [drávəl’ski/drávəlski];
  • žemlja [žémlja], rod. dv./mn. žemelj [žéməl’/žéməl], vrst. prid. žemeljni [žéməl’ni/žéməlni];
  • kretnja [krétnja], rod. dv./mn. kretenj [krétən’/krétən], vrst. prid. kretenjski [krétən’ski/krétənski].

Polglasnik v prevzetih imenih

V prevzetih imenih je polglasnik zapisan z različnimi samoglasniškimi črkami. V imenih iz bolj znanih jezikov je najpogosteje zapisan s črkami ⟨e⟩, ⟨a⟩ in ⟨u⟩, npr. angl. MacArthur [məkártur], angl. Coward [kávǝrd‑]; angl. Salisbury [sólzbəri], angl. Curtis [kə̀rtis]. Izgovor je zlasti v primerih, ko je zapisan z ⟨e⟩, lahko približan izvirnemu: fr. Remarque [remárk/rəmárk], fr. Lesage [lesáž‑/ləsáž‑].

Sredi imena pred zvočnikom na morfemski meji izgovarjamo e ali polglasnik, npr. nem. Düsseldorf [díseldórf/dísəldórf], nem. Heidelberg [hájdelberg‑/hájdəlberg‑]; nem. Babenberg [bábenberg‑/bábənberg‑]; toda norv. Heyerdahl [hêjerdal].

Ob črki ⟨r⟩ sredi besede ali v edinem zlogu je bil v starejših priročnikih priporočen izgovor širokega e, danes izgovarjamo tudi polglasnik, če je ta polglasnik oz. slovenskemu polglasniku podoben glas izgovorjen tudi v izvornem jeziku, npr. nem. Jörg [jêrg‑/jə̀rg], nem. Junkers [júnkers/júnkərs], nem. Peterman [péterman/pétərman], angl. Churchill [čêrčil/čə̀rčil].

Polglasniški izgovor črke ⟨e⟩ v izglasju vpliva na pregibanje besede, npr. nem. Heidegger [hájdegər], rod. Heideggra [hájdegra] proti nem. Heidegger [hájdeger], rod. Heideggerja [hájdegerja]. Tako tudi Hofer [hófər/hófer].

V nekaterih jezikih je polglasnik zapisan tudi s črkami, ki imajo posebna ločevalna znamenja, npr. v albanščini z ⟨ë⟩ (alb. Kukës [kúkǝs]), v romunščini z ⟨î/â⟩ (rom. Tîrgovişte/Târgovişte [tərgôvište]), v estonščini z ⟨õ⟩ (est. Jõhvi [jə̀hvi]) ipd., ali dvo‑ ali veččrkjem, npr. v francoščini (fr. Maubeuge [mobêž‑/mobə̀ž‑], fr. Delacroix [delakru̯á/dəlakru̯á]).

O glasovni vrednosti črk v drugih jezikih glej preglednice za prevzemanje.

Tudi v tujih imenih se polglasnik kdaj izgovarja, čeprav se ne piše, npr. v osnovah nekaterih tujih imen: angl. McDonald [məgdônald‑].

Polglasnik je pri prevzemanju izgovorna olajšava in povzroči razpad soglasniškega sklopa ter z zvočnikom tvori nov zlog:

  1. v izglasju (nem. Haydn [hájdən], rus. Piotr [pjótər], nem. Trakl [trákəl]; angl. Apple [êpəl], fr. Sartre [sártər], fr. Charles [šárl/šárəl]) ali
  2. pred vzglasnim zvočniško‑nezvočniškim sklopom v imenih iz neevropskih jezikov (Nkrumah [ənkrúmah], Mbappé [əmbapé]).

O zvočniških in nezvočniško‑zvočniških sklopih glej poglavji »Zvočniški sklopi« in »Posebni nezvočniški sklopi«.

Zapis soglasnikov

Soglasniki so lahko izgovorjeni tudi drugače, kot so zapisani. Po pravopisnem načelu za slovenščino soglasnike vedno zapisujemo s črko, ki jo izgovarjamo pred samoglasnikom (glas [glás] – glasilo [glasílo] – glasba [glázba]). Izjeme se pojavljajo le pri zvočnikih.

O razmerju med črko in glasom glej preglednico, ki prikazuje razmerje med zapisom in izgovorom v slovenščini (Dodatek).

Zvočnika m in n

Nosnika m in n sta redkeje prilagojena soseščini glasov; zapisujemo ju s črkama ⟨m⟩ (miza, osem) in ⟨n⟩ (navada, poln).

Zvočnika m in n v položaju pred b in p (razen na morfemski meji) zaradi prilikovanja po mestu izgovora izgovorimo z odporo skozi nos kot m (npr. krompir, tamburica); izjemoma se je uveljavil dvojnični zapis, npr. bombon/bonbonbombonjera/bonboniera.

Zapis s črkama ⟨m⟩ in ⟨n⟩ se v okviru iste besedne družine zaradi glasovne soseščine lahko razlikuje, npr. braniti obramba, obrambni; pomeniti pomembnost.

Zvočnika l in n

Pred samoglasnikom fonem /l/ izgovarjamo zadlesnično (tj. spredaj) in ga zapisujemo s črko ⟨l⟩: lipa, prelepo, olupiti.

Zvočnika n in l zapisujemo tudi z dvočrkjema ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, in sicer v položajih pred soglasnikom in v izglasju. Ta varianta je izgovorjena tudi mehčano (palatalizirano).

⟨lj⟩ dalj [dál’/dál] – daljši [dál’ši/dálši]; cilj [cíl’/cíl] – ciljni [cíl’ni/cílni]; Ljubelj [ljubél’/ljubél] – ljubeljski [ljubél’ski/ljubélski]; oljčnik [ól’čnik/ólčnik]
⟨nj⟩ manj [màn’/màn] – manjši [mán’ši/mánši]; panj [pán’/pán] – panjski [pán’ski/pánski]; ogenj [ôgən’/ôgən] – ogenjček [ôgən’čək/ôgənčək]; Kranj [krán’/krán] – Kranjska Gora [krán’ska/kránska gôra]

Glej tudi poglavje »Dvočrkji lj in nj«.

Zvočnik j

Zvočnik j v vseh položajih pišemo s črko ⟨j⟩: juha, jelenjad; maj, natrij, Jernej; majski, čajnica. V pisno podomačenih prevzetih besedah in tvorjenkah iz njih s pisnim sklopom ⟨iV⟩ ima zvočnik j (ki je tudi zapisan) vlogo zapiranja zeva: milijon [milijón], revija [revíja], revijalen [revijálən].

Posebnost

V dvočrkjih ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ pred soglasnikom ali v izglasju s črko ⟨j⟩ označujemo mehčana [l’] in [n’] ali nemehčana [l] in [n], npr. dalj [dál’/dál] – daljši [dál’ši/dálši]; manj [màn’/màn] – manjši [mán’ši/mánši].

Zaradi uresničitve v stranskih oblikah po etimološko‑morfološkem načelu s črko ⟨j⟩ zapisujemo zvočnik j v položaju za samoglasnikom ⟨i⟩ in pred soglasnikom ali na koncu besede, npr. Alojzij [alójzij], natrij [nátrij]; Idrijca [ídrijca], indijski [índijski].

O zvočniku j v prevzetih besedah glej poglavji »Zapiranje zeva« in »Dvoglasniški in zvočniški izgovor pisnih sklopov v slovenščini«.

Zapis zvočnikov v prevzetih imenih

V prevzetih imenih ohranjamo izvorne zapise, črke za zvočnike pa izgovarjamo v skladu s slovenskimi pravili.

V pisno nepodomačenih besedah in imenih je zvočnik j zapisan s črko ⟨i⟩, zlasti v pisnem sklopu ⟨iV⟩ ali ⟨Vi⟩ pri prevzemanju besed z dvoglasniki, npr. fr. Pierre [pjêr], it. bianco [bjánko]; jap. aikido [ajkído], it. Ortisei [ortizêj].

Pri nekaterih pisno nepodomačenih prevzetih besedah izgovor ni ustaljen, npr. riviera [rivijêra/rivjêra], pieta [pijetá/pjetá], pri redkih v rabi zasledimo dvojnični zapis, izgovor pa je v obeh primerih enak, npr. sjesta/siesta [sjésta].

Zapis zvočnika v in njegovih variant

Osnovna, zobnoustnična varianta fonema /v/ je zapisana s črko ⟨v⟩: vino [víno], avokado [avokádo], vrč [və̀rč].

S črko ⟨v⟩ sta zapisani tudi dvoustnični fonemski varianti, kadar nista ob samoglasniku, zveneča (črv) in nezveneča (vsak).

Glej poglavje »Variante fonema /v/«.

Zapis dvoglasniške dvoustnične variante

Dvoglasniška (= obsamoglasniška) dvoustnična varianta [u̯] je zapisana s črkami ⟨v⟩, ⟨u⟩ in ⟨l⟩, in sicer s črkama ⟨v⟩ in ⟨u⟩ le v položaju za samoglasnikom:

  1. sredi besede pred soglasnikom (klovn [klôu̯n], sivka [síu̯ka]; nauk [náu̯k], soul [sôu̯l]);
  2. v izglasju (nov [nôu̯], siv [síu̯]; av in au [áu̯]).

