Glede besed in besednih zvez noben jezik ni samozadosten. Tudi slovenščina iz drugih jezikov prevzema tako občna poimenovanja kot lastna imena. Take besede in besedne zveze imenujemo prevzete, npr. avtomobil, banka, disk, kultura, vinjeta; pro bono, au pair, lingua franca – Darwin, Kuba, Lyon, New York, Steward, Stockholm, Tolstoj, Ženeva. Zavedanje prevzetosti je različno: odvisno je od jezika, iz katerega smo izraz prevzeli, in od časa, ki je pretekel od prevzema.

Ne prevzemamo le besed in besednih zvez, temveč tudi dele besed, npr. predpone (anti.., de.., pro.., trans..). Iz prevzetih besed ali njihovih delov in domačih obrazil tvorimo v slovenskem knjižnem jeziku tudi nadaljnja nova poimenovanja: anonimizirati, nietzschejanec/ničejanec, orwellovstvo; proaktiven ipd.

Besede pisno domačimo v skladu z njihovo govorno uresničitvijo v slovenskem knjižnem jeziku. Z vidika pisne podomačenosti ločimo

a) nepodomačene zapise: adagio, brexit, new age; John, Molière, San Diego, Shakespeare, Tübingen;

b) podomačene zapise: pica, pirsing, suši; Ezop, Kleopatra, Provansa, Singapur, Teksas, Varšava.

Tako pisno nepodomačene kot pisno podomačene besede in besedne zveze v izgovoru in oblikah ter besedotvorju in skladenjski rabi prilagajamo slovenščini, to pomeni, da jih uporabljamo v besedilih po zakonitostih slovenskega knjižnega jezika.

Pri prevzemanju iz jezikov z nelatiničnimi pisavami občna poimenovanja zapisujemo pisno podomačeno, enako velja za lastna imena iz ciriličnih pisav. Pri lastnih imenih iz drugih pisav pa sledimo mednarodnim načinom prečrkovanja, če obstajajo.

Za nova občna poimenovanja in za nekatere skupine lastnih imen, katerih sestavina je občno poimenovanje, je najbolj zaželeno, da jih prevedemo ali da tvorimo novo poimenovanje, npr. delavnica (angl. workshop), krpanka (angl. patchwork), računalnik (angl. computer); deskanje na snegu (angl. snowboarding); Brandenburška vrata (nem. Brandenburger Tor).

Največ občnoimenskih poimenovanj je pisno podomačenih. Pogosto se njihove prevzetosti ne zavedamo več: alergija, estetika, funt šterling, šampon.

Kadar občna poimenovanja prečrkujemo iz nelatiničnih pisav (kazačok), tudi tistih, za katere so sprejete uradne mednarodne različice latiničnih zapisov, jih praviloma pišemo le podomačeno (cunami, feng šuj, suši).

Pri nekaterih izrazih se proces pisne podomačitve ne izpelje in beseda ali besedna zveza ohrani izvirni zapis, posloveni se le v izgovoru in oblikah ter besedotvorno in skladenjsko: outlet [áu̯tlet], rod. ed. outleta [áu̯tleta]; copywriter [kôpirájter], rod. ed. copywriterja [kôpirájterja], svoj. prid. copywriterjev [kôpirájterjev‑]; new age [njú êjdž‑], rod. ed. new agea [njú êjdža], prid. newageevski/newageovski [njúêjdžeu̯ski].

Podomačevanje tujih lastnih imen je odvisno od izvorne pisave (latinična ali nelatinična pisava ali nelatinična z uradno mednarodno različico v latinični pisavi), časa prevzema in razširjenosti imena v slovenščini. Prevzeta lastna imena obravnavamo različno glede na stopnjo podomačitve oziroma prevajanja (pisno nepodomačena, pisno podomačena, prevedena, slovenska namesto neslovenskih) in v okviru tega glede na vrsto lastnega imena (imena bitij ter zemljepisna ali stvarna imena). Predvsem pri zemljepisnih imenih na podomačevanje vpliva tudi eno- oziroma večbesednost imena.

Največ prevzetih lastnih imen je pisno nepodomačenih: ohranjajo izvirni zapis, slovenimo pa jih v izgovoru in oblikah ter besedotvorju in skladenjski rabi: Bush [búš], rod. ed. Busha [búša], svoj. prid. Bushev [búšev‑]; Vichy [viší], rod. ed. Vichyja [višíja], vrst. prid. vichyjski [višíjski]; New York [njú jórk], rod. ed. New Yorka [njú jórka], vrst. prid. newyorški [njujórški].