S črko ⟨l⟩ je zapisana

  1. sredi besede:
    • za samoglasnikom in pred soglasnikom (malha [máu̯ha]);
    • v črkovnem sklopu ⟨ol⟩, ki zaznamuje zgodovinski zlogotvorni l (bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], molk [môu̯k], solza [sôu̯za], volk [vôu̯k], volna [vôu̯na]; dolg [dôu̯g‑], poln [pôu̯n], spolzek [spôu̯zək]; popolnoma [popôu̯noma]; kolcati [kôu̯cati], molsti [môu̯sti]);
    • na morfemski meji v sestavljenkah in izpeljankah iz predložne zveze (polizdelek [pôu̯izdélək]);
  2. v izglasju za samoglasnikom:
    • v deležnikih moškega spola na l (bil [bíu̯], delal [délau̯], govoril [govóriu̯], odigral [odigráu̯], vedel [védeu̯], zarjul [zarjúu̯]);
    • v samostalnikih (piščal [piščáu̯], žival [živáu̯], pol [pôu̯] ‘polovica’, sol [sôu̯], fižol [fižôu̯], stol [stòu̯]);
    • v pridevnikih moškega spola v ednini (bel [béu̯], gnil [gníu̯], gol [gôu̯] ‘brez obleke’, usahel [usáhəu̯]);
  3. v izglasju za neobstojnim polglasnikom v vseh skupinah besed (kotel [kôtəu̯], vozel [vôzəu̯]; mrzel [mə̀rzəu̯], topel [tôpəu̯]; šel [šə̀u̯]).

Posebnosti

  1. Pri nekaterih besedah črko ⟨l⟩ v izglasju izgovarjamo kot [l], npr. šal [šál], detel [détəl], predal [predál], gol [gól] ‘zadetek pri športu’, Predel [predél]; prid. ohol [ohól].
  2. Ko beseda pol nastopa kot samostojni časovni prislov, npr. ob navajanju ure, končno črko ⟨l⟩ izgovorimo kot [l]: ob pol [pôl] petih. (Merni prislov izgovarjamo kot [pôu̯], npr. pol jabolka.)

Dvojnično, kot dvoustnični dvoglasniški [u̯] in zadlesnični [l], izgovarjamo črko ⟨l⟩ pri posameznih samostalnikih, npr. del [déu̯/dél], kolk [kólk/kôlk/kôu̯k], ali njihovih oblikah – tla, rod. tal [táu̯/tál]. Neenoten izgovor se pojavlja sredi besede v isti besedni družini:

  • požiral del. [požírau̯] – požiralnik m [požiráu̯nik/požirálnik];
  • pepel m [pepéu̯] – pepelnik m [pepélnik/pepéu̯nik], Pepelka ž [pepélka];
  • jelša ž [jéu̯ša/jélša] – Jelšane ž mn. [jeu̯šáne/jelšáne] – Šmarje pri Jelšah ž mn. [šmárje pri jélšah].

Pri izglagolskih samostalniških in pridevniških izpeljankah s priponskimi obrazili ‑lc‑, ‑lk‑, ‑lsk‑, ‑lstv‑, kadar se nanašajo na živega vršilca dejanja, sta se uveljavili obe izgovorni možnosti:

⟨lc⟩ igralec m [igráləc], rod. igralca [igráu̯ca tudi igrálca]; gledalec m [gledáləc], rod. gledalca [gledáu̯ca tudi gledálca]
⟨lk⟩ igralka ž [igráu̯ka tudi igrálka], poslušalka [poslušáu̯ka tudi poslušálka]
⟨lsk⟩ igralski prid. [igráu̯ski tudi igrálski], pogajalski [pogajáu̯ski tudi pogajálski]
⟨lstv⟩ igralstvo s [igráu̯stvo tudi igrálstvo], prebivalstvo [prebiváu̯stvo tudi prebiválstvo]

Na oba načina izgovarjamo tudi pridevnike, tvorjene iz teh samostalnikov (tožilčev [tožíu̯čeu̯ tudi tožílčeu̯], tožilkin [tožíu̯kin tudi tožílkin]).

Posebnosti

  1. V nekaterih besedah te skupine črko ⟨l⟩ izgovarjamo samo zadlesnično (gasilci [gasílci]), še zlasti to velja za manj ustaljene in novejše besede (samohranilka [samohranílka], biseksualci [bíseksuálci]).
  2. Če podstava besede ni izglagolska, črko ⟨l⟩ izgovarjamo zadlesnično, npr. imena prebivalcev (Brazilci [brazílci], Portugalke [portugálke]), pripadnikov različnih družbenih skupin (metalci [metálci] ‘pripadnik metalske subkulture’).
  3. Izgovorno razlikovanje med vršilci/vršilkami in neživimi samostalniki, predlagano v Slovenskem pravopisu 2001, se ni uveljavilo: drsalka [drsáu̯ka] ‘ženska, ki drsa’ – drsalke [drsálke] ‘čevlji za drsanje’ (tako še: plezalke ‘plezalni čevlji; vrste vrtnice’, kopalke ‘plavalno oblačilo; ženske, ki se kopajo’ ipd.).

Pri osebnih imenih se pri izreki črke ⟨l⟩ načeloma ravnamo po rodbinskih navadah: Gal [gál/gáu̯], Budal [budál/budáu̯] poleg Budau [búdau̯].

Pri zemljepisnih imenih upoštevamo lokalni izgovor: Črni Kal [čə̀rni káu̯], rod. Črnega Kala [čə̀rnega kála]; Kalše [kálše]; Štanjel [štánjel].

Zapis zvočniških variant v prevzetih besedah

V prevzetih občnih besedah zvočniške variante izgovarjamo kot v slovenščini.

V prevzetih imenih je zvočnik v zapisan tudi s črko ⟨u⟩. Med dvema samoglasnikoma ga izgovarjamo kot zvočnik v, npr. šp. Atahualpa [ataválpa].

Dvoustnična dvoglasniška varianta [u̯] je zapisana najpogosteje s črko ⟨u⟩, in sicer v dvoglasnikih, zapisanih kot ⟨ua⟩, ⟨ue⟩, ⟨ui⟩, ⟨uo⟩, ki jih izgovorimo kot [u̯a], [u̯e], [u̯i], [u̯o], npr. šp. Juan [hu̯án], šp. Buenos Aires [bu̯énos ájres], it. Guido [gu̯ído], it. Buoninsegna [bu̯oninsénja].

Posebnost je poljski ⟨ł⟩, ki ga v poljščini izgovarjajo kot dvoustnični [u̯], v slovenščino pa ga prevzemamo z zadlesničnim [l]: Miłoš [míloš], Żyła [žíla].

Zadlesnični [l] izgovarjamo v prevzetih besedah tudi v izglasju, npr. ideal [ideál], arzenal [arzenál]; angl. Bill [bíl], nem. Ötztal [éctal], tudi če je v izvornem jeziku izgovorjen dvoglasniško, npr. port. Cabral [kabrál] (< [kɐ'βrał]).

Zapis nezvočnikov

Nezvočnike načeloma pišemo v vseh oblikah besede ali besedne družine tako, kakor jih izgovarjamo pred samoglasnikom ali zvočnikom v isti besedi ali besedni družini:

  • svat [svát], rod. svata [sváta]; zem. i. Svatna [svátna]; svatba [svádba];
  • slad [slát], rod. slada [sláda]; sladnost [sládnost]; sladka [slátka];
  • glas [glas], rod. glasu [glasú]; glasilke [glasílke]; glasba [glázba].
Fonetični zapis nezvočnikov

Izjemoma se je v nekaterih primerih uveljavil tudi fonetični zapis nezvočnikov.

  1. V nedoločniku in namenilniku nekaterih glagolov (bosti, gristi, lesti, molsti) in tvorjenkah iz njihovih osnov (lestev) se pripornik z pred obrazilom ti oz. t izgovarja in piše po izgovoru kot s: gristi [grísti], grist [gríst] nasproti grizem [grízem], grizel [grízəl], grizoč [grizóč].
  2. V tvorjenkah s predponami iz‑, raz in vz (izpodjedati, razploščiti, vzpodbujati) se po izgubi vzglasnih i‑, ra in v namesto zvenečega z izgovarja in piše nezveneči nezvočnik s: spodjedati, sploščiti, spodbujati.
  3. Končni z in ž se v izpeljankah z obrazili ski in stvo zlijeta v š: kosez [koséz‑], koseški [koséški]; mož [môž‑], moški [môški] (sam. in prid.), moštvo [móštvo].
  4. V starejših samostalniških izpeljankah iz latinskih osnov (absorpcija, transkripcija) ali iz prvotno latinskih glagolov (absorbirati, transkribirati) se je uveljavil fonetični zapis z nezvenečim nezvočnikom.
Vpliv zvenečnostnih premen na zapis predlogov

Nenaglašene besede (predvsem predlogi) oz. naslonke tvorijo skupaj z naglašeno besedo eno fonetično enoto. Če se taka naslonka končuje na zveneči nezvočnik, ohrani zapis, ne glede na to, s katerim glasom se začne beseda, ki sledi v govorni verigi, in ne glede na izgovor: od mene [od mêne], iz oči [iz očí]; pred hišo [pret híšo], poleg stola [pólek stôla].

Izjema je enozložni predlog z, ki ga pišemo s črko ⟨z⟩ pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki (z očetom [zočétom], z Marijo [zmaríjo], z glagolom [zglágolom], z desetimi/10 prijatelji [zdesêtimi]), s črko ⟨s⟩ pa pred nezvenečimi nezvočniki (s Slovenijo [sslovênijo], s pesmijo [spésmijo]; s štirinajstimi/14 leti [sštírinajstimi/štirinájstimi léti], s kdo ve kom [zgdó ve kóm]), s čimer sledimo glasovni premeni.

Posebnost

Pri kraticah, ki jih izgovarjamo na dva načina, lahko že z zapisom predloga nakažemo izgovor besede: s SMS‑jem [ssə̀məsə̀jem], z SMS‑om [zèsemêsom].

O varianti predloga k glej poglavje »Predlog k pred g in k«.

Zapis nezvočniških variant v prevzetih imenih

Upoštevanje zvenečnostih premen nezvočnikov v izgovoru ne vpliva na zapis nezvočnikov. Izjema so predlogi. Pred črkami, ki se izgovarjajo drugače, kot so zapisane (von Habsburg [fon hábzburg‑], Zois [cójz‑]), se predlog z lahko zapisuje kot z ali s (s/z von Habsburgom; s/z Zoisom), izgovarja pa se enotno, in sicer [sfon hábzburgom], [scójzom].

Posebne glasovne zveze

Posebne glasovne zveze so samoglasniške, samoglasniško‑soglasniške in soglasniške zveze, ki se pojavljajo na meji besed ali morfemski meji. Pogosto pri govoru niso obstojne, zato jih lahko pišemo drugače, kot jih izgovorimo.

Zapis in izgovor samoglasniških sklopov

Zaradi zaporedja dveh samoglasnikov se pojavi zev ali hiat. V slovenskih besedah se zev ali samoglasniški stik ohranja na meji besed ali morfemski meji, v prevzetih besedah pa tudi v drugih položajih.

V vseh drugih položajih zveze dveh pisnih samoglasnikov izgovarjamo na tri načine:

  • z zapiranjem zeva, tj. v sklope s samoglasnikom i v prvi sestavini ⟨iV⟩ vstavljamo zvočniški drsnik j [ijV] (dialekt [dijalékt], violina [vijolína]);
  • z izgovorom črke ⟨u⟩ z dvoustnično dvoglasniško varianto fonema /v/ (nauk [náu̯k]);
  • z zvočniškim izgovorom črk ⟨i⟩ in ⟨u⟩, tj. kot [j] in [v] (aikido [ajkído], Golia [gólja]; Aconcagua [akonkágva]).

Ohranjanje zeva

Zev ali samoglasniški stik ohranjamo na morfemski meji pri tvorjenkah ali predponskih glagolih: antioksidant [ántioksidánt], priimek [priímek], triintrideset [tríintrídeset], triuren [tríúrən]; neelastičen [nèelástičən], neetičen [nèétičən], vseeno [vsèêno], neuspešen [nèuspéšən], soobstoj [sòobstòj]; preiskati [preiskáti], pootročiti se [pootróčiti se], zaarati [zaárati], zaokrožiti [zaokróžiti].

O podvojenih samoglasniških črkah glej »Podvojene črke«.

V prevzetih besedah in tvorjenkah iz njih zev ohranjamo v večini samoglasniških sklopov, npr.:

⟨ae⟩ maestral [maestrál], Izrael [ízraẹl], tetraeder [tẹtraédər]
⟨ai⟩ arhaičen [arháičən], Haiti [haíti]
⟨ao⟩ kaos [káos]
⟨ea⟩ ideal [ideál], kreativen [kreatívən], realističen [realístičən], Lea [lêa]
⟨ei⟩ ateist [ateíst], deizem [deízem], kofein [kofeín]
⟨eo⟩ freon [fréon], Romeo [rómeo]
⟨eu⟩ Aleuti [aleúti], proteus [próteus]
⟨oa⟩ oboa [óboa], Samoa [samóa]
⟨oe⟩ koeficient [koeficijènt]
⟨oi⟩ alkaloid [alkaloíd‑], android [androíd‑], heroin [heroín], oboist [oboíst]
⟨ua⟩ februar [fébruar], Papua [pápua]
⟨ue⟩ duet [duét], Samuel [sámuel]
⟨ui⟩ altruist [altruíst], beduin [beduín]
⟨uo⟩ duo [dúo], fluor [flúor]

Redko se pojavljajo tudi sklopi več kot dveh samoglasnikov: osteoartritis [ósteoartrítis].

Posebnost

Pri samostalnikih ženskega spola s pisnim samoglasnikom na koncu osnove in končnico a, tj. ⟨Va⟩ (aloa, alinea, boa, oboa), se v rodilniku množine in dvojine ter pri tvorbi pridevnika z obrazilom na soglasnik (‑ski, ‑ni) osnova podaljša z j, npr. oboa, rod. mn./dv. oboj, prid. obojski; alinea, rod. mn./dv. alinej, prid. alinejni (npr. v zvezi alinejno naštevanje). Pri lastnih imenih raba ni ustaljena, npr. Samoa, rod. mn./dv. Samoj, prid. samojski, tudi samoanski. Toda: Papua, prid. papuanski.

O samoglasniških sklopih z nenaglašenim i glej poglavje »Dvoglasniški in zvočniški izgovor pisnih samoglasniških sklopov v slovenščini«.

Zapiranje zeva

V sklop samoglasnika i in drugega samoglasnika pri govorjenju praviloma vstavljamo zvočnik j, kar imenujemo govorno zapiranje zeva: diamant [dijamánt], socialni [socijálni], hieroglif [hijeroglíf], klient [klijênt], ion [ijón].

V procesu podomačevanja besede in približevanja govorni uresničitvi se v nekaterih besedah zev zapira tudi pisno, redko v korenu besede (hijacinta), pogosteje v besednih končajih (ija, ijo) besed, prevzetih iz grščine in latinščine, ter v domačih in prevzetih tvorjenkah iz njih:

Posebnosti

  1. Zapiranje zeva je odvisno tudi od glasovne vrednosti črke ⟨i⟩ v jeziku, iz katerega prevzemamo, zato pri nekaterih besedah i v pisnem sklopu izgovorimo kot j, torej izgovorimo sklop dvoglasniško, v procesu pisnega podomačevanja pa ga z j zamenjamo tudi v zapisu: bombonjera [bombonjêra] (< bonboniera), celulojd [celulójd‑] (< celuloid), kafetjera [kafetjêra] (< caffettiere), kjanti [kjánti] (< chianti). Zaradi različno uresničene črke ⟨i⟩ so imena lahko različno zapisana in izgovorjena: Fabijan [fábijan] – Fabjan [fábjan] – Fabian [fábijan/fábjan], Marijan [márijan] – Marjan [márjan], Damijan [dámijan] – Damjan [dámjan/damján].
  2. V procesu podomačevanja smo zev zapirali tudi v neijevskih sklopih, in sicer zlasti med osnovo in obrazilom, npr. ideja (< idea), azaleja (< azalea), Cezareja (< Caesarea). V nekaterih besedah so se ohranile pisne dvojnice – brez vmesnega j ali z njim, ki se lahko govorno različno uresničujejo, npr. alinea [alínea] – alineja [alinêja], aloa [áloa] – aloja [alója].
  3. Med občnoimenskimi besedami zapiranje zeva ustvarja pisno‑govorne dvojnice tipa amoniak [amónjak] in amonijak [amónijak], pri lastnih imenih pa govorimo o različnih imenih, npr. Mia in Mija [míja], Pia in Pija [píja].

Zapiranje zeva v prevzetih imenih

Pri prevzetih imenih je samoglasnik i lahko zapisan s kako drugo črko (npr. ⟨y⟩ v Mary [mêri]), hkrati pa je zapiranje zeva odvisno od glasovne vrednosti črke ⟨i⟩ v jeziku, zato so govorne uresničitve istega črkovnega sklopa lahko različne: Maria – poljsko [márja], italijansko [maríja], slovaško [márija].

V preteklosti so prevzeta imena z zevom (Andrea [andrêa], Tea [têa], Gea [gêa]) nadomeščali s slovenščini bolj prilagojenimi (Andreja [andrêja], Teja [têja], Geja [gêja]), danes pa jih (razen pri redkih kategorijah, npr. imena božanstev, kraljev) ohranjamo.

Dvoglasniški in zvočniški izgovor pisnih samoglasniških sklopov v slovenščini

Dvoglasniška dvoustnična varianta [u̯] je zapisana navadno z ⟨l⟩ in ⟨v⟩, redkeje z ⟨u⟩. Dvoglasniški zvočnik j pa je zapisan navadno z ⟨j⟩, v pisno nepodomačenih besedah tudi z ⟨i⟩.

Posebnost

Dvoglasniške glasovne sklope v lastnih imenih zapisujemo tudi različno, npr. Vaupotič [váu̯potič] in Vavpotič; Lainšček [lájnščək] in Lajnšček; Ciuha [cjúha] in Cjuha; Maister [májstər] in Majster; Daneu [danéu̯] in Danev. To so različni priimki.

V knjižni slovenščini se v položaju pred soglasnikom ali v izglasju pojavljajo štirje tipi sklopov, ki jih izgovarjamo dvoglasniško ali zvočniško in po katerih se ravnamo pri prevzemanju tujih imen, in sicer:

  • sklop samoglasnika in dvoglasniškega – [Vu̯];
  • sklop samoglasnika in zvočnika j – [Vj];
  • sklop zvočnika j in samoglasnika – [jV];
  • sklop dvoglasniškega in samoglasnika – [u̯V].
Sklop samoglasnika in dvoglasniškega

V knjižni slovenščini je najbolj razširjen sklop samoglasnika in dvoglasniškega [u̯], ki je zapisan s črkami ⟨v⟩, ⟨l⟩ ali ⟨u⟩: Pavla [páu̯la], Kavčič in Kaučič [káu̯čič], prislov [prislòu̯], jabolko [jábou̯ko], piščal [piščáu̯], nauk [náu̯k].