Pisno podomačena lastna imena so zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora tudi v zapisu popolnoma poslovenjena imena. Domačimo jih glede na izgovor, torej poiščemo njihove glasovno ustrezne zapise v slovenščini: Klio (lat. Clio), Plavt (lat. Plautus), Pariz (franc. Paris), Sorbona (franc. la Sorbonne).

Prevajamo vzdevke (Rdečebradec) in stalne pridevke v imenih zgodovinskih oseb (Magnus Zakonodajalec, Pipin Mali) ter domišljijska imena (Špicparkeljc). V večbesednih imenih, zlasti zemljepisnih in stvarnih, prevajamo občnoimenske sestavine, lastnoimenske pa zgolj prilagodimo slovenščini (Novi južni Wales, Skalno gorovje; Evropska komisija, Lizbonska pogodba).

Namesto neslovenskih imen uporabljamo njihove slovenske ustreznice pri zgodovinskih imenih nekaterih vladarjev in papežev (Jožef II., Frančišek), nekaterih uveljavljenih starejših imenih za zemljepisne danosti (Carigrad, Dunaj) in imenih z dvojezičnih območij zunaj Republike Slovenije (Doberdob, Monošter, Pliberk).

Pisno podobo prevzetih osebnih lastnih imen načeloma ohranjamo nepodomačeno, jih pa podomačujemo izgovorno, oblikoslovno in skladenjsko: Sandro Botticelli, Charlie Chaplin, J. M. Coetzee, Bob Dylan, Selma Lagerlöf.

Podomačujemo osebna imena različnih skupin:

1. religijska ter svetopisemska in (nekatera) mitološka imena: Alah, Freja, Junona, Višnu; Leviatan, Mojzes, Ruta, Sara;
2. imena iz starogrško‑rimskega sveta ali imena, prevzeta prek latinščine in stare grščine: Aristotel, Cezar, Ezop, Evripid, Plavt; Darej, Elija, Jugurta, Kolumb, Kristus;
3. imena nekaterih vladarskih in plemiških rodbin ter njihovih pripadnikov: Andeški, Burboni, Habsburžani, Jagelonci, Babenberžani.

V podomačeni obliki uporabljamo prebivalska imena, in sicer

1. imena pripadnikov narodov, delov narodov ali narodnosti, ljudstev in staroselcev: Apač – Apačinja, Hutujec – Hutujka, Kmer – Kmerka, Očipvejec – Očipvejka, Tuareg – Tuareginja;
2. imena prebivalcev držav ter imena prebivalcev tistih pokrajin in naselij, ki jih pišemo podomačeno: Francoz – Francozinja; Bask – Baskinja, Tirolec – Tirolka, Rimljan – Rimljanka, Varšavčan – Varšavčanka.

Večina zgodovinskih vladarskih imen (pogosto pa tudi imen bolj znanih pripadnikov članov vladarskih rodbin) je pisno podomačena ali pa je namesto izvirnega uporabljeno slovensko ime: Artur (angl. Arthur), Elizabeta (angl. Elisabeth), Franc Jožef I. (nem. Franz Joseph I.), Jožef II. (nem. Joseph II.), Jurij VI. (angl. George VI), Karel Gustav (šved. Carl Gustaf), Ludvik (fr. Louis; nem. Ludwig), Viljem (nem. Wilhelm); Franc Ferdinand (nem. Franz Ferdinand), Evgen (it. Eugenio).

V sodobnosti tudi pri bolj znanih nosilcih vladarskih nazivov imen ne podomačujemo, še zlasti če imena nimajo slovenske različice (Manuel, Harry) ali pa ta v slovenščini ni uveljavljena (Beatrix/Beatrika, Leticija/Letizia). Ustaljenih nepodomačenih imen ne spreminjamo (Pedro, Juan Carlos).

Imena papežev in svetnikov podomačujemo ali uporabimo slovensko različico imena: Frančišek (lat. Franciscus), Janez Pavel II. (lat. Ioannes Paulus secundus), Pij (lat. Pius); Kvirijak (lat. Quiriacus); Avguštin (lat. Augustinus), Atanazij (gr. Athanásios), Malahija (lat. Malachias), Hema/Ema Krška, Uršula.