Fonetični dvoglasniki [au̯], [eu̯], [əu̯], [iu̯] in [ou̯] se pojavljajo

  • v položaju pred soglasnikom (samoglasnik je naglašen):
    • ⟨VvC⟩ slavček [sláu̯čək], Pavko [páu̯ko], Bevk [béu̯k], kovček [kôu̯čək], klovn [klôu̯n], živjo [žíu̯jo],
    • ⟨VlC⟩ malha [máu̯ha], čoln [čôu̯n],
    • ⟨VuC⟩ nauk [náu̯k], Hauc [háu̯c], Taufer [táu̯fer];
  • v izglasju (samoglasnik je naglašen ali nenaglašen):
    • ⟨Vv⟩ pav [páu̯], cev [céu̯], zaliv [zalíu̯],
    • ⟨Vl⟩ pol [pôu̯]; pil [píu̯], šel [šə̀u̯], videl [vídeu̯], vedel [védeu̯],
    • ⟨Vu⟩ Budau [búdau̯];
  • na besedni meji (samoglasnik ni naglašen):
    • ⟨Vv⟩ bo vzela [bo u̯zéla].

O dvoglasniškem izgovoru črk ⟨v⟩ in ⟨l⟩ glej poglavja o fonemskih variantah.

Posebnost

Zaradi različnih možnosti zapisa istega glasovnega sklopa imajo slovenska imena pogosto različno pisno podobo, npr. Kaučič in Kavčič [káu̯čič], Laura in Lavra [láu̯ra], Maurer in Mavrer [máu̯rer]. To so različni priimki ali imena.

Sklop samoglasnika in zvočnika j

Sklop samoglasnika in zvočnika j se pojavlja tako v domačih (jajce [jájce], maj [máj]) kot v prevzetih besedah (Maister [májstər]) ter na besedni meji (bo imela [bo jméla]).

V pisno podomačenih prevzetih besedah je zvočnik j zapisan s črko ⟨j⟩ (celulojd [celulójd‑], bonsaj [bonsáj]). Pri pisno nepodomačenih besedah je najpogosteje zapisan z ⟨i⟩: buick [bújk], haiku [hajkú/hájku], seizmičen [sêjzmičən].

Sklop zvočnika j in samoglasnika

Sklop zvočnika j in samoglasnika se pojavlja večinoma v prevzetih besedah, zvočnik j je praviloma zapisan z ⟨i⟩ (bianko [bjánko], makiavelizem [makjavelízəm], piano [pjáno]), v redkih pisnih dvojnicah pa z ⟨j⟩: interier/interjer [interjêr], chianti/kjanti [kjánti].

Take samoglasniške sklope pogosteje izgovarjamo dvozložno, tj. zev v izgovoru zapiramo z j: diamant [dijamánt].

Posebnost

V starejših prevzetih besedah se je zaradi zapiranja zeva z zvočnikom j uveljavil in ustalil dvozložni izgovor: pianino [pijaníno], toda piano [pjáno].

Glej poglavje »Zapiranje zeva«.

Sklop dvoglasniškega in samoglasnika

Sklop dvoglasniškega in samoglasnika se v knjižni slovenščini pojavlja le na besedni meji, večinoma v zvezah s predlogom v, če se beseda začne na samoglasnik: v Afriki [u̯áfriki], v oči [u̯očí].

O izgovoru predloga v glej poglavje »Variante fonema /v/«.

Prevzemanje dvoglasnikov v prevzetih imenih

V drugih jezikih so dvoglasniki pomensko razločevalni glasovi (fonemi) in so lahko zapisani tudi drugače kot v slovenščini. Prevzemamo jih po zgledu slovenskih in že povsem podomačenih prevzetih besed.

Sklop samoglasnika in dvoglasniškega – [Vu̯], ki je pred soglasnikom ali v izglasju, izgovarjamo enako kot v slovenščini: Browning [bráu̯ning‑], Passau [pásau̯].

Jeziki se med seboj razlikujejo, zato samoglasniški črkovni sklop, katerega prva sestavina je črka (npr. ⟨ua⟩, ⟨uo⟩), ni nujno dvoglasnik, ampak zveza dveh samoglasnikov, tj. [ua], [ue], [uo], npr. Asuan [ásuan], Cimabue [čimabúe], basso continuo [báso kontínuo].

Sklop samoglasnika in zvočnika j – [Vj], zapisan najpogosteje kot ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩, ⟨ui⟩, izgovarjamo enako kot v slovenščini. Pojavlja se v položajih:

  • pred soglasnikom (Zois [cójz‑], Alzheimer [álchajmer], Kairo [kájro], Port Said [pórt sájd‑], Detroit [ditrôjt], vis maior [vís májor]);
  • v izglasju (Hyundai [hjúndaj], Galilei [galilêj] (in Galilej), Opus Dei [ópuz dêj]).

Sklop zvočnika j in samoglasnika – [jV], zapisan najpogosteje kot ⟨ia⟩, ⟨ie⟩, ⟨io⟩, ⟨iu⟩, se pojavlja med soglasnikoma, v vzglasju in izglasju. Izgovarjamo ga:

  • enozložno, kot zvezo zvočnika j in samoglasnika – [jV] (Chianti [kjánti], Alighieri [aligjêri], eksterier [eksterjêr], Ionesco [jonésko], Golia [gólja]);
  • dvozložno, tako da zapiramo zev – [ijV] (García [garsíja], Nioba [nijóba], Sibelius [sibélijus]).

Glej poglavje o zapiranju zeva.

Enozložno izgovorjeni sklop dvoglasniškega in samoglasnika – [u̯V] ([u̯a], [u̯e], [u̯i], [u̯o]) prevzemamo različno glede na položaj v besedi:

  1. sredi besede ali v edinem zlogu pred soglasnikom ga ohranjamo (šp. Juan [hu̯án], šp. Duero [du̯êro], it. Guido [gu̯ído], fr. Antoine ž [antu̯án], fr. Antoin m [antu̯án], fr. Poitiers [pu̯atjé], fr. Le Puy [lə pu̯í]);
  2. sredi besede za samoglasnikom dvoglasniški izgovarjamo kot zvočnik v – [VvV] (port. Piauí [pjaví] in ne [pjau̯í], šp. Atahualpa [ataválpa] in ne [atau̯álpa], fr. Haüy [aví] in ne [au̯í]);
  3. v vzglasju glasovni sklop izgovarjamo na dva načina, in sicer kot [vV] ali [u̯V] (fr. Oise [vás in u̯ás], šp. Huesca [véska in u̯éska]).

Posebnosti

  1. Pisno že podomačena imena z dvoglasnikom prevzemamo enozložno, in sicer dvoglasnik zapisujemo s črko ⟨v⟩ in samoglasnikom ter izgovarjamo [vV]: Gvatemala [gvatemála], Nikaragva [nikarágva], Paragvaj [páragvaj].
  2. Pri slovenskih nosilcih imen moramo biti pozorni na različne zapise in enak izgovor, npr. Daneu in Danev [danéu̯], Avgust in August [au̯gúst/áu̯gust].
  3. Dvoglasniške glasovne sklope moramo ločevati od dvočrkij, npr. pisni sklop ⟨ai⟩ je lahko dvočrkje za [e] (fr. La Fontaine [la fontên]; Quai d՚Orsay [ké dorsé]) ali pa samoglasniku a sledi tričrkje, npr. ⟨ill⟩ za [j] in skupaj tvorita dvoglasnik (fr. Braille [bráj]).

V starejših priročnikih so izvorni dvoglasniški [u̯] v položaju pred samoglasnikom prevzemali na dva načina:

  1. z zvočnikom [v] in ohranjali tudi izvorno zložnost imena, npr. Quasimodo [kvazímodo] – to se ohranja pri podomačenih zapisih, npr. Gvatemala [gvatemála] (šp. Guatemala [gu̯atemála]);
  2. s samoglasnikom [u] in s tem dvoglasnik razstavili na dva zloga, npr. Juan Carlos [hu.án kárlos].

Zapis in izgovor soglasniških sklopov

V slovenščini razvrstitev soglasnikov sledi zaporedju glasov v zlogu (nezvočnik – zvočnik – samoglasnik – zvočnik – nezvočnik) in načelom prilikovanja (pred nezvenečim nezvočnikom stoji v govoru lahko le nezveneči nezvočnik, pred zvenečim pa le zveneči). Posebnosti pri stiku soglasnikov nastopijo tudi, kadar se drug ob drugem pojavita dva enaka ali izgovorno sorodna soglasnika, zato se izgovorita podaljšano ali zlito kot en glas. Različna odstopanja v zapisu so posledica prevzemanja, novih položajev pri tvorbi besed in sprememb pod vplivom stika z drugimi glasovnimi sistemi.

Glej poglavje »Prilikovanje nezvočnikov po zvenečnosti«.

Podvojene črke

Kadar se v govorni verigi, zlasti na morfemski ali besedni meji, drug ob drugem pojavita dve enaki črki (za soglasnika), ju izgovorimo podaljšano (le redko kot en sam glas):

  • sedemmetrovka [sédəm̄étrou̯ka], Maksim Mrvica [máksim̄ə̀rvica];
  • izvennivojski [ízvən̄ivójski], Hermann Noordung [hêrman̄órdung-];
  • izziv [iz̄ív-], razzlogovati [raz̄logováti]; brez zveze [brez̄véze].

Enako velja tudi za primere, ko se srečata zvenečnostno parna nezvočnika (tudi če gre za zveze s predlogi): izseljenec [is̄éljenəc], pot iz soteske [pót is̄otéske].

O drugih spremembah sklopov, npr. zlivanju glasov, glej poglavje »Posebni nezvočniški sklopi«.

Zapornike (pb, td, kg) in zlitnike (c, č), ki so zapisani podvojeno, lahko izgovorimo tudi vsakega posebej, npr. meddržaven [mèd̄əržávən/mèddəržávən], Preddvor [pred̄vòr/preddvòr], stric Cene [stríc̄êne/stríccêne].

Glej poglavje »Podvojene črke«.

Zvočniški sklopi

Izgovor soglasniških sklopov je podrejen izgovorljivosti zloga in pravilu, da si soglasniki od samoglasniškega jedra sledijo od zvočnikov (v zaporedju , j > r > l > n, m > v) k nezvočnikom, npr. smrt [smə̀rt].