Prevajamo tri skupine imen bitij, in sicer

1. domišljijska imena v prevodih umetniških oziroma literarnih del: Janko in Metka (nem. Hänsel und Gretel), Mali princ (franc. Le Petit Prince), Pika Nogavička (šved. Pippi Långstrump), Rdeča kapica (nem. Rotkäppchen), Špicparkeljc (nem. Rumpelstilzchen);
2. stalne pridevke v večbesednih imenih zgodovinskih oseb: Ivan Brez dežele (angl. John Lackland), Karel Veliki (lat. Carolus Magnus), Pipin Mali (franc. Pépin le Bref), Rihard I. Levjesrčni (angl. Richard Lion‑hearted / the Lionheart);
3. nekatere vzdevke: Rdečebradec (it. Barbarossa); Sončni kralj (franc. le Roi‑Soleil, vzdevek Ludvika XIV.).

   O kategorijah psevdonimov, vzdevkov in umetniških imen glej poglavje »Imena bitij« (Velika in mala začetnica).

Krajevna imena večinoma ohranjajo izvirno pisno podobo, ne glede na to, ali so eno‑ ali večbesedna (Köln, Stockholm; Los Angeles, Santa Cruz), in ne glede na to, ali sestojijo iz občnih poimenovanj in predlogov ali veznikov, ki bi jih lahko prevajali (Mariánské Lázně, New York, Rio de Janeiro).

V podomačeni obliki uporabljamo imena bolj znanih mest, ki smo jih zaradi kulturne ali zgodovinske povezanosti ali drugih razlogov v preteklosti že poslovenili: Bruselj, Firence, Jeruzalem, Krakov, Lizbona, Lozana, Luksemburg, Pariz, Praga, Varšava, Ženeva.

Med pisno podomačena krajevna imena spadajo tudi tista, ki se v slovenščini izgovarjajo tako, kakor se pišejo, izgovor v izvirnem jeziku pa je lahko drugačen: London [lóndon], angl. [lándən]; Madrid [madríd‑], špan. [madrí]; Moskva [móskva], rus. [maskvá].

Nekatere bolj znane ali bližnje kraje poimenujemo z uveljavljenimi slovenskimi imeni, ki so se izoblikovala skozi zgodovino, npr. Benetke, Carigrad, Dunaj, Pulj, Reka, Rim, Solun, Videm.

Slovenska zemljepisna imena na dvo‑ ali večjezičnih področjih zunaj meja Republike Slovenije uporabljamo v slovenskih besedilih samostojno: Beljak, Celovec, Čeber, Čedad, Gornji Senik, Kotmara vas, Oglej, Sovodenj, Tablja, Žabnice.

V posebnih položajih ali ob tujih imenih uporabljamo slovenska imena ob tujih s poševnico: Beljak/Villach, Celovec/Klagenfurt, Čeber/Čabar, Čedad / Cividale del Friuli, Gornji Senik / Felsőszölnök, Kotmara vas / Köttmannsdorf, Lendava/Lendva, Oglej/Aquilea, Sovodenj/Gmünd, Tablja/Pontebba, Žabnice/Camporosso.

Praviloma vsa zemljepisna nekrajevna imena podomačujemo, a je raba podomačenih oblik pri nekaterih imenih obvezna (npr. države, celine, oceani), pri manj znanih pa zgolj priporočljiva.

V večbesednih nekrajevnih imenih prevajamo občna poimenovanja (npr. angl. street > ulica, rus. doroga > cesta, it. lago > jezero, nem. am > ob), tvorjenke iz lastnih imen pa, npr. pred obrazilom ‑ski, prilagajamo slovenščini, npr. bolonjski (< Bologna) ali Pustriška dolina (nem. Pustertal). Nekatera imena so v celoti prevedena, če je ime sestavljeno iz dveh ali več občnoimenskih sestavin: Rt dobrega upanja (afrikan. Kaap die Goeie Hoop), Obala popra (fr. Côte du Poivre), Veliki koralni greben (angl. Great Barrier Reef).

Skupine nekrajevnih imen, ki jih podomačujemo, so

1. imena držav, zvez držav in njihovih enot (tj. zveznih držav, pokrajin, dežel) ter regij: Avstrija, Bangladeš, Japonska, Južna Koreja, Nova Zelandija, Poljska, Švica; Združene države Amerike; Aljaska, Kalifornija, Ontario, Teksas; Aragonija, Atika, Katalonija, Nova Anglija, Provansa, Turingija, Tesalija; Bližnji vzhod, Donski bazen;
2. imena gozdov, step, puščav, nižavij, gorovij, gora, vzpetin: Dunajski gozd, Katinski gozd; Masajska stepa; Negevska puščava, Sahara; Panonska nižina, Priatlantsko nižavje; Ardeni, Himalaja, Kangčendzenga, Kilimandžaro, Kordiljere, Skalno gorovje, Pireneji, Vogezi; Golanska planota, Škotsko višavje; Prelomnica svetega Andreja;
3. imena oceanov, morij, večjih rek in jezer, slapov, močvirij, zalivov, prelivov, prekopov, morskih tokov: Atlantski ocean, Indijski ocean, Tihi ocean; Baltsko morje, Beringovo morje, Severno morje; Adiža, Bramaputra, Loara, Misisipi, Mozela, Pad, Ren, Sena, Temza, Visla; Inari, Ladoško jezero, Plitviška jezera, Tanganjika, Ženevsko jezero; Bengalski zaliv; Mesinska ožina, Otrantska vrata, Sueški prekop; Zalivski tok;
4. imena celin, otokov, otočij, polotokov, rtov, obal, ožin, podvodnih reliefnih oblik: Afrika, Evrazija, Južna Amerika; Kreta; Baleari, Veliki Antili; Korejski polotok; Rt dobrega upanja, Severni rt; Azurna obala; Panamska zemeljska ožina; Marijanski jarek, Srednjeatlantski hrbet;
5. imena nebesnih teles, pojavov na bližnjih planetih; imena ozvezdij, galaksij in zvezd: Amalteja, Luna, Zemlja; Halleyjev komet, Mačje oko, Pandorin grozd; Mali voz, Zidni kvadrant; Andromedina galaksija, Rimska cesta, Sončnica; Alfa Kentavra, Betelgeza, Eta Gredlja, Sirij, Proksima Kentavra.

Od ustaljenosti v rabi in možnosti nedvoumne identifikacije prevedenega imena je odvisno prevzemanje

1. imen ulic, cest, avenij, trgov, mestnih parkov: Bulvar sv. Mihaela (franc. Boulevard Saint‑Michel), 42. ulica (angl. 42^nd Street), Kaluška cesta (rus. Kalužskaja doroga), Peta avenija (angl. Fifth Avenue), Ulica Huga Wolfa (nem. Hugo Wolf‑Straße), Verdijevo sprehajališče (it. Corso Giuseppe Verdi); Elizejske poljane (franc. Champs‑Élysées, L'avenue des Champs‑Élysées), Luksemburški park (franc. Parc de Luxembourg), Nabrežje 13. novembra (mak. Kej 13 noemvri), Rdeči trg (rus. Krasnaja ploščad’), Trafalgarski trg (angl. Trafalgar Square);
2. imen poslopij in drugih samostojnih objektov: Bela hiša (angl. White House), Eifflov stolp (franc. la tour Eiffel), Hudičev most (nem. Teufelsbrücke), Londonsko oko (angl. London Eye), Most vzdihljajev (it. Ponte dei Sospiri), Øresundski most (Øresundsbron), Slavolok zmage (franc. l’arc de Triomphe (de l’Étoile)), Sv. Lovrenc zunaj obzidja (it. San Lorenzo fuori le mura), Zimski dvorec (rus. Zimnij dvorec).

   Če je podomačevanje oteženo, ker je sodobna raba imena oddaljena od prvotnega pomena sestavin ali bi bila slovenščini ustrezna tvorjenka nenavadna, si pri vključevanju v besedilo pomagamo z vrstnim določilom pred imenom, npr. trg Covent Garden, dvorana Concertgebouw.