Kadar je pravilo zvočnosti v zlogu kršeno, se temu prilagodijo zvočniki: manj zvočen zvočnik v ima zato dvoustnične izgovorne variante (v), najbolj zvočen zvočnik j pa lahko nadomešča samoglasnik i. Pri vseh drugih zvočnikih (tj. m, n, l, r) in tudi nezvočnikih izgovorne težave premostimo tako, da jih izgovorimo z vmesnim polglasnikom, ki ima vlogo začasnega nosilca zloga. V nekaterih primerih je tak polglasnik tudi zapisan.

Glej poglavje »Zapis polglasnika«.

Glej poglavje »Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti«.

Vzglasni zvočniški sklopi

Vzglasni sklopi z zvočnikom v se glasovno pogosto preoblikujejo, in sicer v izgovarjamo

  • zobnoustnično ali dvoustnično v črkovnem sklopu ⟨vj⟩: vjedati se [vjédati/u̯jédati se];
  • dvoustnično ali zobnoustnično v črkovnih sklopih ⟨vl⟩ in ⟨vr⟩: vlada [u̯láda/vláda], vreme [u̯rême/vréme];
  • dvoustnično v črkovnih sklopih ⟨vm⟩ in ⟨vn⟩: vnema [u̯néma], vmes [u̯més].

Zvočnik r v vzglasnih sklopih ⟨rm⟩ in ⟨rv⟩ izgovorimo s polglasnikom (rman [ərmán], rvač [ərváč]), v sklopu ⟨rj⟩ pa le, če je polglasnik naglašen, npr. rja [ə̀rja] nasproti rjuti [rjúti] ali rjav [rjáu̯/ərjáu̯].

Zvočniški sklopi sredi besede

Izgovor zvočniških sklopov z zvočnikom v sredi besede je odvisen od predhodnega glasu.

  1. Za samoglasnikom izgovarjamo dvoglasniško dvoustnično varianto, neodvisno od zvočnika, ki mu sledi: kravji [kráu̯ji], vejevje [vejéu̯je]; pavliha [pau̯líha]; pnevmatika [pneu̯mátika]; rokovnjač [rokou̯njáč]; evropski [eu̯rópski].
  2. Za zvočnikom (predvsem r, tudi l) zvočnik v izgovarjamo na osnovno, tj. zobnoustnično varianto le v sklopu z zvočnikom j, sicer pa zobnoustnično ali dvoustnično varianto fonema /v/, npr.:
⟨vj⟩ intervju [intervjú]
⟨vl⟩ obarvljiv [obarvljíu̯/obaru̯ljíu̯]
⟨vr⟩ vrvranje [vərvránje/vəru̯ránje]
⟨vm⟩ drva, or. mn. z drvmi [z dərvmí/dəru̯mí]
⟨vn⟩ vrvnat [və̀rvnat/və̀ru̯nat]

Izglasni zvočniški sklopi

Glede na izgovorljivost v izglasju delimo zvočniške sklope na:

  1. obstojne (ki jih izgovorno ne preoblikujemo);
  2. neobstojne (mednje vrivamo nove glasove – polglasnik, a ali i, enega od zvočnikov izgovorno prilagodimo soseščini, najpogosteje z dvoustnično dvoglasniško varianto).

Na oba načina – kot sklop dveh zvočnikov ali s polglasnikom med zvočnikoma – lahko izgovorimo sklope zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n:

⟨lm⟩ psalm [psálm/psáləm], rod. psalma [psálma]; palma [pálma], rod. dv./mn. palm [pálm/páləm]
⟨ln⟩ Mikeln [míkeln/míkelən], rod. Mikelna [míkelna]; gostilna [gostílna], rod. dv./mn. gostiln [gostíln/gostílən]; smiseln [smísəln/smísələn], ž. sp. smiselna [smísəlna]
⟨rm⟩ alarm [alárm/alárəm], rod. alarma [alárma]; reforma [refórma], rod. dv./mn. reform [refórm/refórəm]; strm [stə̀rm/stə̀rəm], ž strma [stə̀rma]
⟨rn⟩ vestern [véstern/vésterən], rod. vesterna [vésterna]; lekarna [lekárna], rod. dv./mn. lekarn [lekárn/lekárən]; črn [čə̀rn/čə̀rən], ž črna [čə̀rna]

Obstojni sklopi

Obstojni sklopi so sklopi zvočnika j ter zvočnikov l, m in n, ki se pojavljajo predvsem v novejših prevzetih besedah (kulturnih izposojenkah, npr. dizajn, emajl) in v needninskih rodilniških oblikah samostalnikov ženskega spola (ujma; blagajna, lajna, vojna ...):

⟨jl⟩ emajl [emájl], detajl [detájl], koktejl [kóktejl]
⟨jm⟩ ujma, rod. dv./mn. ujm [újm]
⟨jn⟩ kombajn [kombájn], dizajn [dizájn]; lajna [lájna], rod. dv./mn. lajn [lájn]; vojna [vôjna], rod. dv./mn. vojn [vôjn]

Posebnosti

  1. Pri prevzetih besedah zvočnik v v sklopu ⟨jv⟩ namesto u‑jevsko (rave/rejv [rêju̯]) pod vplivom angleščine pogosto izgovarjamo tudi polcitatno, tj. nezveneče [jv‑], rave/rejv [rêjv/rêjf]], drive [drájv/drájf], zlasti pri lastnih imenih, npr. Dave [dêjv/dêjf].
  2. Sklop ⟨jr⟩ se pojavlja le v prevzetih imenih tipa Mejra, Mojra, Sajra, npr. Mojra [mójra], rod. dv./mn. Mojr [mójr].

Neobstojni sklopi

Neobstojni sklopi so zvočniški sklopi, v katerih

  • med zvočnikoma izgovorimo polglasnik:
⟨nr⟩ žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]                                                                    
  • med zvočnikoma (drugi zvočnik je j) izgovorimo samoglasnik i:
⟨lj⟩ okolje [okólje], rod. dv./mn. okolij [okólij]
⟨rj⟩ burja [búrja], rod. dv./mn. burij [búrij]
⟨mj⟩ ljubosumje [ljubosúmje], rod. dv./mn. ljubosumij [ljubosúmij]                                
  • prvega od zvočnikov izgovorimo z dvoglasniško dvoustnično varianto;
⟨vl⟩ bovla [bôu̯la], rod. dv./mn. bovl [bôu̯l]; avla [áu̯la], rod. dv./mn. avl [áu̯l]
⟨vm⟩ revma [réu̯ma], rod. dv./mn. revm [réu̯m]
⟨vn⟩ savna [sáu̯na], rod. dv./mn. savn [sáu̯n]; pozavna [pozáu̯na], rod. dv./mn. pozavn [pozáu̯n]
  • drugega od zvočnikov (v ali l) izgovorimo z dvoglasniško varianto ali zložno kot samoglasnik u:
⟨lv⟩ želva, rod. dv./mn. želv [žélu̯/žélu]; salva [sálva], rod. dv./mn. salv [sálu̯/sálu]
⟨rv⟩ vrv [və̀ru̯/və̀ru]; drva [də̀rva], rod. dv./mn. drv [də̀ru̯/də̀ru]; murva, rod. mn. murv [múru̯/múru]
⟨rl⟩ vrl [və̀ru̯/və̀ru]; umrl [umə̀ru̯/umə̀ru]

Posebnosti

  1. Končni l v črkovnem sklopu ⟨rl⟩ zlasti v lastnih imenih izgovarjamo s polglasnikom in zadlesnično kot [‑rəl], npr. Premrl [premə̀rəl], poleg [premə̀ru]; tako še Zavrl. Vendar samo Karl/Karel [kárl/kárəl]. Med občnimi besedami je taka perla, rod. dv./mn. perl [pêrl/pêrəl].
  2. Črkovni sklop ‑⟨rlj⟩, npr. v besedi čmrlj ali priimkih Košmrlj, Škrlj, izgovarjamo s polglasnikom ali brez njega, vsekakor pa zadlesnično kot [‑rəl/‑rl] ali mehčano [‑rəl’/‑rl’], npr. čmrlj [čmə̀rl’/čmə̀rl tudi čmə̀rəl’/čmə̀rəl].

O izgovoru polglasnika med zvočnikom in sklopoma ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩ glej poglavje »Zapis polglasnika«.

O polglasniku in samoglasniku i med zvočnikoma v izglasju glej poglavje »Neobstojni samoglasniki«.

O nezvočniško‑zvočniških sklopih glej poglavji »Neobstojni samoglasniki« in »Zapis polglasnika«.

Posebni nezvočniški sklopi

O posebnih nezvočniških sklopih govorimo, kadar se v govorni verigi – sredi besede, na morfemski meji ali na besedni meji – pojavijo drug ob drugem zadlesnična zapornika td, zlitniki c, č, šumnika šž in sičnika sz. Namesto posameznih glasov lahko izgovarjamo tudi ustrezna zlitnika [c] ali [č] oziroma podaljšane glasove.

Pri zapisu izgovora črkovnih sklopov ⟨ts⟩, ⟨ds⟩ ali ⟨tc⟩, ⟨dc⟩ in ⟨dč⟩, ⟨tč⟩, ⟨tš⟩ in ⟨tšč⟩ se izogibamo poudarjanju podaljšanih glasov in zlitniškega izgovora, zato v pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis zapišemo: (1) oba udeležena glasova [ts] oz. [tš], npr. baltski [báltski] in ne [bálcki]; tako tudi dekletce [deklétce], petsto [pétsto], nadškof [nàtškòf], venetščina [venétščina]; (2) podaljšane glasove pa le tedaj, kadar bi želeli opozoriti na pomenske razlike: odčitek [otčítək/oč̄ítək] proti nepodaljšanemu očitek [očítək].