V izvirni obliki ohranjamo naslednje skupine stvarnih lastnih imen

1. imena časopisov in revij: Der Standard, Elle, Le Monde, National Geographic, Nature, Newsweek, Rijeć, Science, Slovo a slovesnost, Spiegel, Wall Street Journal;
2. imena tiskovnih agencij in medijskih hiš: Al Jazeera, Reuters;
3. imena posameznih vozil, npr. ladij, zračnih plovil, vlakov, vesoljskih plovil: Admiral Kuznecov, Prince of Venice; Cityliner, Red Eye; Citadella, EuroCity; Atlantis, Discovery, Sputnik;
4. imena računalniških programov, operacijskih sistemov in aplikacij, spletnih strani, omrežij in storitev: Adobe InDesign, Android, Arnes, Booking, Chrome, Facebook, Google, Libre Office, Linux, Microsoft Windows, The Pirate Bay, Yahoo;
5. imena podjetij in industrijskih izdelkov ter zaščitenih blagovnih in storitvenih znamk: Adidas, Aspirin, Coca‑Cola, Teflon;
6. imena športnih klubov: Chicago Bulls, Los Angeles Kings, Manchester United;
7. imena borznih indeksov: Dow Jones, Nasdaq, Nikkei;
8. znanstvena latinska in polatinjena imena živali in rastlin: Parus major (velika sinica), Scopolia carniolica (kranjska bunika).

Prevajamo različne skupine stvarnih imen, in sicer imena besedil, naslove oziroma imena knjig, filmov, predstav, bolj znanih skladb, slik, kipov, spomenikov, arhitekturnih in drugih umetniških stvaritev ter imena zakonov, listin, pogodb, uredb, pri čemer tvorjenke iz lastnih imen v večbesednih imenih prilagajamo slovenščini:

– Avignonske gospodične (franc. Les Demoiselles d’Avignon), Božanska komedija (it. La Divina commedia), Boter (angl. The Godfather), Čarobna piščal (nem. Die Zauberflöte), Madžarska rapsodija (nem. Ungarische Rhapsodie), Mislec (franc. Le Penseur), Sen kresne noči (angl. A Midsummer Night’s Dream);

– Ameriška deklaracija o neodvisnosti (angl. United States Declaration of Independence), Avstrijska državna pogodba (nem. Österreichischer Staatsvertrag), Kjotski protokol (angl. Kyoto Protocol), Lizbonska pogodba (angl. Treaty of Lisbon).

Pogosto prevajamo tudi

1. imena družbenih in političnih organizacij, ustanov, njihovih enot in združenj: Dunajski filharmoniki (nem. Wiener Philharmoniker), Evropska investicijska banka (angl. European Investment Bank), Evropska liberalnodemokratska in reformistična stranka (angl. European Liberal Democrat and Reform Party), Evropsko računsko sodišče (angl. European Court of Auditors), Karlova univerza (češ. Univerzita Karlova), Natove sile za hitro posredovanje (angl. NATO Response Force), Nobelova ustanova (angl. Nobel Foundation), Mednarodna organizacija za standardizacijo (angl. International Organization for Standardization), Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund), Rdeči križ (angl. Red Cross), Svet Evropske unije (angl. Council of the European Union), Univerza Stanford (angl. Stanford University);
2. imena verskih skupnosti: Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (angl. The Church of Jesus Christ of Latter‑day Saints), Jehovove priče (angl. Jehova’s Witnesses), Judovska skupnost Avstralije (angl. Australian Jewish Community), Katoliška cerkev (lat. Ecclesia Catholica);
3. imena kulturnih, športnih in drugih prireditev ter tekmovanj: Davisov pokal (angl. Davis Cup), Frankfurtski knjižni sejem (nem. Frankfurter Buchmesse), Liga prvakov (angl. UEFA Champions League), Mednarodni botanični kongres (angl. International Botanical Congress), Newyorški maraton (angl. New York City Marathon), Tekmovanje za pesem Evrovizije (angl. Eurovision Song Contest).

Pri imenih, prepisanih iz nelatiničnih pisav, se ravnamo po sprejetih pravilih mednarodnih latiničnih prečrkovanj, npr. kitajska imena pišemo po pinjinu (Liu Xiaobo [ljú šjáu̯bó]), japonska po Hepburnovem sistemu (Ishiguro [išigúro]), korejska po sistemu Revised Romanization (RR) iz leta 2015 (Gwangju [gu̯ángdžú] in [gvángdžú]). Če takih priporočil ni, imena prečrkujemo s črkovnimi ustrezniki, ki so najbližji glasovom.

Urejevalniki besedil ponujajo črke z ločevalnimi ali diakritičnimi znamenji, npr. ⟨å⟩, ⟨ą⟩, ⟨ü⟩, ⟨ö⟩, ⟨ø⟩, ⟨ç⟩, ⟨ł⟩, ⟨ś⟩, in posebne črke, npr. ⟨ß⟩, ter združeni črki oziroma ligaturi ⟨œ⟩, ⟨æ⟩. Pri pisno nepodomačenih prevzetih besedah in besednih zvezah puščamo vse prvine latiničnih pisav nespremenjene, tj. pišemo jih z vsemi ločevalnimi znamenji: à la carte, Almodóvar, Ampère, Čelakovský, Esterházy, fin de siècle.

Če imen ne prevajamo, pri prevzemanju ohranjamo izvirno začetnico, npr. Sierra Nevada. Pri prevedenih imenih se pri zapisovanju začetnice ravnamo po načelih slovenskega pravopisa za slovenska imena, npr. Mednarodna organizacija za standardizacijo (angl. International Organization for Standardization). Načeloma ohranjamo tudi ločila, uporabljena v imenih, ki jih prenašamo na nadaljnje tvorjenke: npr. Baden‑Baden, rod. ed. Baden‑Badna, preb. Baden‑Badenčan, vrst. prid. baden‑badenski, vendar Val d’Isère, preb. Valdisèrčan, vrst. prid. valdisèrski.

V slovenski knjižni jezik prevzete besede izgovarjamo z glasovi in naglasom slovenskega knjižnega jezika, pri čemer mesto naglasa iz izvornega jezika načeloma ohranjamo. Pri zapisovanju izgovora uporabljamo specifična slovenska naglasna znamenja, ki zaznamujejo naglašenost in mesto naglasa, pri e in o pa tudi ožino oziroma širino.

Tuje glasove zamenjujemo z najbližjimi slovenskimi knjižnimi, zato opuščamo vse vrste modifikacij pri zaokroženih, nosnih, mehčanih in mehkih soglasnikih ter pri posebnih glasovih.

Pri zaokroženih samoglasnikih, zapisanih z različnimi črkami, so podomačitve različne:

a) črko ü izgovorimo kot [i] – München [mínhən];

b) črko ö izgovorimo kot [e] – Röntgen [réndgen];

c) črko ö pred r izgovorimo v starejših prevzetih besedah vedno kot široki e (Förster [fêrster]), danes pa jo govorci v vseh prevzetih besedah izgovarjajo tudi kot polglasnik, ki v primerjavi z ö nima zaokroženih ustnic, npr. Jörg [jêrg-] ali [jə̀rg-].

Namesto nosnih samoglasnikov, ki jih slovenski knjižni jezik ne pozna, ob samoglasniku načeloma izgovorimo zvočnik n ali m: Macron [makrón].

Mehčanih in mehkih soglasnikov pred samoglasniki ne izgovarjamo, temveč mehčanje nakazujemo z j, npr. Němcová [njémcova in némcova], ali pa jih izgovarjamo trdo, npr. Karađorđević [karadžórdževič].

Posebne vrste zapornikov ali pripornikov izgovarjamo z glasovi, približanimi slovenskim knjižnim, npr. angleški /θ/ v imenu Elizabeth nadomesti slovenski /t/ – [elízabet].

Če ne gre za običajne meje besed ali besednih delov, pri katerih so tudi v slovenščini mogoči t. i. dolgi soglasniki (med delom, oddati, superrevizija), vse tuje dolge soglasnike izgovarjamo navadno, npr. allegro [alégro], Barilla [baríla], Schwann [šván].

Pri prevzetih besedah upoštevamo slovenska pravila o prilikovanju glasov: Goldsmith [gôu̯ltsmit] in ne [gôu̯ldsmit].

Zvočnik v ter zveneče in nezveneče nezvočniške variante izgovarjamo kakor v navadnih slovenskih besedah, in sicer pred samoglasnikom izgovarjamo zobnoustnično varianto, tj. osnovno varianto: Warhol [vórhol], Wilde [vájld-].

Pri prevzemanju iz nekaterih jezikov se poleg zobnoustničnega izgovora fonema /v/ pred samoglasnikom v istem zlogu pojavlja dvoustnični izgovor: Juan [hu̯án], Le Puy [lə pu̯í], Gwangju [gu̯ángdžú].

Če je prevzeta beseda zapisana tudi podomačeno, se črka v izgovarja samo zobnoustnično: Gvatemala, gverila, Gvido, Francoska Gvajana idr.

Mesto naglasa v prevzetih besedah načeloma ohranjamo, naj gre v tujih jezikih za prosti ali stalni naglas. V francoščini je naglas na zadnjem zlogu, v madžarščini, češčini, finščini na prvem, v poljščini na predzadnjem zlogu itd. Ne prevzemamo pa tujih tonemov, npr. srbsko‑hrvaških, kitajskih ali nordijskih.