Zveze zadlesničnih zapornikov td, sičnikov sz ali zlitnika c so najpogosteje zapisane s črkovnimi sklopi ⟨ts⟩ in ⟨ds⟩ ali ⟨tc⟩ in ⟨dc⟩. Izgovorimo jih v različnih zlogih tudi vsakega posebej ali tudi zlitniško kot [c]: baltski [báltski], podse [pótse], petsto [pétsto], petstopenjski [pétstopən’ski/pétstopənski]; vratca [vrátca], dekletce [deklétce], odcep [otcèp], odcejalnik [otcejálnik].

Zaradi zlitniškega izgovora je zapis prevzetih pisno podomačenih besed neenoten: zapisujemo jih s ⟨c⟩ (muha cece (< tsetse), cunami (< tsunami) ali kot v izvirniku (futsal [fútsal], aids [ájts]).

Zveze črk za zapornike in sičnike ⟨td⟩, ⟨std⟩ in ⟨stst⟩ se v števniških sklopih in v oblikah, tvorjenih iz njih, izgovarjajo samo nepodaljšano: petdeset [pédeset], petdesetkrat [pédesetkrat]; šestdeset [šézdeset], šestdesetina [šezdesetína]; šeststo [šésto], šeststotič [šéstotič].

Zveze zadlesničnih zapornikov td, šumevcev šž ali zlitnika č, najpogosteje zapisane s črkovnimi sklopi ⟨tč⟩, ⟨tš⟩, ⟨dč⟩, ⟨dš⟩ ter ⟨tšč⟩ in ⟨dšč⟩, izgovarjamo kot [tč], [tš], [tšč] ali kot podaljšani zlitnik [č̄]: nadškof [nàtškòf], pred Šoštanjem [pret šóštanjem]; redčiti [rétčiti], petčlanski [pétčlánski]; gotščina [gótščina], odščipniti [otščípniti].

Namesto sičniških pripornikov sz ali zlitnika c pred šumevci šž ali zlitnikom č, ki se pojavljajo na morfemski meji, izgovarjamo:

  • šumevca [č] in [š], če sta zapisana s črkovnima sklopoma ⟨sč⟩ in ⟨zč⟩, npr. sčasoma [ščásoma], brezčuten [breščútən];
  • dolga pripornika [š] in [ž], če sta zapisana s črkovnima sklopoma ⟨zš⟩ in ⟨zž⟩, npr. izšolati [iš̄ólati], razžagati [raž̄agati].

Posebnost

Glasovna sprememba se pred priponskimi obrazili ček in čič ter ev, kadar sproža palatalizacijo, odraža tudi v zapisu: drevesce [drevésce] – drevešček [drevéščək]; kos [kós] – košček [kóščək]; zvezek [zvézək] – zvežček [zvéščək] in zvežčič [zvéščič]; svizec [svízəc] – svižčev [svíščev‑]; mesec [mésəc] – meščev [méščev‑].

Predlog k pred g in k

Predlog k ima pred besedami, ki se začnejo na g in k, varianto h: h gozdugózdu], h kosilu [hkosílu], h kdo ve komugdó ve kómu]. Pred besedami, ki se začenjajo na druge glasove, pišemo k (k Evropi [keu̯rópi], k vozilu [kvozílu], k Sloveniji [kslovéniji]), ki ga tudi izgovarjamo, razen v primerih, ko prihaja do prilikovanja po zvenečnosti (k zemlji [gzêmlji]).

Posebnost

Pred črkami, ki se izgovarjajo drugače, kot so zapisane (npr. v prevzetih, nečrkovalno branih kraticah Cobiss [kóbis], covid‑19 [kôvid‑devétnajst/devetnájst]), se lahko zapisuje tako k kot h (k/h Cobissu), izgovarja pa se enotno, in sicer [hkóbisu]. Enako velja za prevzete besede, npr. fr. Camus [kamí], daj. k/h Camusu), izgovarja pa se enotno, in sicer [hkamíju].

O predlogu z in njegovi nezveneči varianti s glej poglavja »Zapis nezvočnikov«.

Soglasniški sklopi v prevzetih imenih

V prevzetih imenih se soglasniški sklopi vedejo enako kot v slovenščini, so pa različno zapisani, zato moramo poznati glasovne vrednosti črk.

Nezvočniški sklopi, ki imajo možnost zlitniškega izgovora, so za slovensko govoreče problematični zlasti v izglasju zaradi vpliva na preglaševanje samoglasnika o v e. Tak je črkovni sklop ‑⟨ts⟩, ki ga v zapisu izgovora zapisujemo kot [ts], oblike pa niso preglašene, npr. angl. Barents [bárents] – Barentsovo morje nasproti madž. Lukács [lúkač] – Lukácsev [lúkačev‑].

Odstopanja glede na slovenska pravila se pojavljajo v vzglasnih zvočniško nezvočniški sklopih, ki jih v slovenščini ne poznamo, in sicer zveze zvočnikov n in m ter nezvočnikov, ki jih izgovorimo z vzglasnim polglasnikom, npr. Nkrumah [ənkrúmah], Mbappé [əmbapé].

V prevzetih imenih je zlogotvoren tudi zvočnik l, zato pri izgovoru vzglasni črkovni sklop ⟨vl⟩ izgovorimo s polglasnikom, npr. Vltava [və̀ltava].

Zvočniške sklope v prevzetih imenih izgovarjamo v skladu s slovenskimi pravili, npr. za zvočnikom zobnoustnično Orvieto [orvjéto], Červjakov [červjakôv‑] in za samoglasnikom dvoustnično Geneviève [ženeu̯jêv‑/žənəu̯jêv‑], Sosnowiec [sosnôu̯jec].

Sklop ⟨jr⟩ se pojavlja le v prevzetih imenih tipa Moira [mójra], rod. dv./mn. Moir [mójr].

Posebnost so v preteklosti že podomačene besede in končaji besed, kjer se zapisani i ne izgovarja kot zvočnik, temveč sklop dveh samoglasnikov izgovorimo, kot da bi zapirali zev: Moravia [morávija] ali riviera [rivijêra/rivjêra].

O vplivu izglasja na izbiro končnic in priponskih obrazil glej poglavji »Sklanjatve samostalnikov moškega spola« (Oblikoslovni oris) in »Tvorba svojilnih pridevnikov« (Besedotvorni oris).

O razmerju med črko in glasom v tujih imenih glej preglednice za tuje jezike.

Naglaševanje

Nosilci naglasa so samoglasniki. Poznamo dva načina naglaševanja: jakostno in tonemsko. Obe vrsti naglaševanja sta v knjižnem jeziku enakovredni.

Jakostno naglaševanje

Pri jakostnem naglaševanju so naglašeni samoglasniki daljši od nenaglašenih, tj. izgovarjajo se glasneje, z večjo jakostjo, in z višjo tonsko višino kot nenaglašeni samoglasniki.

Pomen naglasnih znamenj

Na samoglasnikih označujemo jakostno naglašene samoglasnike, njihovo kvantiteto (kratki – dolgi) in kvaliteto (ozki – široki), s tremi naglasnimi znamenji: ostrivcem ⟨´⟩, krativcem ⟨`⟩ in strešico ⟨ˆ⟩.

Ostrivec

Ostrivec ⟨´⟩ označuje dolge samoglasnike, pri samoglasnikih e in o tudi ožino: pas [pás], kis [kís], duh [dúh]; lep [lép], mož [móž‑].

Kadar naglašeni polglasnik ni zapisan z e, je v slovarjih, priročnikih in učbenikih praviloma označen z ostrivcem na r ali s krativcem na polglasniku v oglatem oklepaju: gŕm [gə̀rm/gə̀rəm], vŕsta [və̀rsta].

Strešica

Strešica ⟨ˆ⟩ označuje dolga široka samoglasnika e in o: peta [pêta], gora [gôra].

Poleg strešice poznamo v slovenščini tudi kljukico, tj. ločevalno znamenje na črkah č, š in ž, ki označuje šumevce.

Krativec

Krativec ⟨`⟩ označuje samoglasnike (razen polglasnika), za katere je bil nekdaj v knjižnem jeziku predviden zgolj kratki, danes pa tudi nekratki izgovor: urad [uràd‑], bik [bìk], kup [kùp]; nadnaslov [nàdnaslòv‑], nedoločnik [nèdolóčnik], podoficir [pòdoficír] in Celjan [celján in celjàn].

Na e in o krativec hkrati označuje širino (bes [bès], lov [lòv‑]).

Kot samo kratki samoglasnik je v slovenskem knjižnem jeziku opredeljen tako naglašeni kot nenaglašeni polglasnik: pes [pə̀s], prvi [pə̀rvi].

Nenaglašena e in o

Nenaglašena samoglasnika e in o sta tradicionalno opredeljena kot široka glasova, vendar sta zaradi manjše izdišne moči in krajšega izgovora izgovorjena manj intenzivno od naglašenih širokih (/ɛ/ oz. /ɔ/), zato ju izgovarjamo ožje, tj. kot sredinska [e] in [o]. Izrazito ozko izgovorjena nenaglašena e in o pri zapisu izgovora v oglatem oklepaju označujemo s piko pod črkama e in o: Kosovel [kósovẹl], Maribor [máribọr].

Nenaglašena ozka e in o se pojavljata pri nekaterih izgovorno že povsem prilagojenih prevzetih besedah, še zlasti pa pri črkovalno branih kraticah, npr. Andersen [ándersẹn/ándərsẹn], Washington [vášinktọn]; DNK [déenká in dẹenká], APZ [ápẹzé in apẹzé in ápəzə̀ in apəzə̀].