Naglašeni samoglasniki so načeloma dolgi, naglašena e in o pa sta tako pri prevzetih kot novotvorjenih besedah praviloma ozka in ju v slovenščini označujemo z ostrivcem, ki pomeni mesto naglasa, dolžino samoglasnika in kakovost – ožino: Edward [édvard‑], Chanel [šanél], Hradecki [hradécki]; Orwell [órvel], Scopolli [skópoli].

Vedno izgovarjamo široko

a) naglašeni e pred glasom j: ideja [idêja], Keynes [kêjns];

b) naglašeni o pred glasom v: Bowie [bôvi], Lvov [lvôv‑], supernova [súpernôva];

c) naglašeni e pred črko r v prevzetih besedah: Harry [hêri].

Polglasnik je v slovenščini zapisan s črko e ali nima črke, v prevzetih besedah pa je zapisan z različnimi črkami, npr. Curtis [kə̀rtis], Deneuve [dənév‑], Hubble [hábəl], Manhattan [mǝnhêtǝn], Melbourne [mêlbǝrn], McDonald [məgdônald], Turner [tə̀rner].

V imenih iz azijskih jezikov ohranjamo tudi naglašene končniške polglasnike v zadnjem zlogu, npr. Li He [lí hə̀]. Ti naglašeni polglasniki se ohranjajo tudi pri pregibanju: Yan Lianke [ján ljênkə̀], rod. ed. Yan Liankeja [ján ljênkə̀ja].

Enako kot pri prevzetih besedah se ravnamo tudi pri slovenskih imenih in priimkih, v katerih se ohranja mesto naglasa, značilno za regijo in glede na družinski izgovor, npr. Áleš in Alèš, Pléterski in Pletêrski, Vŕšič in Vršíč.

Naglašena e in o sta načeloma izgovorjena ozko (Péterka), če jima sledijo r ali j oziroma v, pa široko (Jêrnej in Jernêj, Kôvačič in Kováčič).

Načelo regionalnosti velja tudi za zemljepisna imena, npr. Mačkôvec (vsi kraji na Dolenjskem); Máčkovec (pri Kočevju oziroma Čakovcu), Mačkôvci (v Prekmurju); Múrska Sóbota; Rádenci (na obrobju Slovenskih goric) in Radénci (ob Kolpi); Tŕnovo (pri Laškem) in Trnôvo (v Ljubljani in pri Novi Gorici); Vélika Gôrica (na Hrvaškem) in Nôva Goríca; Vélika Nédelja.

Pri prevzemanju iz drugih jezikov samostalniki, tudi lastna imena, lahko izgubijo prvotne slovnične lastnosti. Slovnični spol rojstnih imen se ravna po naravnem spolu, priimki so večinoma moškega spola.

Zemljepisna imena lahko spremenijo

1. naglas: špan. Bogotá [bogotá] > Bogota [bógota]; rus. Москвa [maskvá] > Moskva [móskva];
2. redkeje, toda še vedno pogosto spremenijo spol in število oziroma ga oblikoslovno prilagodijo slovenščini, npr. gr. Atene (ed.) – slov. Atene (mn.), v Atenah; špan. Bariloche (m. sp. ed.) > slov. Bariloče/Bariloche (ž. sp. mn.), v Bariločah/Barilochah; fin. Helsinki (ed.) – slov. Helsinki (mn.), v Helsinkih; franc. le Rhône/Rhône (m. sp.) – slov. Rona (ž. sp.); polj. Zakopane (s. sp. ed.) – slov. Zakopane (ž. sp. mn.), v Zakopanah.

Občna poimenovanja oblikoslovno prevzemamo glede na izrazno podobno oziroma glede na končaj. Največ prevzetih poimenovanj je moškega spola, le izjemoma so srednjega, npr. gr. karitas, ž. sp. – slov. karitas, m. ali ž. sp.; franc. la chanson, ž. sp. – slov. šanson, m. sp. Pogosto so moškega spola tudi samostalniki z neznačilnimi moškimi končnicami ‑e (finale), ‑o (avto), ‑u (guru). Besede na ‑a se uvrščajo v ženski spol (npr. činčila, gorgonzola) ali v oba spola – moškega ali ženskega (ara, panda).