Pri prevzetih imenih

Ozkost nenaglašenih e in o v prevzetih imenih lahko povezujemo s stranskim naglasom v izvornih jezikih: Ezekiel [ezékijẹl], Izrael [ízraẹl].

Stransko (ali stopično) naglašeni so samoglasniki, ki jih izgovorimo z manjšo jakostjo kot primarno naglašene samoglasnike in z večjo kot nenaglašene samoglasnike.

Tonemsko naglaševanje

Pri tonemskem naglaševanju se naglašeni samoglasniki razlikujejo ne le po kvantiteti (kratki – dolgi) ali kvaliteti (ozki – široki), temveč tudi po tonu, ki je lahko rastoč ali padajoč. Tonemsko naglaševanje se razlikuje od stavčne intonacije in je pri govorcih, ki ga uporabljajo, pomensko razločevalno (pomensko razločevalni ton se imenuje tonem), npr. koder [kọ́dər] (samostalnik) nasproti koder [kọ̑dər] (prislov); jelka, tož. ed. pod jelko [pod jẹ́lko] (Kam?) nasproti or. ed. pod jelko [pod jẹ̑lko] (Kje?).

Če naglašeni samoglasnik nastopa v nezadnjem besednem zlogu, se rastoči tonem uresničuje s tonskim viškom na ponaglasnem zlogu, padajoči pa s tonskim viškom na naglašenem zlogu. Zaradi tega se oba tonema opisuje tudi kot nizki oziroma visoki ton.

Tonemsko naglaševanje v knjižnem jeziku je značilno zlasti za govorce narečij iz gorenjske in dolenjske narečne skupine, za govorce nekaterih narečij severnega dela primorske narečne skupine in dela koroške narečne skupine zlasti na avstrijskem Koroškem.

Pomen naglasnih znamenj

Na samoglasnikih in zvočniku r označujemo tonemsko naglašene samoglasnike s štirimi posebnimi naglasnimi znamenji – akutom ⟨´⟩, cirkumfleksom ⟨ˆ⟩, gravisom ⟨`⟩ in dvojnim gravisom ⟨ ̏ ⟩

  • ⟨´⟩ akut ali ostrivec: nizki, rastoči tonem na dolgem samoglasniku;
  • ⟨ˆ⟩ cirkumfleks ali kupola: visoki, padajoči tonem na dolgem samoglasniku;
  • ⟨`⟩ gravis ali krativec: nizki, rastoči tonem na kratkem samoglasniku;
  • ⟨ ̏ ⟩ dvojni gravis ali dvojni krativec: visoki, padajoči tonem na kratkem samoglasniku.

Kadar se pri neki besedi ali besedni obliki lahko pojavljata oba tonema, ju označujemo z makronom ali črtico ⟨¯⟩ nad naglašenim samoglasnikom (npr. skuter [skūter]; brat, rod. mn. bratov [brātov-]; bogat, ž. sp. bogata [bogāta]).

Tonem na polglasniku v glasovnem sklopu [ər], zapisanem s črko ⟨r⟩, označujemo bodisi z ločevalnim znakom za dolžino na ⟨r⟩ (npr. prst [pȓst], rod. prsta [pŕsta]) ali z ločevalnim znakom za kračino na polglasniku (npr. prst [pə̏rst], rod. prsta [pə̀rsta]).

Kratki rastoči ton je z redkimi izjemami značilen le za naglašeni polglasnik v nezadnjem besednem zlogu (npr. megla [mə̀gla], steber [stə̀bər]), za ostale kratke naglašene samoglasnike pa je praviloma značilen padajoči ton (npr. brat [brȁt], megla [məglȁ], bogat [bogȁt]).

V slovarjih knjižnega jezika, ki prinašajo podatek o tonemskem naglasu, so tonemi označeni s posebnimi znamenji, v starejših slovarjih praviloma v okroglih oklepajih v t. i. tonemskem gnezdu. Ker ostrivec v tradicionalni slovenski fonološki transkripciji označuje rastoči ton, se pri zapisu tonemskega naglasa za označevanje ožine naglašenih /e/ in /o/ uporablja pika pod naglašenim samoglasnikom: ⟨ẹ́⟩, ⟨ọ́⟩, ⟨ẹ̑⟩, ⟨ọ̑⟩.

Tonema se pri pregibanju v odvisnosti od pregibnostnega vzorca predvidljivo premenjujeta. Za knjižno slovenščino sta značilni zlasti sprememba (kratkega) padajočega tonema v (dolgi) rastoči tonem, kadar kratki samoglasnik ob pregibanju preide v nezadnji besedni zlog (npr. brat [brȁt], rod. brata [bráta]), in sprememba rastočega tonema v padajoči tonem v nekaterih besednih oblikah (npr. lipa [lípa], or. z lipo [zlȋpo], rod. mn. lip [lȋp]).

Naglasno mesto

V slovenščini nimamo preprostega pravila o naglasnem mestu, saj je naglas lahko pri posameznih besedah na različnih zlogih (prvem, drugem, tretjem, predzadnjem ali zadnjem).

Pri naglaševanju slovenskih knjižnih besed se ravnamo po normativnih slovarjih ali slovnicah.

Naglas je v slovenščini pomemben za razlikovanje pomena sicer enako pisanih besed. Pri nekaterih besedah sprememba naglasnega mesta spremeni tudi pomen besede: oči [ôči] ‘ljubkovalno poimenovanje za očeta’ – oči [očí] |organ|; vedenje [védenje] ‘znanje’ – vedenje [vedênje] ‘obnašanje’; lahko [láhko] (pridevnik) – lahko [lahkó] (prislov).

V besedilih naglasnih znamenj praviloma ne zapisujemo. Zapišemo jih izjemoma, kadar bi lahko prišlo do dvoumnosti ob sočasni rabi enakopisnih besed (célo celó; táko takó; védenje vedênje) ali kadar želimo opozoriti na naglasno mesto, npr. pri priimkih (Stelè) ali pri besedah, kjer je črko e mogoče prebrati kot e ali kot polglasnik, npr. vèkanje nasproti vekanje.

Slovenska osebna imena in priimke naglašujemo tudi po regionalni ali rodbinski navadi, ki jo ohranjamo tudi v knjižnem jeziku: Aleš [alèš/áleš], Jernej [jêrnej/jernêj], Tamara [támara/tamára]; Kovačič [kôvačič/kováčič], Novak [novák/nôvak], Peterka [péterka/petêrka], Ramšak [rámšak/ramšák].

Krajevna imena naglašujemo glede na izvor lastnega imena, torej se tudi v knjižnem jeziku ohranja lokalni naglas: Radenci [rádenci] (ob Muri) – [radénci] (ob Kolpi); Preserje [presêrje] (pri Domžalah) – [préserje] (pod Krimom); Šmihel [šmíheu̯] (pod Nanosom) – [šmihéu̯] (nad Mozirjem); Murska Sobota [múrska sóbota], Gančani [gánčani].

Naglasno mesto pri prevzemanju imen

Pri prevzetih imenih načeloma upoštevamo naglasno mesto iz izvornega jezika: polj. Varšava [varšáva], bolg. Kozloduj [kozlodúj], lit. Panevėžys [panevežís]. Na pisno nepodomačenih imenih ohranjamo tako ločevalna znamenja, ki ne označujejo mesta naglasa in kakovosti samoglasnika, npr. à la carte [a la kárt], madž. Esterházy [ésterhazi], polj. Chorzów [hóžou̯], kot tudi tista, ki ga označujejo in so hkrati obvezna sestavina črke, npr. šp. Márquez [markes], it. Niccolò [nikoló].

Pri prevzemanju naglasno mesto pri končniško naglašenih imenih na a umaknemo na osnovo, če se zahteva sklanjanje po ženski sklanjatvi (žensko ime, npr. lit. Jurgita [jurgíta]) ali če se je táko pregibanje ustalilo (npr. nekatera mesta ali pokrajine v podomačenem zapisu, npr. šp. Bogota [bógota] (šp. Bogotá), šp. Panama [pánama] (šp. Panamá), v nepodomačenem zapisu tudi z ohranjanjem ločevalnega znamenja in spremembo naglasnega mesta, npr. šp. Amapá [amápa].

Posebnost

Redka imena so se ustalila v obeh spolih z različnimi naglasnimi možnostmi, npr. Chichén‑Itzá [čičén‑íca] ž, rod. Chichén‑Itze nasproti Chichén‑Itzá [čičén‑icá] m, rod. Chichén‑Itzája.

O načelih prevzemanja naglasa v poglavju »Prevzete besede in besedne zveze« (člen 62), podrobneje pa v preglednicah za posamezne jezike.

O prilagoditvah izreke glej poglavje »Zamenjave tujih glasov« (Prevzete besede in besedne zveze).

Variantnost naglaševanja

V sodobni knjižni slovenščini je zaradi fonetično‑fonološke raznolikosti v slovenskih govorih tudi v knjižnem jeziku izpričana naglasna variantnost (dvanajst [dvánajst/dvanájst], gornik [górnik/gorník], nuditi [núditi/nudíti], raztrositi [rastrósiti/rastrosíti]); enako velja za novejše prevzete besede (aneks [anéks/áneks], klošar [klóšar/klošár], televizija [televizíja/televízija]).

Posebnosti

  1. V večbesednih zvezah, predvsem imenskih in frazeoloških enotah, se kljub več naglasnim možnostim pogosto uresničuje le ena: glas [glás], rod. glasu [glasú] tudi glasa [glása] (izvod Kmečkega glasa; ni dal glasu od sebe); most [móst], rod. mostu [mostú] in mosta [mósta] (iz Zidanega Mosta).
  2. Naglas se v stalnih besednih zvezah lahko odmakne od pričakovanega in se kot tak ustali: primer [primér], rod. primera [priméra], v zvezi na primer [na prímer]; prid. veliki [véliki], ž velika [vélika], v zvezah veliki petek [véliki pétek], velika sobota [vélika sobóta], toda velika noč [velíka nóč].

Naglasni tipi

Naglasno mesto v slovenskem knjižnem jeziku se pri nekaterih besedah med pregibanjem tudi premika. Ob tem se lahko premenjujeta tudi kakovost in kolikost samoglasnika:

  • medved [mêdved‑], rod. ed. medveda [medvéda];
  • meso [mesó], rod. ed. mesa [mesá], or. ed. z mesom [z mêsom];
  • voditi [vodíti], 1. os. ed. vodim [vódim], 2. os. ed. vodiš [vódiš], 3. os. ed. vodi [vódi] …, vel. ed. vodi [vôdi], m. del. na l v ed. vodil [vôdiu̯], ž. del. na l v ed. vodila [vodíla] ...

Naglasni tipi se delijo glede na (ne)premikanje naglasa na osnovi oz. končnici na:

  • nepremični na osnovi,
  • premični na osnovi,
  • mešani naglasni tip in
  • končniški naglasni tip.

Nepremični naglasni tip ohranja naglas na istem zlogu osnove: delati [délati], 1. os. ed. delam [délam], m. del. na l v ed. delal [délau̯]; mesto [mésto], rod. ed. mesta [mésta], daj. ed. mestu [méstu] …

Naglas pri premičnem naglasnem tipu se premika po zlogih osnove, ob čemer se pogosto spreminja tudi kakovost samoglasnika: prositi [prosíti], 1. os. ed. prosim [prósim]; človek [člôvek], rod. ed. človeka [človéka]; prostor [prôstor], rod. ed. prostora [prostóra].

Naglas pri mešanem naglasnem tipu se premika z osnove na končnico in obratno: stran [strán], rod. ed. strani [straní], or. ed. s stranjo [stranjó]; srce [sərcé], rod. ed. srca [sərcá], im. mn. srca [sə̀rca]; sneg [snék], rod. ed. snega [snegá].

Pri končniškem naglasnem tipu se kratki naglašeni samoglasniki načeloma pojavljajo v edinem ali zadnjem zlogu: pes [pə̀s], rod. ed. psa [psà]; sla [slà], rod. ed. sle [slè]. Izjema glede trajanja je končniško naglašena beseda gospa [gospá].

Posebnost

Končniški naglas se pri nekaterih besedah s polglasnikom v osnovi umika, zato se pojavljajo dvojne paradigme: bezeg [bə̀zək], rod. ed. [bə̀zga] in bezeg [bəzə̀k], rod. ed. [bəzgà]; megla [mə̀gla], rod. ed. [mə̀gle] in megla [məglà], rod. ed. [məglè]. V knjižnem jeziku danes srečujemo tudi izreko dolgega širokega e namesto polglasnika, naglas pa je nepremičen na osnovi, npr. bezeg [bêzək], rod. [bêzga], megla [mêgla], rod. [mêgle]. Taka izreka je bila nekdaj zgolj pogovorna, danes pa prodira tudi v knjižni jezik.

Pri nekaterih samostalnikih se naglas na končnici danes občuti kot stilno zaznamovan: gora [gôra], rod. gore [gôre], stil. gore [goré]; sin [sín], rod. sina [sína], stil. sinu [sinú]. Enako velja za kratke glagolske oblike na o in e: peči [pêči], 3. os. mn. pečejo [pêčejo], stil. peko [pekó]; nesti [nêsti], 3. os. mn. nesejo [nêsejo], stil. neso [nesó].

Naglasno mesto pri prevzetih imenih

Pri pregibanju ohranjamo naglasno mesto osnovne oblike iz izvornega jezika in ne prevzemamo morebitnih premikov naglasa; tako npr. polj. Tarnów [tárnou̯] v slovenščini pri pregibanju ohranja naglasno mesto v imenovalniku (rod. Tarnówa [tárnova]), v poljščini pa se zaradi stalnega naglasnega mesta pri dodajanju končnic naglasno mesto spreminja (polj. Tarnów [tárnuf], rod. Tarnówa [tarnôva]).

Če je zemljepisno ime glasovno ali pisno podomačeno, ga naglasimo (in izgovorimo) tudi drugače kot v izvirniku, npr. Bogota [bógota], Moskva [móskva].

Posebnost so imena iz staroklasičnih jezikov, pri katerih je ob razširjenem pregibanju (rod. Ciceron [cíceron], rod. Cicerona [cícerona]) mogoče tudi izvorno sklanjanje s premičnim naglasom, a ta navadno sovpada s citatno rabo imenovalniške oblike (Cicero [cícero], rod. Cicerona [ciceróna]).

Naglašenost in nenaglašenost besed

Besede v slovenskem knjižnem jeziku glede na naglas delimo na naglašene in nenaglašene.

Naglašene besede imajo večinoma en naglas (enonaglasnice) in so eno‑ ali večzložne: most [móst], drevo [drevó], delavec [délavəc], zemlja [zêmlja].

Več naglasov imajo lahko sestavljene in zložene besede, npr. nadškof [nàdškòf], podpovprečen [pòtpou̯préčən], podžupanski [pòdžupánski]; četrtfinale [čétərtfinále], desnoročni [désnorôčni], dnevnovarstveni [dnéu̯novárstveni], literarnozgodovinski [literárnozgodovínski], osemtisočak [ósəmtisočák], Tromejnik [trómejník], Tromostovje [trómostôu̯je], živinozdravnik [živínozdrau̯ník].

Posebnost

Pri zloženkah na naglas vpliva tudi zavedanje o pomenski samostojnosti sestavine: enonaglasno izgovarjamo besede, ki jih ne občutimo več kot tvorjenke, npr. centimeter [centimétər], kilogram [kilográm], kilovat [kilovát] nasproti centigram [céntigrám], kilovolt [kílovólt], kiloamper [kíloampêr].

Večnaglasnice so v slovenskem jeziku tudi črkovalno brane kratice, ki so lahko zgolj končniško naglašene (BDP [bə̀dəpə̀ in bədəpə̀ in bédẹpé in bẹdẹpé], EKG [ékagé in ẹkagé]).

Nenaglašene besede (breznaglasnice ali naslonke) so načeloma vsi pravi predlogi (nad, pod, ob, na, pri), del veznikov (in, ter, pa, ker), kratke oblike povratnega osebnega zaimka (sepaziti se [pazíti se], siumiti si [umíti si]), nikalnica ne ob glagolu (ne morem [ne mórem]), glagolska morfema se in si (bati se [báti se], pogovarjati se [pogovárjati se], drzniti si [də̀rzniti si]) in nekateri členki (pa). Od položaja v povedi ali besedni zvezi je odvisna naglašenost oblik pomožnega (nepolnopomenskega) glagola biti (sem, sva, sta, smo, ste; bi).

Posebnosti

  1. Nepravi predlogi (mimo [mímo], okoli [okóli], kljub [kljúp]) in nekateri (večinoma večzložni) vezniki (toda [tóda], vendar [vèndar], bodisi [bódisi], sicer [sicèr/sícer]) so vedno naglašeni.
  2. Predlogi in tudi druge naslonke se izgovarjajo skupaj z naglašeno besedo, pri čemer je izgovor odvisen tudi od glasovne bližine: s Petrom [spétrom], z okna [zôkna], v mestu [u̯méstu], k mizi [kmízi], h gozdugózdu], k delu [gdélu]; se je zgodilo [se je zgodílo]. Tako združeni podvojeni soglasniki se izgovorijo podaljšano, npr. s Slovenijo [s̄lovénijo].
  3. Nenaglašeni so tudi pridevniki v nekaterih stalnih besednih zvezah, ki izražajo pozdrave in voščila (dober dan [dobər dán], dober tek [dobər ték], lahko noč [lahko nóč]), in redki preoblikovani pridevniki v zemljepisnih imenih (Šent Jurij [šent/šənt júrij]).

O podaljšanem izgovoru podvojenih soglasnikov glej poglavje »Posebni nezvočniški sklopi«.

Naglas in poudarek

V slovenščini razlikujemo med naglasom in poudarkom. Naglas je značilnost besed, ki jo imajo te že same po sebi, informacijo o njem prinašajo slovarji (nad: nadangel [nàdángel]; pod: podbradek [pòdbrádək], podpolkovnica [pòtpolkôu̯nica]), medtem ko je poudarek besedilno dodana značilnost besed, tudi breznaglasnic, ki so v povedi pomensko izpostavljene.

Naglašenost in nenaglašenost pri prevzetih imenih

V večbesednih imenih so nenaglašeni nepregibni deli imen in predimki: it. Corriere della Sera [korjêre dela sêra], arab. al Haitam [al hájtam], nem. van Beethoven [van betôvən].

Če pri prevzetih (vsaj) trizložnih imenih zaznavamo tvorjenost, jih izgovarjamo kot večnaglasnice (dan. Christiansborg [krístjanzbór], fin. Lappeenranta [lápenránta]), še zlasti, če imajo v izvornih jezikih poleg glavnega stranski naglas (slš. Kratochvilová [krátohvílova]).

Pridevniške sestavine lastnih imen s pomenom ‘sveti’ prevzemamo kot naglašene, četudi jih v izvornih jezikih ne izgovarjajo naglašeno: rus. Sankt Peterburg [sánkt pétərburg‑], fr. Saint‑Tropez [sên-tropé], it. San Marino [sán maríno]. Tvorjenke iz njih (pridevniki in prebivalska imena) so zapisane v slovarju.

Glej poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.

O posebnostih prevzemanja naglasa in glasovja iz tujih jezikov glej poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.